Jedro

Za presojo odškodninske odgovornosti lovske organizacije pri naletu divjadi na vozilo na cesti veljajo splošna pravila o odškodninski odgovornosti (4. odstavek 71. člena zakona o lovstvu). Ob ugotovitvi, da je tožniku nastala škoda na avtomobilu zaradi naleta divjadi, je treba uporabiti določbo 1. odstavka 154. člena ZOR in je dolžna lovska organizacija (ki upravlja lovišče) povrniti škodo, če ne dokaže, da je škoda nastala brez njene krivde. V določbi 1. odstavka 154. člena ZOR je tedaj uzakonjeno načelo domnevne krivde povzročitelja škode, obenem pa je povzročitelju priznana možnost dokazovanja, da je škoda nastala brez njegove krivde. V procesnem smislu (po 219. členu ZPP) to pomeni, da je toženemu povzročitelju škode v pravdi naloženo trditveno in dokazno breme glede dejstev, zaradi katerih po pravni ureditvi velja, da je škoda nastala brez toženčeve krivde. Na splošno to pomeni, da je pri uzakonjenem načelu domnevne krivde povzročitelja škode predvsem tudi od procesne aktivnosti toženega povzročitelja odvisno, ali mu bo naloženo plačilo odškodnine ali ne. Glede na procesne aktivnosti tožene stranke v obravnavanem primeru in ob upoštevanju njenih ugovorov, ki so bili tekom postopka uveljavljeni, pa ni mogoče pritrditi reviziji, da je tožena stranka tekom postopka dokazala, da za škodo ni kriva. Zakon o lovstvu v 5. členu določa, da upravlja lovska organizacija lovišče na podlagi lovskogospodarskega načrta ter da upravljanje lovišča obsega varstvo in gojitev divjadi, lov in uporabo divjadi ter urejanje in vzdrževanje lovišča. Predvideno je tudi, kakšni ukrepi pridejo v poštev za varstvo in gojitev divjadi. Tožena stranka v tem sporu ni niti zatrjevala niti dokazovala in dokazala (dokazovala je le, da škode ni povzročila divjad in da je, če je do škode res prišlo zaradi naleta divjadi podana izključna odgovornost ali vsaj soodgovornost oškodovanca), da bi storila karkoli, kar bi prispevalo k varstvu divjadi in varnosti prometa na cesti, preko katere divjad prehaja. Tožena stranka niti v reviziji ne zatrjuje, da je predvidela in izvedla ukrepe, ki se po 5. členu zakona štejejo med ukrepe, ki so namenjeni varstvu in gojitvi divjadi. Zato sta odločitvi nižjih sodišč, da je odškodninska odgovornost tožene stranke podana, materialnopravno pravilni, saj toženi stranki, kot povzročitelju škode ni uspelo dokazati, da je škoda nastala brez njegove krivde in s tem izpodbiti v 1. odst. 154. člena ZOR uzakonjeno načelo domnevne krivde povzročitelja škode.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku tožeče stranke na povrnitev škode, ki ji je nastala zaradi trčenja s srno, v celoti ugodilo. Obenem je odločilo, da ji mora tožena stranka povrniti stroške postopka v znesku 8.969 dinarjev (sedaj SIT - 8. člen zakona o uporabi denarne enote Republike Slovenije - Uradni list RS, št. 17/91-I).

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Proti pravnomočni sodbi sodišča druge stopnje je vložila tožena stranka pravočasno revizijo v kateri je uveljavljala revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Določbe 20. člena in 1. odstavka 21. člena Zakona o varstvu, gojitvi in lovu divjadi ter o upravljanju lovišč so zmotno uporabljene, napačno pa je uporabljeno tudi celotno X. poglavje istega zakona. Sodišči tudi določb zakona o cestah nista upoštevali. Stališče, da je javna cesta izvzeta iz lovišča samo, če je ograjena z ograjo, je napačno. V zakonu je natančno določeno kaj je lovišče in katere aktivnosti obsega varstvo in gojitev divjadi. Ograja, ki jo omenja zakon se nanaša le na sadovnjake, drevesnice in druge površine za intenzivno gojitev kmetijskih kultur, ki pa zaradi ograjenosti ne predstavljajo več lovišča. Za škodo, ki jo povzroči divjad v lovišču veljajo posebna pravila, za povračilo te škode pa je predpisan tudi poseben postopek. Za vso drugo škodo, ki jo povzroči divjad, pa se uporabljajo splošni predpisi, odgovornost lovske organizacije pa je lahko v teh primerih le subjektivna. Zato je lovska organizacija lahko odgovorna za škodo, ki nastane zaradi trčenja divjadi z motornim vozilom le v primeru, če je do škodnega dogodka prišlo po njeni krivdi. V danem primeru se lovski organizaciji očita, da je kriva zato, ker ni poskrbela za postavitev ustreznih prometnih znakov. Ta očitek pa nima opore v veljavnih predpisih. Prehajanje divjadi čez cesto je težko ugotoviti. Zlasti to velja zato, ker divjad prehaja čez cesto v glavnem ponoči. Tako šele morebitna trčenja opozorijo na nevarna mesta na cesti. Sicer pa na mestu, kjer je do trčenja prišlo, prej trčenj z divjadjo ni bilo. Tožena stranka je tudi zahtevala postavitev prometnih znakov. S tem je izpolnila svojo dolžnost in pristojne organe opozorila na prisotnost divjadi na cesti. Ker tožene stranke ne zadene prav nobena krivda, je odločitev sodišča napačna in krivična. Reviziji naj se ugodi, sodbi sodišča druge in prve stopnje pa tako spremenita, da se tožbeni zahtevek kot neutemeljen zavrne.

