Jedro

Iz izpodbijane odločbe in podatkov v listinah predloženega upravnega spisa izhaja, da je bila tožnica, ki je svojo prošnjo vložila na Veleposlaništvu RS, med postopkom seznanjena z ugotovitvami upravnega organa na ustnem zaslišanju kot stranka dne 30. 7. 2013, o čemer je bil v navzočnosti tolmačke sestavljen tudi zapisnik, ki ga je tožnica lastnoročno podpisala brez pripomb.

Tožnica o podjetju, katerega solastnica je skupaj z možem, osnovnih podatkov, ki bi jih morala poznati, ni znala pravilno navesti, saj ni vedela točno, katero osnovno dejavnost naj bi sploh opravljalo podjetje. Dejstvo, da je podjetje registrirano za več dejavnosti, sicer res pomeni, da bi lahko opravljalo vse registrirane dejavnosti, vendar bi tožnica morala vedeti, katero dejavnost bo v resnici opravljalo.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je upravni organ zavrnil prošnjo tožnice za izdajo prvega dovoljenja za začasno prebivanje tujca v Republiki Sloveniji.

V obrazložitvi med drugim navaja, da je tožnica vložila prošnjo na Veleposlaništvo Republike Slovenije v Kijevu, Ukrajina, za izdajo prvega dovoljenja za začasno prebivanje tujca v Republiki Sloveniji, in sicer iz razloga zaposlitve ali dela na podlagi Zakona o tujcih (v nadaljevanju: ZTuj-2). Zaradi dvoma o dejanskem namenu prebivanja tožnice je tožena stranka skladno z 89. in 90. členom ZTuj-2 ter 33. členom Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju: ZUP) zaprosila Veleposlaništvo Republike Slovenije v Kijevu, Ukrajina, da opravi zaslišanje tožnice. S tem je bila tožnici kot stranki v upravnem postopku dana možnost, da se skladno z 9. in 146. členom ZUP izreče o vseh dejstvih in okoliščinah, ki bi lahko vplivale na odločitev.

V nadaljevanju obrazložitve tožena stranka povzema izjave stožnice, ki jih je podala na zapisnik dne 30. 7. 2013. Tedaj je med drugim izpovedala, da se je v Ljubljano namenila zaradi posla, in sicer se bo ukvarjala s turizmom, saj je to dejavnost, s katero se bo ukvarjala družba A. d.o.o. s sedežem na naslovu B. v Ljubljani; to podjetje sta ustanovila aprila 2012 tožnica in njen mož, lastnica podjetja pa je tožnica, ki je v podjetje vložila denar, ki ga je sama zaslužila, in sicer znesek v višini 3.865,00 EUR, kupila je tudi avto VW Golf za 32.000,00 EUR; njen mož C.C. je direktor podjetja in tako pooblaščen za zastopanje podjetja; le-to je edino podjetje, ki ga je tožnica ustanovila in to podjetje še ne posluje. Na posebno vprašanje, ali je doslej že opravljala delo, kakršnega namerava opravljati v Republiki Sloveniji, je tožnica odgovorila z da, in sicer je izpovedala, da je menedžer v turistični agencija Č. Na vprašanje, kdaj, kje in s kom (priimek in ime) je podpisala pogodbo o zaposlitvi, je tožnica odgovorila, da v aprilu 2013, in sicer je ona podpisala pogodbo z D. Clubom ter podpisala pogodbo med njo in direktorjem. Navedla je še, da se bo, dokler se ne nauči slovenskega jezika, sporazumevala v angleščini in ruščini. Dodala je še, da ima v Republiki Sloveniji prijatelje in omenila osebo po imenu Aleksander, vendar ni vedela njegovega priimka. Tožnica je tudi izpovedala, da je bila v Republiki Sloveniji samo enkrat, in sicer 10 dni, ko sta z možem potovala po Republiki Sloveniji in jima je bila zelo všeč, zanjo pa je izvedela tudi od znancev. Prav tako je bila mnenja, da trg v Republiki Sloveniji še ni tako močno pokrit z dejavnostjo, s katero se bo ukvarjalo njihovo podjetje. Informacije o Republiki Sloveniji je tožnica prav tako pridobila po spletu ter od tam živečih prijateljev, podjetje pa je odprla s pomočjo pravnikov iz D. Cluba, in sicer sta ji D. Club in E. d.o.o. vpisala njeno podjetje v register. Navedla je še, da bodo v Sloveniji sprva najeli stanovanje, nato pa kupili nepremičnino v velikosti 141 m2, za ceno 280.000,00 EUR, za kar že razpolagajo s ponudbo.

