Jedro

Navajan podatek o 1000 DEM plače je splošen podatek, ki naj bi ga tožnik dobil celo od tistega, ki jo dobiva, pri čemer ni vedel, ali je podatek točen ali ne. Zato v obravnavanem primeru ne gre za izdajanje poslovne tajnosti.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z obravnavano sodbo ugodilo tožbenemu zahtevku, razveljavilo sklepa tožene stranke z dne 25.8.1998 in 11.9.1998, ugotovilo, da tožniku delovno razmerje ni prenehalo in da še traja, in odločilo, da je tožena stranka dolžna pozvati tožnika nazaj na delo in mu povrniti nadomestila plače za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, mu delovno dobo vpisati v delovno knjižico in mu plačati prispevke za socialno varnost. Sodišče druge stopnje je z izpodbijano sodbo pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, je tožena stranka vložila revizijo iz revizijskih razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navajala je, da odločitev sodišča nima razlogov, ki bi temeljili na dejanskem stanju, da sodišče pri sojenju ni upoštevalo dejanskega stanja in da je napačno tolmačilo določbe pravilnika o odgovornosti in sklepa o poslovni skrivnosti. Zato je predlagala, da revizijsko sodišče reviziji ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne oziroma podredno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje.

Revizija je bila v skladu z določbo 375. člena zakona o pravdnem postopku (ZPP - Uradni list RS, št. 26/99) vročena nasprotni stranki, ki na revizijo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Revizija je izredno, nesuspenzivno, devolutivno, dvostransko in samostojno pravno sredstvo proti pravnomočnim odločbam sodišč druge stopnje. Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava (določbe 371. člena ZPP).

Po določbi tretjega odstavka 370. člena ZPP revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zato revizijsko sodišče izpodbijane sodbe glede tovrstnih revizijskih navedb ni preizkušalo.

Pri preizkusu izpodbijane sodbe revizijsko sodišče ni ugotovilo, da sodba ne bi imela ustreznih razlogov ali da bi bila o odločilnih dejstvih v sodbi nasprotja, kar ji smiselno očita revizija. Zato očitane bistvene kršitve določb opravdnega postopka (ki sicer v reviziji niti formalno niti vsebinsko niso bile dovolj opredeljene) revizijsko sodišče ni ugotovilo (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP).

Revizijsko sodišče ugotavlja, da je že sodišče prve stopnje, na podlagi izvedenih dokazov, pravilno ugotovilo, da tožnikova izjava o tem, da "tiskar v podjetju ima 1000 DEM plače", ki jo je dal na zagovoru v disciplinskem postopku, nima elementov hujše kršitve delovnih obveznosti, kot jo je tožena stranka opredelila v 16. točki 24. člena pravilnika o odgovornosti. Iz določb 16. točke 24. člena pravilnika izhaja, da je hujša kršitev delovne obveznosti, za katero se izreče ukrep prenehanja delovnega razmerja "izdajanje poslovne, uradne ali druge tajnosti, izdaja ali zloraba podatkov iz kadrovskih evidenc, iz evidenc strank podjetja, govorjenje ali razpravljanje v nepoklicanem okolju o sodelavcih ali strankah podjetja". Navajan podatek o 1000 DEM plače je splošen podatek, ki naj bi ga tožnik dobil celo od tistega, ki ga dobiva, pri čemer ni vedel, ali je podatek točen ali ne. Zato v obravnavanem primeru ne gre za izdajanje poslovne tajnosti v smislu 16. točke 24. člena pravilnika tožene stranke. Taka kršitev tudi ne izhaja iz določil sklepa o poslovni skrivnosti. Poleg tega revidentka ni niti ponudila niti izvedla nobenega dokaza, iz katerega naj bi izhajalo, da je zaradi izjave tožnika prišlo do kakšnih koli sporov med sodelavci (19. točka 24. člena pravilnika) ali da bi zaradi nje bil povzročen nered ali pretep oziroma da bi prišlo do žalitve sodelavca (5. točka 25. člena pravilnika), in tega dela izpodbijanega sklepa revidentke ni možno preizkusiti. Zato tožena stranka ni imela niti dejanske niti pravne podlage za izrek disciplinskega ukrepa, še najmaj pa za izrek disciplinskega ukrepa prenehanja delovnega razmerja, kot sta to že pravilno zaključili obe nižji sodišči. Odločitev sodišča v izpodbijani sodbi je v skladu tudi z določbo 4. člena Konvencije MOD št. 158 o prenehanju delovnega razmerja na pobudo delodajalca (Uradni list SFRJ, št. 4/84 in Uradni list RS, št. 15/92), iz katere izhaja, da delovno razmerje delavca ne preneha, če za to ni resnega razloga v zvezi s sposobnostjo ali obnašanjem delavca ali v zvezi z operativnimi potrebami delodajalca, in določbo 9. člena, da je dokazno breme, da obstaja resen razlog na delodajalcu. Ponovitev splošne navedbe o višini plače tiskarja, ki je bila dana celo na zagovoru v disciplinskem postopku, ne more predstavljati resnega razloga za prenehanje delovnega razmerja, ostale očitane kršitve pa tožniku sploh niso dokazane.

Ker je šlo za tudi po mnenju revizijskega sodišča za nezakonito prenehanje delovnega razmerja, je sodišče tožniku po tem, ko je razveljavilo izpodbijane sklepe tožene stranke, utemeljeno in v skladu z veljavnimi predpisi in sodno prakso priznalo reintegracijo in vse pravice iz delovnega razmerja v času od prenehanja delovnega razmerja dalje.

Ob upoštevanju povedanega je revizijsko sodišče na podlagi določb 378. člena ZPP zavrnilo kot neutemeljeno.