V skladu z določbo 390. člena ZPP je bila revizija vročena nasprotni stranki, ki je na revizijo odgovorila, ter Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil. V revizijskem odgovoru je tožeča stranka mnenja, da revizija ni utemeljena. Določbe materialnega prava so pravilno uporabljene. Pravilna je tudi ugotovitev sodišča, da je tožena stranka za to, da je prišlo do škodnega dogodka in nastanka škode kriva. Tožena stranka bi za prehode divjadi čez cesto morala vedeti. Obravnavani primer ni bil osamljen. Kljub temu je tožena stranka postavitev prometnega znaka zahtevala šele po škodnem dogodku. Revizija naj se zato zavrne kot neutemeljena.

Revizija ni utemeljena.

S sklicevanjem na 20. in 21. člen zakona o varstvu, gojitvi in lovu divjadi ter upravljanju lovišč (Uradni list SRS, št. 25/76 in 29/86 - v nadaljevanju : zakon o lovstvu), se tožena lovska družina še v reviziji poskuša razbremeniti svoje odškodninske odgovornosti. Izključitev odškodninske odgovornosti naj bi po mnenju tožene stranke prišla v poštev zato, ker do škodnega dogodka in nastanka škode ni prišlo v lovišču. To stališče tožene stranke pa ni utemeljeno.

Podlaga odškodninske odgovornosti lovske organizacije je uzakonjena v 71. členu zakona o lovstvu. V 1. odstavku tega člena zakon določa, da je za škodo na premoženju, ki jo povzroči divjad, odgovorna lovska organizacija, ki upravlja lovišče, na območju katerega je škoda nastala. Omejitev odgovornosti tožene lovske družine samo za škode na področju, ki je bilo ustanovljeno za varstvo, gojitev in lov divjadi, to je za škode v lovišču (1. odstavek 4.člena), iz te zakonske določbe ne izhaja. Lovišče kot območje, ki se ustanovi za varstvo, gojitev in lov divjadi ter poveri v gospodarjenje in upravljanje eni lovski organizaciji (23.člen) ni neka zaključena naravna celota, pač pa je upravno-administrativna enota. Kot taka se s svojim ožjim in širšim okolišem vključuje v naravno in zaokroženo lovskogojitveno in gospodarsko celoto, ki ima ekološke in druge pogoje za uspešno lovstvo (20. člen). Z nobenimi ukrepi pa ni mogoče omejiti gibanja divjadi samo na območje lovišča. Lovska organizacija ima pravico in dolžnost gospodarjenja in upravljanja z loviščem. Kot dobremu gospodarju ji zakon v 68. členu nalaga dolžnost preprečevanja škode, ki jo divjad lahko napravi ljudem ali premoženju tudi izven območja lovišča. Gospodarjenje z lovišči prinaša lovski organizaciji določene koristi. Ob tem pa mora utemeljeno prevzemati tudi običajne nevarnosti, ki izhajajo iz njene dejavnosti ali so z njo v zvezi. Zato je z zakonom (1. odstavek 71. člena) nanjo prevaljena odškodninska odgovornost za škode, ki jih drugim povzroči divjad z njenega lovišča, pa čeprav nastanejo izven njega in ki bi jih sicer neopravičeno moral trpeti sam oškodovanec. Za drugačno razlago, tedaj tako, kot jo ponuja tožena stranka, ni v zakonu nobene utemeljene podlage.