V nadaljevanju obrazložitve tožena stranka navaja, da je bilo preko spletnega portala Ajpes ugotovljeno, da je v Poslovni register Slovenije vpisano podjetje A. d.o.o. (s skrajšanim imenom A. d.o.o.), s sedežem na naslovu B., 1000 Ljubljana, katerega 51 % lastnica je F.F. in 49 % C.C., slednji pa je tudi edina oseba, ki je pooblaščena za zastopanje podjetja, saj je direktor tega podjetja. Tožena stranka zaključuje, da je njeno prošnjo potrebno zavrniti, ker je bila v postopku ugotovljena neskladnost tožničinih izjav na zapisnik ter navedb ob podaji vloge, na podlagi katerih ocenjuje, da obstaja utemeljen sum, da gre za ustanovitev fiktivnega podjetja z namenom pridobitve dovoljenja za začasno prebivanje, ki omogoča prosto gibanje po državah članicah Evropske unije. Tožena stranka je na podlagi izjav tožnice, ki jih je podala na zapisnik 30. 7. 2013, ugotovila, da tožnica ne ve, da sta oba z možem C.C. lastnika oziroma solastnika podjetja A. d.o.o.; ob podaji vloge na Veleposlaništvu RS sta zakonca izpovedala, da se bo podjetje A. d.o.o. ukvarjalo z izvozom in uvozom pšenice in drugega zrnja in da bosta v podjetju oba opravljala poslovodno funkcijo, medtem ko je tožnica na zapisnik ustnega zaslišanja izpovedala, da se bo podjetje ukvarjalo s turizmom. Poleg tega tožnica ne razume slovenskega jezika, predložena pogodba o zaposlitvi, njeno soglasje in njeno pooblastilo pa so napisani samo v slovenskem jeziku. Nadalje je iz predložene pogodbe o zaposlitvi (z dne 4. 6. 2012) prav tako razvidno, da je bila le-ta sklenjena zaradi začasno povečanega obsega dela, iz zapisnika (z dne 30. 7. 2013) pa je razvidno, da omenjeno podjetje sploh še ne posluje, kupljeni novi osebni avtomobil pa ne more biti del ustanovitvenega kapitala podjetja. Prav tako je tožnica povedala, da ima v Republiki Sloveniji prijatelje (množina), vendar je znala povedati samo eno osebno ime enega moškega. Tožena stranka je na podlagi 5. alineje 1. odstavka 55. člena ZTuj prošnjo tožnice zavrnila zaradi dvoma o dejanskem namenu prebivanja tožnice v Republiki Sloveniji in zaradi suma, da gre za poskus sistematične zlorabe pri pridobivanju dovoljenja.

