Jedro

Tožena stranka v odločbi ni navedla, iz česa sklepa, da je pisanje zapisnikov in strogo zaupnih dokumentih nevarno za javni red in mir. Niso tudi navedene okoliščine, ki bi kazale na takšno nevarnost. V izpodbijani odločbi tudi niso ocenjeni dokazi.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odpravi odločba Ministrstva za notranje zadeve z dne 26.5.1993.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila vlogo tožnice za pridobitev državljanstva Republike Slovenije. V utemeljitvi odločbe je navedla, da je bila tožnica kot civilna oseba zaposlena v vojašnici, kjer je tipkala strogo zaupni dokument v zvezi z izvedbo načrta "Bedem 91", bila je torej seznanjena s pripravami agresije na Republiko Slovenijo. Uživala je veliko zaupanje nadrejenih. Prodajala je lastnino nekdanje JLA, pisala lažne račune in je na tak način kupila osebni avto. Zoper njo je bila vložena kazenska ovadba. Podani so torej razlogi po 8. točki 1. odstavka 10. člena zakona o državljanstvu R Slovenije, zaradi česar tudi niso izpolnjeni pogoji po 14. členu za sprejem mladoletnih otrok za sprejem v državljanstvo. V tožbi je tožnica predlagala, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi in da se njej in njenemu sinu dodeli državljanstvo Republike Slovenije. Trdila je, da navedbe v odločbi niso resnične. Ni sodelovala pri izvajanju navedenega načrta in tudi ni uživala zaupanja nadrejenih. Osebni avto je res kupila. Kazenska ovadba je bila res vložena, vendar ni bila obsojena. Iz izjav sodelavk je razvidno, kako je bilo urejeno poslovanje v kasarni.

Tožena stranka je v odgovoru na tožbo navajala, da je po zaslišanju tožnice ponovno preverila pridobljene podatke. Ocenila je vse dokaze in po načelu proste presoje dokazov ugotovila, da bi sprejem tožnice v državljanstvo R Slovenije pomenil nevarnost za javni red in mir po določbi 3. odstavka 40. člena zakona o državljanstvu R Slovenije.

Tožba je utemeljena.

Po 3. odstavku 40. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I, 30/91, 38/92 - ZDS) lahko tožena stranka po prosti presoji zavrne vlogo za pridobitev državljanstva tudi, če oseba izpolnjuje vse pogoje po 1. odstavku navedenega člena, če so dani razlogi iz 8. točke 1. odstavka 10. člena zakona. Vlogo za sprejem v državljanstvo lahko pristojni organ zavrne, če bi sprejem osebe v državljanstvo pomenil nevarnost za javni red, varnost ali obrambo države. Tudi v primeru, ko upravni organ odloči po prostem preudarku, mora popolno ugotoviti dejansko stanje, ga navesti v utemeljitvi odločbe in navesti razloge, ki so bistveni za presojo posameznih dokazov. To je pomembno predvsem takrat, če zavrne vlogo za pridobitev državljanstva.

Zakon o državljanstvu Republike Slovenije nima določb o dokazovanju, zato se pri izvajanju dokazov v zvezi z državljanstvom uporabljajo določbe zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 47/86, ZUP), ki se po določbi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS. št. 1/91-I), uporablja kot republiški predpis. Na podlagi 1. odstavka 159. člena ZUP se dejstva, na podlagi katerih se izda odločba, ugotovijo z dokazi. V 2. odstavku 209. člena istega zakona je določeno, da mora biti v obrazložitvi odločbe navedeno, zakaj ni bilo ugodeno zahtevku stranke, navedeni pa morajo biti tudi razlogi, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje narekujejo odločitev, ki je navedena v izreku odločbe. Tožena stranka v odločbi ni navedla, iz česa sklepa, da je pisanje zapisnikov in strogo zaupnih dokumentov nevarno za javni red in mir. Nevarnosti za javni red in mir v primeru sprejema tožnice v državljanstvo republike Slovenije dejansko ni obrazložila, niso pa navedene tudi okoliščine, npr. osebnost tožnice, ki bi kazale na takšno nevarnost. Gradivo, na katerega je tožena stranka oprla odločbo, je zaprto v posebno ovojnico in označeno kot strogo zaupno. V zvezi z zaslišanjem prič je v 175. členu ZUP določeno, da kot priča ne sme biti zaslišan, kdor bi s svojo izpovedbo prekršil dolžnost varovanja uradne, državne ali vojaške tajnosti, dokler ga pristojni organ ne odveže te dolžnosti. Če je oseba odvezana dolžnosti varovanja tajnosti, je njena izpovedba dokaz.

Po 143. členu ZUP ima stranka pravico udeleževati se dokaznega postopka in jo mora uradna oseba seznaniti z dokazi. Iz zapisnika o zaslišanju tožnice z dne 16.6.1992 ni razvidno, da je tožena stranka ravnala po navedeni določbi.

Sodišče ugotavlja, da v obrazložitvi izpodbijane odločbe niso ocenjeni dokazi in da tožena stranka ni ravnala po 175. členu ZUP. Zato je bila kršena določba 2. odstavka 2o9. člena navedenega zakona. Sodišče lahko v upravnem sporu na podlagi 2. odstavka 39. člena zakona o upravnih sporih (Uradni list SFRJ, št. 4/77, 60/77 - ZUS, v zvezi z navedeno določbo ustavnega zakona) odpravi izpodbijano odločbo tudi, če ugotovi, da na podlagi dejanskih okoliščin, ki so bile ugotovljene v upravnem postopku, ne more rešiti spora, ker so dejanske okoliščine v bistvenih točkah nepopolno ugotovljene. Ker izpodbijana odločba nima konkretnih dokazov, je moralo sodišče na podlagi 2. odstavka 42. člena ZUS (v zvezi z navedeno določbo ustavnega zakona) izpodbijano odločbo odpraviti.