Za presojo odškodninske odgovornosti lovske organizacije pri naletu divjadi na vozilo na cesti veljajo splošna pravila o odškodninski odgovornosti (4. odstavek 71. člena zakona o lovstvu). Ob ugotovitvi, da je tožniku nastala škoda na avtomobilu zaradi naleta divjadi, je treba uporabiti določbo 1. odstavka 154. člena ZOR in je dolžna lovska organizacija (ki upravlja lovišče) povrniti škodo, če ne dokaže, da je škoda nastala brez njene krivde. V določbi 1. odstavka 154. člena ZOR je tedaj uzakonjeno načelo domnevne krivde povzročitelja škode, obenem pa je povzročitelju priznana možnost dokazovanja, da je škoda nastala brez njegove krivde. V procesnem smislu (po 219. členu ZPP) to pomeni, da je toženemu povzročitelju škode v pravdi naloženo trditveno in dokazno breme glede dejstev, zaradi katerih po pravni ureditvi velja, da je škoda nastala brez toženčeve krivde. Na splošno to pomeni, da je pri uzakonjenem načelu domnevne krivde povzročitelja škode predvsem tudi od procesne aktivnosti toženega povzročitelja odvisno, ali mu bo naloženo plačilo odškodnine ali ne. Glede na procesne aktivnosti tožene stranke v obravnavanem primeru in ob upoštevanju njenih ugovorov, ki so bili tekom postopka uveljavljeni, pa ni mogoče pritrditi reviziji, da je tožena stranka tekom postopka dokazala, da za škodo ni kriva. Zakon o lovstvu v 5. členu določa, da upravlja lovska organizacija lovišče na podlagi lovskogospodarskega načrta ter da upravljanje lovišča obsega varstvo in gojitev divjadi, lov in uporabo divjadi ter urejanje in vzdrževanje lovišča. Predvideno je tudi, kakšni ukrepi pridejo v poštev za varstvo in gojitev divjadi. Tožena stranka v tem sporu ni niti zatrjevala niti dokazovala in dokazala (dokazovala je le, da škode ni povzročila divjad in da je, če je do škode res prišlo zaradi naleta divjadi podana izključna odgovornost ali vsaj soodgovornost oškodovanca), da bi storila karkoli, kar bi prispevalo k varstvu divjadi in varnosti prometa na cesti preko katere divjad prehaja. Tožena stranka niti v reviziji ne zatrjuje, da je predvidela in izvedla ukrepe, ki se po 5. členu zakona štejejo med ukrepe, ki so namenjeni varstvu in gojitvi divjadi. Zato sta odločitvi nižjih sodišč, da je odškodninska odgovornost tožene stranke podana, materialnopravno pravilni, saj toženi stranki, kot povzročitelju škode ni uspelo dokazati, da je škoda nastala brez njegove krivde in s tem izpodbiti v 1. odst. 154. člena ZOR uzakonjeno načelo domnevne krivde povzročitelja škode.

Obširna revizijska zatrjevanja tožene stranke, da ji krivda ni dokazana, so posledica njene zmotne razlage določbe 1. odstavka 154. člena ZOR, po kateri se krivda povzročitelja škode domneva. Zato ni bila dolžnost oškodovanca dokazati, da je tožena stranka za to, da je do škodnega dogodka in nastanka škode prišlo, kriva, ampak bi morala tožena stranka dokazati, da je do škode prišlo brez njene krivde. To ji ni uspelo, medtem ko je oškodovancu na drugi strani uspelo dokazati celo konkretne opustitve tožene stranke, ki domnevo iz 1. odstavka 154. člena ZOR le še potrjujejo (nepravočasna zahteva tožene stranke, da se postavi prometni znak I-18 "divjad na cesti").

V reviziji uveljavljeni revizijski razlog zmotne uporabe iz navedenih razlogov ni podan. Ker nižji sodišči tekom obravnavanja zadeve tudi nista zagrešili bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP na katero mora revizijsko sodišče na podlagi 386. člena ZPP paziti po uradni dolžnosti, je revizijsko sodišče revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (393. člen ZPP).

Odločitev o stroških revizijskega postopka temelji na določbi 1. odstavka 166. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 155. člena ZPP. Tožena stranka, ki z revizijo ni uspela, povrnitve stroškov revizijskega postopka ni zahtevala. Tožeča stranka pa mora stroške revizijskega odgovora trpeti sama, saj stroškov njenega revizijskega odgovora, glede na vsebino revizije in revizijskega odgovora ni mogoče šteti za njene potrebne stroške.