Tožnica, ki se z izpodbijano odločbo ne strinja, v tožbi uveljavlja tožbene ugovore iz 1., 2. in 3. točke 1. odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06 in nadaljnji). Sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi in samo odloči v zadevi, podrejeno pa, da izpodbijano odločbo odpravi ter zadevo vrne v ponovno odločanje upravnemu organu prve stopnje, sedaj toženi stranki. Hkrati zahteva tudi povrnitev stroškov postopka, v primeru zamude, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Toženi stranki očita, da ni obrazložila razlogov za zavrnitev izdaje zaprošenega dovoljenja. Izpodbijana odločba tako ne vsebuje ustrezne obrazložitve, zaradi česar odločbe ni mogoče preizkusiti. Nadalje meni, da okoliščine, ki jih izpostavlja tožena stranka v izpodbijani odločbi, ne morejo predstavljati podlage za zaključek, da se tožnica ne bo podrejala pravnemu redu Republike Slovenije, saj tožnica meni, da je jasno navedla, s čim se bo njeno podjetje ukvarjalo in tudi pojasnila, da je to dejavnost opravljala tudi v Ukrajini pri družbi Č. Zgolj dejstvo, da tožnica ne govori slovenskega jezika, pa ne more biti ključen razlog za utemeljitev domneve, da se tožnica ne bo podrejala pravnemu redu RS, še posebej ob upoštevanju, da njenemu delodajalcu to ni bilo bistveno za sklenitev delovnega razmerja. Meni, da se bo slovenskega jezika hitro naučila, saj govori slovanski jezik, ob tem pa tekoče govori angleško in rusko, za začasno seznanitev s pravnimi predpisi in obveznostmi v Republiki Sloveniji pa si bo pomagala z uradnimi prevodi in tolmači, kot je bilo to tudi v primeru podpisa vseh ustreznih listin za vložitev prošnje za izdajo zaprošenega dovoljenja. Glede na navedeno meni, da je njeno neznanje slovenščine edini razlog, zaradi katerega je tožena stranka izdala zavrnilno odločbo. Tožnica zato meni, da navedene okoliščine kažejo, da je potrebno zahtevku tožnice ugoditi. Navaja še, da je izkazala dejanski namen za prebivanje v Republiki Sloveniji s tem, ko je tu kupila družbo A. d.o.o., preko katere ima skupaj s soprogom namen izvajati različne dejavnosti in si na ta način omogočiti bodoča sredstva za življenje. Zgolj dejstvo, češ da ni dosledno navajala, katero gospodarsko dejavnost bo preko omenjene družbe opravljala, pa po njenem mnenju ne more biti odločilni razlog za zavrnilno odločitev. Kot nesporno navaja, da je družba registrirana za opravljanje vseh dejavnosti, ki jih je tožnica kot vlagatelj prošnje navajala pred pristojnimi organi. Zato vse navedene dejavnosti lahko zakonito opravlja ter je popolnoma življenjsko tudi to, da bi tožnica skupaj s soprogom nameravala opravljati več dejavnosti. V postopku izdaje izpodbijane odločbe je bilo ugotovljeno, da je tožnica tudi doslej opravljala delo v turistični dejavnosti in bo s tem nadaljevala tudi v Sloveniji, česar pa upravni organ ni upošteval. Po mnenju tožnice bi moral upravni organ ob tem vsekakor upoštevati, da ima tožnica sklenjeno pogodbo o zaposlitvi