Jedro

Sodišče druge stopnje je spremenilo odločilen zaključek, na katerem temelji sodba sodišča prve stopnje v zvezi z odločitvijo o odpravnini. Vendar to ne predstavlja bistvene kršitve določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, na katero se sklicuje revident. Sprememba dokazne ocene pred sodiščem druge stopnje brez obravnave namreč sama po sebi še ne pomeni, da stranki ni bila zagotovljena možnost sodelovanja v postopku, temveč bi lahko predstavljala kršitev načela neposrednosti - v zvezi z določbo 358. člena ZPP in v povezavi s prvim odstavkom 339. člena ZPP.

Izrek

Revizija se zavrže v delu, ki se nanaša na odločitev v 3. točki prvega odstavka izreka izpodbijane sodbe in sklepa.

Revizija zoper odločitev o zavrnitvi zahtevka tožnika zoper drugo toženo stranko v 2. točki prvega odstavka izreka, zoper odločitev v 5. točki prvega odstavka izreka in odločitev v tretjem odstavku izreka se zavrne.

Reviziji zoper odločitev o zavrnitvi višjega zahtevka tožnika zoper prvo toženo stranko v 2. točki prvega odstavka izreka, zoper odločitev v 4. točki prvega odstavka izreka in odločitev v drugem odstavku izreka se ugodi in se izpodbijana sodba v tem delu razveljavi ter zadeva v tem obsegu vrne sodišču druge stopnje v novo sojenje.

Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da sta toženi stranki nerazdelno dolžni plačati tožniku iz naslova neizplačanih plač od januarja 2001 do aprila 2001 po 120.000 tolarjev neto mesečno, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, davki in prispevki, iz naslova odpravnine pa 1,263.620 tolarjev, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Višji zahtevek iz naslova neizplačanih plač in odpravnine je zavrnilo in odločilo, da je tožnik dolžan drugemu tožencu povrniti stroške postopka. S sklepom je zavrnilo ugovor drugega toženca glede stvarne pristojnosti in pasivne legitimacije. Sodišče je ugotovilo, da je lastnik prvo tožene stranke (prvotno s firmo I. d.o.o.) v decembru 2000 oddal poslovne prostore prvo tožene stranke družbi L. d.o.o. in odprodal osnovna sredstva družbe. Sprememba imena in sedeža družbe (iz A. v B.) je bila vpisana v sodni register 6.4.2001. Tožnik je bil direktor te družbe in kot direktor vpisan v sodni register do 7.5.2001. V mesecu maju je drugi toženec (lastnik družbe) to prodal tretji osebi. Drugi toženec je s premoženjem družbe ravnal kot s svojim lastnim premoženjem, kar kaže na spregled pravne osebe v skladu s 6. členom Zakona o gospodarskih družbah (ZGD, Uradni list RS, št. 30/93 in nadalj.), zaradi česar odgovarja za obveznosti družbe in je pasivno legitimiran v tem delovnem sporu. Sodišče je tožniku prisodilo neizplačano plačo od januarja do aprila 2001. Pri tem ni izhajalo iz plače, ki je bila med tožnikom in prvo toženo stranko dogovorjena v 9. členu pogodbe o zaposlitvi z dne 15.10.1997 in je znašala neto 3.000 DEM, temveč iz posebnega dogovora med tožnikom in drugim tožencem z dne 27.4.2001 - o višini plače 120.000 tolarjev neto mesečno. Glede zahtevka za plačilo odpravnine je ugotovilo, da je bil tožnik nedvomno razrešen s funkcije direktorja tožene stranke - šlo je za dejansko razrešitev, brez utemeljenega razloga. Glede na določbo 16. točke pogodbe o zaposlitvi je upravičen od odpravnine. Pri odločitvi o višini odpravnine sodišče ni izhajalo iz pogodbe, ki določa odpravnino v višini najmanj 24-kratne tožnikove zadnje mesečne plače, temveč iz določbe 2. odstavka 250. člena ZGD, ki je bila tedaj že spremenjena (ZGD-C, Uradni list RS, št. 20/98), in po kateri odpravnina v primeru odpoklica brez utemeljenega razloga znaša največ 6-kratnik povprečne mesečne plače. To je za tožnika pomenilo 18.000 DEM v tolarski protivrednosti na dan 12.2.2001. Sodišče druge stopnje je v celoti ugodilo pritožbi drugega toženca, pritožbi tožnika pa je delno ugodilo ter na novo oblikovalo izrek odločbe. Tako je naložilo prvi toženi stranki, da plača tožniku na račun neizplačanih plač tolarsko protivrednost 3.000 DEM neto mesečno z zakonskimi zamudnimi obrestmi, davki in prispevki, ter odpravnino v znesku 1,963.620 tolarjev z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Višji zahtevek zoper prvo toženo stranko iz naslova odpravnine ter celotni zahtevek zoper drugega toženca iz naslova nadomestila plače in odpravnine je zavrnilo. Razveljavilo je odločitev o zavrnitvi ugovora drugega toženca glede stvarne pristojnosti in pasivne legitimacije, ter v nadaljevanju odločilo o stroških postopka, ki jih je prvo tožena stranka dolžna povrniti tožniku, o stroških, ki jih je tožnik dolžan povrniti drugemu tožencu (1., 2., 3., 4. in 5. točka prvega odstavka izreka), o pritožbenih stroških, ki jih je prvo tožena stranka dolžna povrniti tožniku (drugi odstavek izreka) in o pritožbenih stroških, ki jih tožnik dolžan povrniti drugemu tožencu (tretji odstavek izreka izpodbijane sodbe in sklepa). Zaključilo je, da drugi toženec ne more biti zavezan glede na določbo 6. člena ZGD, zaradi česar je zahtevke zoper njega zavrnilo. V posledici tega tudi ni bilo podlage za zavrnitev ugovora v zvezi s stvarno pristojnostjo in pasivno legitimacijo, zaradi česar je sklep sodišča prve stopnje o tem razveljavilo. Nadalje je zaključilo, da tožnik ni bil nikoli razrešen kot direktor tožene stranke v skladu z določbami pogodbe o zaposlitvi. Pri tem pritožbeno sodišče ni sprejelo zaključkov sodišča prve stopnje v zvezi s primopredajo poslov z dne 12.2.2001, izključilo pa je tudi veljavnost pisnega dogovora med tožnikom in drugo toženo stranko z dne 27.4.2001 in ugotovilo, da med strankama ni bilo posebnega dogovora glede nadaljnjega statusa tožnika. Ker le-ta formalno ni bil nikoli razrešen, ne more biti upravičen do izplačila odpravnine po določbah pogodbe o zaposlitvi. Kljub temu v odločitev sodišča prve stopnje glede odpravnine, ki jo je tožniku dolžna povrniti prvo tožena stranka, ni poseglo, saj se prvo tožena stranka zoper odločitev sodišča prve stopnje ni pritožila, torej bi bila takšna odločitev v nasprotju s 359. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Uradni list RS, št. 26/99 in nadalj.). Pri odločitvi o plačilu neizplačane plače je sodišče izključilo veljavnost dogovora med tožnikom in drugim tožencem z dne 27.4.2001 in izhajalo iz pogodbe o zaposlitvi med tožnikom in prvo toženo stranko, ki ni bila nikoli spremenjena, zaradi česar mu je plačo prisodilo v višini, ki izhaja iz "individualne pogodbe" med tožnikom in prvo toženo stranko. Glede na delno spremenjen uspeh strank v sporu je pritožbeno sodišče ponovno odločilo tudi o stroških postopka pred sodiščem prve stopnje in o pritožbenih stroških.

Zoper pravnomočno sodbo in sklep sodišča druge stopnje je revizijo vložil tožnik. Izpodbija odločitev sodišča druge stopnje o zavrnitvi višjega zahtevka zoper prvo toženo stranko iz naslova odpravnine, o zavrnitvi celotnega zahtevka zoper drugega toženca, o razveljavitvi odločitve o zavrnitvi ugovora drugega toženca glede stvarne pristojnosti in pasivne legitimacije in odločitev o stroških postopka pred sodiščem prve in druge stopnje. Sodišče druge stopnje je samovoljno ugotavljalo dejansko stanje in s tem storilo bistveno kršitev določb postopka po 8. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. V nasprotju s sodiščem prve stopnje je kar samo ugotovilo, da formalno ni prišlo do prekinitve delovnega razmerja (čeprav je bilo med stranka to dejstvo povsem nesporno) in je zaključilo drugače tudi glede razrešitve tožnika. Pritožbeno sodišče ni odgovorilo na pritožbene navedbe tožnika, da ga prvo tožena stranka ni razporedila na drugo delovno mesto, kar pomeni, da mu ne more in mu tudi ni določiti druge plače. S tem je podana bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke in 8. točke 2. odstavka 39. člena ZPP. Ker je bil tožnik dejansko razrešen brez utemeljenega razloga, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, in čemur sodišče druge stopnje ne oporeka, mu pripada odpravnina, in sicer v višini kot izhaja iz pogodbe o zaposlitvi in ne kot izhaja iz določbe 2. odstavka 250. člena ZGD, ki ni kogentne narave.

