22. 9. 2006

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. z Ž. na seji senata dne 4. septembra 2006 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. I Up 1105/2004 z dne 8. 6. 2005 v zvezi s sodbo Upravnega sodišča št. U 1447/2004 z dne 26. 8. 2004, z odločbo Ministrstva za okolje in prostor št. 356-01-32/99 z dne 17. 6. 1999 in z odločbo Ministrstva za okolje in prostor, Inšpektorata Republike Slovenije za okolje in prostor, Območne enote Ljubljana, št. 356.2-0637/94 z dne 18. 11. 1998 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Urbanistični inšpektor je odredil odstranitev stanovanjskega objekta in vzpostavitev prejšnjega stanja na zemljišču. Pritožbo zoper to odločitev je zavrnilo Ministrstvo za okolje in prostor (v nadaljevanju Ministrstvo). Upravno sodišče je zavrnilo tožbo zoper njegovo odločitev. Vrhovno sodišče je odločitev Upravnega sodišča razveljavilo in mu zadevo vrnilo v ponovni postopek, ker je menilo, da ni odgovorilo na vse ugovore, ki jih pritožnik ponavlja tudi v pritožbi. V ponovnem postopku je Upravno sodišče tožbo zoper odločitev Ministrstva zavrnilo. Presodilo je, da gre v tej zadevi za izrek inšpekcijskega ukrepa po tretjem odstavku 74. člena Zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (Uradni list SRS, št. 18/84 in nasl. – v nadaljevanju ZUN), po katerem urbanistični inšpektor odredi odstranitev nezakonite gradnje med drugim v primeru, če investitor ne zaprosi za lokacijsko dovoljenje v postavljenem roku. Po njegovem stališču je pritožnik zaprosil za izdajo lokacijskega dovoljenja dne 4. 10. 1996 (vloga je bila dne 27. 5. 1998 zavržena), čeprav bi moral po pravnomočni inšpekcijski odločbi iz leta 1992 to storiti v enem mesecu po njenem prejemu. Po njegovi presoji je v nasprotju s podatki iz upravnih spisov ugovor, da je postopek za izdajo lokacijskega dovoljenja že tekel v času, ko je bila izdana inšpekcijska odločba iz leta 1992, saj ni izkazano, da bi pritožnik pred njeno izdajo zaprosil za izdajo ustreznega upravnega dovoljenja. Po njegovi presoji je zmotno, da je za obravnavano gradnjo zadoščala pritožnikova priglasitev del iz leta 1984, saj je bilo že po 9. členu Zakona o uporabi zemljišč za gradbene namene (Uradni list LRS, št. 13/56 – v nadaljevanju Zakon iz leta 1956), ki je veljal leta 1961, ko se je objekt gradil, treba zanj pridobiti gradbeno dovoljenje, ker se je sicer gradnja sankcionirala po 12. členu tega zakona. Menilo je, da na drugačno odločitev ne morejo vplivati ugovori, da so na mestu sedanjega objekta že prej stali objekti, saj gre za nov objekt, katerega dimenzije in lego določa pravnomočna inšpekcijska odločba iz leta 1992. Po presoji Upravnega sodišča v tej zadevi niso pomembni niti ugovori, ki se nanašajo na denacionalizacijo zemljišč, na katerih stoji sporni objekt, na izdelavo lokacijske dokumentacije zanj, na njegov priklop na infrastrukturno omrežje, na plačevanje davščin in na njegovo hišno številko, saj so ta dejstva lahko le predmet obravnave drugih upravnih postopkov in ne tega inšpekcijskega postopka. Po njegovem mnenju je v tej zadevi pravno pomembno, ali je investitor ravnal po pravnomočni inšpekcijski odločbi iz leta 1992. Pojasnilo je, da plačilo depozita in odlog prisilne izvršbe s strani pritožnika sicer pomenita, da se inšpekcijska odločba o odstranitvi te gradnje ne bo prisilno izvršila do pravnomočne odločitve upravnega organa, pristojnega za izdajo upravnih dovoljenj, vendar ta dejstva niso povsem prekinila izvajanja inšpekcijskega nadzora nad sporno gradnjo. Vrhovno sodišče se je z njegovo odločitvijo strinjalo. Menilo je, da je Upravno sodišče v celoti in pravilno odgovorilo na vse bistvene ugovore. Pritrdilo je stališču Upravnega sodišča, da je v tej zadevi pravno pomembno le, ali je pritožnik ravnal v skladu pravnomočno inšpekcijsko odločbo iz leta 1992, in da na drugačno odločitev ne morejo vplivati njegovi ugovori o vodenju drugih upravnih postopkov, saj ti niso bili uvedeni zaradi izvrševanja te inšpekcijske odločitve.