z družbo D. Club d.o.o., kjer bo opravljala delo v okviru turističnih storitev, dokler ne bo v lastnem podjetju A. d.o.o. uspešno začela opravljati teh storitev, kar vse navedeno lahko potrdi tudi soprog tožnice C.C. V tožbi še navaja, da je zaradi navedenega neutemeljen in neobrazložen izraženi sum organa, da gre pri ustanovitvi družbe tožnice v RS za fiktivno ustanovitev podjetja zaradi izpolnitve pogojev za pridobitev dovoljenja ter prost dostop do drugih držav EU, češ da tožena stranka svojega stališča ne utemeljuje v zadostni meri. Meni, da zgolj okoliščini, da tožnica naj ne bi znala pojasniti pomena kratice d.o.o. in naj avtomobila, za katerega omenja, da ga je kupila v RS, ne more smatrati kot del ustanovitvenega kapitala družbe, ne moreta biti odločilni za vzpostavitev omenjenega suma, ki ga izraža tožena stranka v izpodbijani odločbi, in posledično tudi ne razlog za neizdajo zaprošenega dovoljenja. Tožnica posebej opozarja, da morebitni dvom organa o dejanskem namenu bivanja in mnenje, da gre za sistematično zlorabo tujcev, nista zakonska razloga za zavrnitev izdaje dovoljenja. Zato meni, da gre za nepopolno ugotovitev dejanskega stanja in posledično nepravilno uporabo materialnega prava glede vprašanja zadovoljitve pogojev za izdajo zaprošenega dovoljenja oziroma obstoja razlogov za neizdajo dovoljenja po 55. členu ZTuj-2, medtem ko drugih zakonskih razlogov tožena stranka v izpodbijani odločbi niti ne navaja. Tožnica glede na to, da ima urejeno vse potrebno za bivanje in delo v Republiki Sloveniji, meni, da izpolnjuje skladno z določili ZTuj-2 pogoje za izdajo zaprošenega dovoljenja. V upravnem postopku je o tem predložila tudi vso zahtevano listinsko dokumentacijo, zato sodišču predlaga, da si pridobi upravni spis tožene stranke za preverbo teh dejstev. Meni, da ni v skladu z ustavno določenimi pravicami, da se zgolj zaradi neutemeljene ocene tožene stranke že takoj zavrne izdajo dovoljenja za začasno bivanje. Pri tem kot bistveno izpostavlja, da se postopek za izdajo zaprošenega dovoljenja bistveno razlikuje od postopka za sprejem v državljanstvo ali pridobitev dovoljenja za stalno prebivanje, tako da zakon temu primerno določa različne pogoje za izdajo navedenih upravnih aktov, ki pa jih upravni organ pri odločanju ne sme raztezati ter odločitev utemeljevati na pavšalnih ocenah, ki niso podkrepljene z dokazi, kar naj bi storila v predmetni zadevi. Predlaga zaslišanje tožnice, zaslišanje C.C., vpogled v upravni spis ter izpodbijano odločbo in zapisnik Veleposlaništva Republike Slovenije v Kijevu z dne 30. 7. 2013, redni in zgodovinski izpis iz sodnega registra za družbo A. d.o.o. in družbeno pogodbo z dne 4. 6. 2012, sklenjeno v obliki notarskega zapisa notarke G.G. SV-593/2012. Tožena stranka je sodišču v skladu z določili 38. člena ZUS-1 predložila predmetne upravne spise in vložila tudi odgovor na tožbo, v katerem v celoti prereka tožbene navedbe ter sodišču predlagala, da tožbo zavrne kot neutemeljeno.