Revizija je bila v skladu z določbo 375. člena ZPP vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije ter obema toženima strankama, ki nanjo nista odgovorili.

Revizija delno ni dovoljena, delno pa je utemeljena.

Revizija je izredno, nesuspenzivno, devolutivno, dvostransko in samostojno pravno sredstvo proti pravnomočnim odločam sodišč druge stopnje. Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v tistem delu, ki ga z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava (371. člen ZPP).

Revident med drugim izpodbija odločitev sodišča druge stopnje o razveljavitvi sklepa sodišča prve stopnje, da se ugovor drugega toženca glede stvarne pristojnosti in pasivne legitimacije zavrne (3. točka prvega odstavka izreka izpodbijane sodbe in sklepa), vendar razlogov za izpodbijanje te odločitve ne navede. Revizija v tem delu ni dovoljena, saj stranke lahko vložijo revizijo le zoper sklep sodišča druge stopnje (v tem primeru je sodišče druge stopnje odločilo o sklepu, ki ga je sodišče prve stopnje izdalo po nepotrebnem), s katerim je bil postopek pravnomočno končan (1. odstavek 384. člena ZPP). Ker odločitev v 3. točki prvega odstavka izpodbijane sodbe o razveljavitvi odločitve o zavrnitvi ugovora drugega toženca glede stvarne pristojnosti in pasivne legitimacije ne predstavlja odločitve o pravnomočnem končanju postopka, je bilo potrebno revizijo v tem delu zavreči (1. odstavek 374. člena ZPP).

Revizijski očitek bistvene kršitve določb postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP se nanaša na to, da naj bi pritožbeno sodišče ne odgovorilo na pritožbene navedbe v zvezi s tožnikovo plačo. Ta kršitev ni podana, saj je sodišče druge stopnje zavzelo jasno stališče do tega, kakšna plača bi tožniku pripadala, v tem delu ugodilo njegovi pritožbi in mu je iz tega naslova prisodilo vse, kar je zahteval. Sodišče druge stopnje je namreč v nasprotju s sodiščem prve stopnje, ki se je v tem delu oprlo na poseben dogovor med tožnikom in drugim tožencem, izhajalo in upoštevalo le pogodbo o zaposlitvi tožnika in plačo (3.000 DEM), ki je določena v tej pogodbi. Zaradi tega so nasprotne tožnikove navedbe - da naj bi bil upravičen do plače, ki je bila dogovorjena s pogodbo, itd. - celo nesmiselne. V zvezi s tem sodišče druge stopnje tudi ni bistveno kršilo določbe postopka iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP.

Nadaljnjo bistveno kršitev določb postopka iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP uveljavlja tožnik v zvezi z načinom odpovedi oziroma prenehanjem delovnega razmerja in v zvezi s tem, da je sodišče prve stopnje zaključilo, da je bil dejansko razrešen s funkcije direktorja, sodišče druge stopnje pa je to dejstvo brez obravnave spremenilo. Prvi očitek - da je sodišče druge stopnje v nasprotju s sodiščem prve stopnje samo ugotovilo, "da formalno ni bilo odpovedano ali prekinjeno delovno razmerje," itd., je protispisen, saj tega sodišče druge stopnje sploh ne ugotavlja. Tudi sicer sam način prenehanja delovnega razmerja tožnika pri prvo toženi stranki ni bil odločilen za presojo utemeljenosti tožbenih zahtevkov.