2.Pritožnik se z odločitvami upravnih organov in sodišč ne strinja. Meni, da kršijo 22. in 33. člen Ustave. Svojo ustavno pritožbo je večkrat dopolnil, vendar iz nje izhaja, da naj bi zlasti zapisnik o podaljšanju lokacijske dokumentacije z dne 14. 12. 1992 dokazoval, da je za njeno podaljšanje zaprosil, torej naj bi ta dokumentacija leta 1993 veljala. Meni, da je zato izpolnil, kar naj bi mu bilo naloženo z inšpekcijsko odločbo iz leta 1992, vendar naj izpodbijane odločitve tega ne bi upoštevale. Pojasnjuje, da se ves čas trudi legalizirati sporno gradnjo. Zato naj bi plačal tudi depozit, čeprav naj bi bila sporna gradnja na zemljišču, ki je predmet postopka denacionalizacije, ki še ni končan. Zatrjuje, da mu je bilo to zemljišče izročeno v posest in uporabo pred uveljavitvijo predpisov, ki urejajo denacionalizacijo in moratorij. Kljub temu naj bi moral zoper nepravilne odločitve denacionalizacijske komisije ves čas vlagati pravna sredstva. Poudarja, da je takrat, ko je bilo treba za sporno gradnjo pridobiti gradbeno dovoljenje, zgradil le manjši prizidek. Vendar naj izpodbijane odločitve tega ne bi upoštevale, saj mu nalagajo, naj odstrani cel objekt.

B.

3.Bistveno, kar očita pritožnik upravnim organom in sodiščem v tej zadevi, je, da ne upoštevajo, da je lokacijsko dokumentacijo za sporno gradnjo podaljšal, in da je zanjo v postopku legalizacije plačal tudi depozit, vendar je na zemljišču, ki je predmet denacionalizacije. Spregledali naj bi tudi, da je takrat, ko je bilo treba pridobiti gradbeno dovoljenje, zgradil le manjši prizidek. Takšne njegove navedbe po vsebini pomenijo ugovor nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja oziroma zmotne uporabe prava, ki same po sebi ne morejo utemeljiti ustavne pritožbe. V skladu s prvim odstavkom 50. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) Ustavno sodišče namreč v postopku z ustavno pritožbo preizkuša le, ali so bile z izpodbijanimi odločitvami kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine. V okviru skladnosti preizkusa izpodbijanih odločitev z 22. členom Ustave sicer Ustavno sodišče preizkuša tudi, ali gre morda za očitno napačne odločitve, ki bi lahko pomenile kršitev te ustavne pravice. Vendar tega izpodbijanim odločitvam ni mogoče očitati. Že Upravno sodišče je razumno in zadostno pojasnilo, da gre v tej zadevi za izrek inšpekcijskega ukrepa po tretjem odstavku 74. člena ZUN. Vrhovno sodišče se je z njegovimi pojasnili v celoti strinjalo. Ne drži zatrjevanje pritožnika, da je izpolnil, kar mu je nalagala inšpekcijska odločba iz leta 1992, saj je za lokacijsko dovoljenje zaprosil dne 4. 10. 1996, čeprav bi moral to storiti v enem mesecu po prejemu navedene inšpekcijske odločbe. Na drugačno odločitev ne more vplivati njegov ugovor glede lokacijske dokumentacije za to gradnjo niti ugovor o postopku denacionalizacije zemljišča, na katerem stoji sporni objekt, saj gre dejstva, ki so lahko predmet drugih postopkov, ločenih od postopka, ki ga vodi urbanistična inšpekcija. Sporni objekt je bil grajen leta 1961 in po Zakonu iz leta 1956 je bilo treba zanj pridobiti gradbeno dovoljenje. Ne drži torej pavšalno zatrjevanje pritožnika, da je takrat, ko bi moral pridobiti gradbeno dovoljenje za to gradnjo, zgradil le manjši prizidek. Njegovo plačilo depozita in vložitev zahteve za odlog izvršbe pa pomenita, da se odločitev inšpekcijskega organa o odstranitvi te gradnje prisilno ne bo izvršila do pravnomočne odločitve upravnega organa, pristojnega za izdajo dovoljenja za gradnjo, čeprav izvajanje inšpekcijskega nadzora nad njo ni povsem prekinjeno.

4.Pritožnik očita tudi kršitev zasebne lastnine iz 33. člena Ustave. Vendar pritožnik napačno razume pomen te ustavne pravice. Za njeno kršitev gre praviloma le v primeru, če bi upravna organa in sodišči oprli izpodbijane odločitve na kakšno pravno stališče, ki je z vidika te ustavne pravice nesprejemljivo. Zgolj nestrinjanje pritožnika z izpodbijanimi odločitvami pa kršitve te ustavne pravice ne izkazuje.

5.Ker očitno ne gre za kršitve človekovih pravic ali temeljnih svoboščin, kot jih zatrjuje pritožnik, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

C.

6.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS in prve alineje tretjega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 93/03 in 98/03) v sestavi: predsednica senata Milojka Modrijan ter člana dr. Janez Čebulj in Lojze Janko. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata

Milojka Modrijan