Tekom postopka sta si tožena stranka in tožnica izmenjali več pripravljalnih vlog, v katerih odgovarjata na stališča nasprotne stranke.

K točki 1: Tožba ni utemeljena.

Predmet spora v obravnavani zadevi je odločitev tožene stranke o zavrnitvi prošnje tožnice za izdajo prvega dovoljenja tujcu za začasno prebivanje zaradi zaposlitve ali dela na podlagi 37. člena v povezavi s 5. alinejo 1. odstavka 55. člena ZTuj-2. ZTuj-2 je z določili 32. člena opredelil različne vrste dovoljenj za prebivanje tujcev v Republiki Sloveniji. Z določilom 1. odstavka 31. člena ZTuj-2 je zakonodajalec namreč določil, da mora imeti dovoljenje za prebivanje vsak tujec, ki želi vstopiti v Republiko Slovenijo in v njej prebivati iz drugačnih razlogov, kot je to mogoče na podlagi vizuma. Definicijo dovoljenja za prebivanje pa je opredelil z določilom 2. odstavka 31. člena ZTuj-2, po katerem dovoljenje za prebivanje pomeni dovoljenje za vstop v Republiko Slovenijo in prebivanje za določen čas in za določen namen ali prebivanje za nedoločen čas.

Pogoje za izdajo dovoljenja za prebivanje je zakonodajalec normativno določil s 33. členom ZTuj-2. Na podlagi te določbe se zaprošeno dovoljenje tujcu izda na njegovo prošnjo, v kateri mora v skladu z 2. odstavkom 33. člena navesti namen prebivanja v Republiki Sloveniji ali razlog iz 2. odstavka 35. člena ZTuj-2, zaradi katerega se tujcu lahko izda dovoljenje za prebivanje, če prosilec kumulativno izpolnjuje vse predpisane pogoje po določilih 33. člena ZTuj-2, hkrati pa mora dodatno v skladu s 4. odstavkom 33. člena ZTuj-2 kumulativno izpolnjevati tudi pogoje, ki se zahtevajo za posamezne vrste dovoljenja za prebivanje, kot tudi, da niso podani razlogi za zavrnitev izdaje zaprošenega dovoljenja po določilih 1. do 9. alineje 1. odstavka 55. člena ZTuj-2. Tako je med pogoji za izdajo dovoljenja za prebivanje po določilih 1., 2., 3. in 4. odstavka 33. člena ZTuj-2 med drugim določeno, da mora imeti tujec, ki želi prebivati v Republiki Sloveniji, veljavno potno listino z najmanj tri mesece daljšo veljavnostjo od nameravanega prebivanja v Republiki Sloveniji, ustrezno zdravstveno zavarovanje in zadostna sredstva za preživljanje v času prebivanja v državi. ZTuj-2 v 1. odstavku 37. člena tako med drugim določa, da se tujcu, ki želi prebivati v Republiki Sloveniji zaradi zaposlitve ali dela, lahko izda dovoljenje za začasno prebivanje, če ima delovno dovoljenje ali če izpolnjuje pogoje, ki jih za opravljanje posamezne dejavnosti določajo zakoni in drugi predpisi Republike Slovenije, kadar tujec za opravljanje teh dejavnosti delovnega dovoljenja ne potrebuje. Nadalje ZTuj-2 v 5. alineji 1. odstavka 55. člena med drugim določa, da se dovoljenje za prebivanje v Republiki Sloveniji tujcu ne izda, če obstajajo razlogi za domnevo, da se ne bo podrejal pravnemu redu Republike Slovenije.

Sodišče po vpogledu tožbe s tožbenimi prilogami, izpodbijane odločbe in listin predloženega upravnega spisa meni, da je tožena stranka pravilno presodila, da pri tožnici obstajajo zadostni razlogi za domnevo, da se ne bo podrejala pravnemu redu RS, za zavrnitev zaprošenega prvega dovoljenja za bivanje v Republiki Sloveniji, ki so določeni v 5. alineji 1. odstavka 55. člena ZTuj-2. Obrazložitev izpodbijane odločbe, kot je predhodno povzeta, po presoji sodišča vsebuje tudi vsa za sprejeto odločitev pravno relevantna dejstva glede na materialno pravni okvir odločanja o vloženi prošnji tožnice za zaprošeno dovoljenje po 37. členu ZTuj-2. Iz izpodbijane odločbe in podatkov v listinah predloženega upravnega spisa namreč izhaja, da je bila tožnica, ki je svojo prošnjo vložila na Veleposlaništvu RS v Kijevu dne 9. 4. 2013, med postopkom seznanjena z ugotovitvami upravnega organa na ustnem zaslišanju kot stranka dne 30. 7. 2013, o čemer je bil v navzočnosti tolmačke sestavljen tudi zapisnik, ki ga je tožnica lastnoročno podpisala brez pripomb, tako da ji je bila dana možnost, da se o vseh relevantnih dejstvih izjavi. Tožena stranka je pravilno ocenila, da tožnica o podjetju, katerega solastnica je skupaj z možem C.C., osnovnih podatkov, ki bi jih morala poznati, ni znala pravilno navesti, saj ni vedela točno, katero osnovno dejavnost naj bi sploh opravljalo podjetje, ker je ob vložitvi prošnje dne 9. 4. 2013 navedla, da se bo ukvarjalo s trgovanjem s pšenico in drugim zrnjem, medtem ko je na ustnem zaslišanju 30. 7. 2013 drugače navajala, da se bo namreč ukvarjalo s turizmom. Dejstvo, da je podjetje registrirano za več dejavnosti, sicer res pomeni, da bi lahko opravljalo vse registrirane dejavnosti, vendar bi tožnica morala vedeti, katero dejavnost bo v resnici opravljalo.