Držijo pa revizijske navedbe o tem, da je sodišče prve stopnje sprejelo zaključek o tem, da je bil tožnik dejansko razrešen kot direktor prvo tožene stranke brez utemeljenih razlogov, sodišče druge stopnje pa je takšen zaključek enostavno spregledalo in z drugačno razlago dokazov zaključilo, da tožnik ni bil nikoli formalno razrešen kot direktor prvo tožene stranke, zaradi tega pa tudi ni upravičen do izplačila odpravnine po določbah pogodbe o zaposlitvi ali po določbah ZGD. S tem je sodišče druge stopnje dejansko spremenilo odločilen zaključek, na katerem temelji sodba sodišča prve stopnje v zvezi z odločitvijo o odpravnini. Vendar to ne predstavlja bistvene kršitve določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, na katero se sklicuje revident. Sprememba dokazne ocene pred sodiščem druge stopnje brez obravnave namreč sama po sebi še ne pomeni, da stranki ni bila zagotovljena možnost sodelovanja v postopku, temveč bi lahko predstavljala kršitev načela neposrednosti - v zvezi z določbo 358. člena ZPP in v povezavi s 1. odstavkom 339. člena ZPP. Ker sodišče ni vezano na pravno opredelitev kršitev določb postopka, ki jih stranka uveljavlja po vsebini, je preskusilo sodbo tudi glede te kršitve. Ugotovilo je, da je podana bistvena kršitev 358. člena ZPP v povezavi s 1. odstavkom 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je namreč izhajalo iz tega, da formalnega sklepa o razrešitvi tožnika ni bilo, vendar je sprejelo zaključek, da je bil tožnik kljub temu dejansko razrešen, in nadaljnji zaključek, da je šlo za razrešitev brez utemeljenega razloga. Sodišče druge stopnje se je v nasprotju s tem zadržalo le na zaključku, da tožnik ni bil formalno razrešen - čeprav le ta ugotovitev ob dejstvu, da direktorju ob izbrisu iz registra nekako mora prenehati funkcija, ne zadošča. Do tega, kako mu je vendarle prenehal mandat oziroma, kako je bil kot direktor lahko izbrisan iz registra, se v bistvu ni opredelilo in ni upoštevalo zaključkov sodišča prve stopnje o dejanski razrešitvi in o tem, da utemeljenih razlogov ni bilo. S tem je v nasprotju z 358. členom ZPP obšlo pomembne dejanske zaključke sodišča prve stopnje. To predstavlja uveljavljeno bistveno kršitev določb postopka po 1. odstavku 339. člena ZPP, ki je vplivala na pravilnost odločitve o zavrnitvi višjega zahtevka tožnika zoper prvo toženo stranko in na odločitev o stroških prvostopenjskega in pritožbenega postopka zoper to stranko. V skladu s 1. odstavkom 379. člena ZPP je zato v tem delu revizijsko sodišče ugodilo reviziji in razveljavilo sodbo (kot izhaja iz izreka), zadevo pa v tem obsegu vrača sodišču druge stopnje v novo sojenje.

V reviziji tožnik uvodoma izpodbija tudi odločitev sodišča druge stopnje v zvezi z zavrnitvijo celotnega zahtevka zoper drugega toženca, vendar v nadaljevanju revizije razen splošne trditve, da je ta odločitev napačna (ker je drugi toženec družbenik prvo tožene stranke, in ker je s podpisi aktov povzročil škodo tožniku), ne navede ničesar konkretnejšega. Zato je revizijsko sodišče to odločitev lahko preskušalo le po uradni dolžnosti, torej je pazilo le na pravilno uporabo materialnega prava. Izhajalo je lahko le iz dokaznih zaključkov sodišča druge stopnje, ki se tudi v tem delu ni pridružilo zaključkom sodišča prve stopnje in teh zaključkov ni povzelo v svojo obrazložitev. Sodišče druge stopnje je med drugim ugotovilo, da ni dokazano, da bi drugi toženec posegel v upravljanje prvo tožene stranke, vplival na sprejete napačne poslovne odločitve in na ta način zmanjšal premoženje prve tožene stranke, ki v spornem obdobju tudi ni prišla v takšno poslovno stanje, da bi bil zoper njo lahko uveden stečaj oziroma, da bi prenehala obstajati iz drugih razlogov. Le na podlagi takšnih dejanskih zaključkov (drugih v sodbi sodišča druge stopnje ni, vendar tudi revident glede tega ne navaja ničesar konkretnega) ni mogoče zaključiti, da so podani razlogi za odločitev o spregledu pravne osebnosti v skladu s 1. odstavkom 6. člena ZGD. To potrjuje zakonitost odločitve sodišča druge stopnje o zavrnitvi tega zahtevka in odločitev o stroških postopka v razmerju med tožnikom in drugim tožencem.

Zato je revizijsko sodišče v skladu s 378. členom ZPP revizijo v tem delu zavrnilo.

Odločitev o revizijskih stroških temelji na določbi 4. odstavka 165. člena ZPP.