Na podlagi (tako) ugotovljenega dejanskega stanja je tudi po presoji sodišča odločitev tožene stranke pravilna in zakonita, sodišče pa lahko sledi utemeljitvi tožene stranke in se nanjo, da ne ponavlja njenih razlogov, ki so pravilni in skladni s podatki v listinah predloženega upravnega spisa, v celoti sklicuje na podlagi pooblastila, vsebovanega v določbi 2. odstavka 71. člena ZUS-1. V zvezi s tožbenimi ugovori pa sodišče le še dodaja: iz vsebine odgovorov tožnice na postavljena vprašanja na ustnem zaslišanju, ki je dne 30. 7. 2013 potekalo na Veleposlaništvu Republike Slovenije v Ukrajini, izhaja, da, med drugim, tožnica ni vedela, da sta oba z možem C.C. solastnika podjetja A. d.o.o., saj je tedaj glede svoje funkcije v podjetju tožnica navedla, da je ona kot lastnica podjetja zaposlila svojega moža kot direktorja, kot tudi, da je tožnica glede dejavnosti podjetja drugače navajala, kot ob podaji vloge dne 9. 4. 2013 na Veleposlaništvu RS, ko je navajala, da se bo njeno podjetje A. d.o.o. ukvarjalo z izvozom in uvozom pšenice in drugega zrnja, medtem ko je na zapisnik z dne 30. 7. 2013 tožnica izpovedala, da se bo njeno podjetje ukvarjalo s turizmom. Zato sodišče kot neutemeljen zavrača tožbeni ugovor, češ da se je pri zavrnilni odločitvi tožena stranka oprla zgolj na dejstvo, da tožnica ne govori slovenskega jezika, češ da je to edini razlog, zaradi katerega je upravni organ zavrnil tožničino prošnjo za izdajo zaprošenega dovoljenja, saj je navedeni tožbeni ugovor protispisen in tudi v nasprotju s preostalimi tožbenimi navedbami same tožnice, zlasti navedbo v tožbi na strani 3 (1. odstavek), v kateri „Tožeča stranka opozarja, da okoliščine, na katerih organ temelji zavrnitev dovoljenja, ne morejo biti v tolikšni meri relevantne ob upoštevanju izpolnitve vseh ostalih pogojev za pridobitev dovoljenja.“. Tožnica je namreč lastnoročno podpisala zapisnik o zaslišanju stranke (ob navzočnosti tolmačinje) št. 2091-76/12 z dne 30. 7. 2013, kar pomeni, da se je z vsebino zapisanega strinjala, zapisnik ji je bil po njenem zaslišanju prebran in nanj ni imela nobenih pripomb. Zato sodišče kot neutemeljene zavrača vse tožbene ugovore, saj je tožena stranka že v izpodbijani odločbi, kot je predhodno povzeta, dovolj izčrpno in prepričljivo obrazloženo zapisala utemeljene razloge za domnevo, da se tožnica ne bo podrejala pravnemu redu Republike Slovenije v smislu 5. alineje 1. odstavka 55. člena ZTuj-2. Sodišče ne more slediti niti tožbenim navedbam, češ da bi naj bila dolžnost tožene stranke izdati zaprošeno dovoljenje za bivanje v Republiki Sloveniji, češ da tožnica izpolnjuje vse predpisane zakonske pogoje. Kot rečeno, zakonodajalec je z določili 1. odstavka 37. člena ZTuj-2 toženi stranki podelil diskrecijsko pooblastilo za odločanje po prostem preudarku, da lahko izda dovoljenje za začasno prebivanje tujcu, ki želi prebivati v Republiki Sloveniji zaradi zaposlitve ali dela, seveda le, če kumulativno izpolnjuje vse z zakonom predpisane pogoje in če hkrati ne obstajajo razlogi za domnevo, da se ne bo podrejal pravnemu redu Republike Slovenije v smislu 5. alineje 1. odstavka 55. člena ZTuj-2. Slednje pa v primeru tožnice po ugotovitvi tožene stranke, ki je po presoji sodišča pravilna in skladna s podatki v upravnem spisu, ne drži. Ker je iz zgoraj navedenih razlogov odločitev tožene stranke pravilna in na zakonu utemeljena, je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1. K točki 2: Izrek o stroških postopka temelji na določilu 4. odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem vsaka stranka trpi svoje stroške postopka v primeru, kot je obravnavani, če sodišče tožbo zavrne, kakor tudi, če sodišče tožbo zavrže.