Jedro

Pravilnost izkazovanja prihodkov in odhodkov gospodarske družbe je strokovno vprašanje, ki razen v enostavnih primerih, terja postavitev izvedenca. Če davčni zavezanec zaračunava opravljene storitve v svojem imenu in za svoj račun, so prihodki iz tega naslova predmet davka od dobička pravnih oseb.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Ur. l. RS, št. 50/97, 70/2000, 82/2005 - odločba US in 45/2006 - odločba US) delno zavrnilo tožbo, s katero je tožeča stranka izpodbijala odločbo tožene stranke z dne 2. 8. 2000, s katero je bila zavrnjena pritožba tožeče stranke zoper odločbo Davčnega urada Nova Gorica z dne 4. 6. 1999. S prvostopno davčno odločbo je bilo tožeči stranki naloženo plačilo davka od prometa storitev v skupnem znesku 82.589,22 SIT, plačilo davka od dobička pravnih oseb za leti 1997 in 1998 v skupnem znesku 1,146.324,00 SIT, plačilo akontacij davka od dobička za leto 1999 v znesku 112.904,00 SIT in pripadajoče zamudne obresti. Sodišče prve stopnje je odpravilo upravni odločbi v delih, ki se nanašajo na obračun zamudnih obresti in je na podlagi odločbe Ustavnega sodišča RS U-I-356/02 z dne 23. 9. 2004 (Ur. l. RS, št. 109/2004) odločilo, da zamudne obresti tečejo od dneva izvršljivosti prvostopne odločbe dalje do plačila.

2. V obrazložitvi zavrnilnega dela sodbe je sodišče prve stopnje navedlo, da je tožeča stranka zavezanka za davek od prometa storitev za delo, ki so ga opravili študentje oziroma dijaki za naročnika storitev. Prav tako je tožeča stranka zavezanka za davek od dobička pravnih oseb za prihodke, povezane s poslovanjem skupnosti stanovalcev. Tožeča stranka je namreč za opravljene storitve, izstavljala račune in je tudi upravljala s pridobljenimi sredstvi tako, da jih je deponirala v banki. Ker prihodkov iz tega naslova ni knjižila med lastne prihodke, ampak med prihodke tako imenovanega kurilnega odbora, je s tem kršila določbe Zakona o davku od dobička pravnih oseb (ZDDPO, Ur. l. RS, št. 72/93, 20/95, 18/96-ZDavP in 34/96) in Slovenske računovodske standarde iz leta 1993 (v nadaljevanju SRS), zaradi česar ji je prvostopni davčni organ pravilno odmeril dodatno plačilo davka od dobička pravnih oseb za leti 1997 in 1998 ter akontacijo tega davka za leto 1999. 3. Tožeča stranka vlaga revizijo (prej pritožbo), zaradi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, kršitev določb postopka in napačne uporabe materialnega prava, ter predlaga, da Vrhovno sodišče njenemu pravnemu sredstvu ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Bistvene kršitve določb postopka so podane, ker sodišče prve stopnje ni upoštevalo sklepa Vrhovnega sodišča z dne 25. 5. 2004, v katerem mu je bilo naloženo, da opravi nov dokazni postopek, da bi lahko ugotovilo pravilnost izpodbijanih ugotovitev. Sodišče prve stopnje tudi ni upoštevalo stališč Vrhovnega sodišča iz istega sklepa, da je pravilnost izkazovanja prihodkov in odhodkov gospodarske družbe strokovno vprašanje, ki razen v enostavnih primerih terja pritegnitev izvedenca, ki ima potrebno strokovno znanje. Zaradi teh procesnih kršitev je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno. Materialno pravo pa je bilo napačno uporabljeno, ker so davčna organa in sodišče prve stopnje med prihodke tožeče stranke šteli tudi prihodke stanovalcev, ki so jih ti pridobili od uporabnikov njihovih storitev, smeli pa bi upoštevati le prihodke od storitev, ki jih je opravila tožeča stranka. Tožeča stranka je otroškemu vrtcu izstavljala račune v svojem imenu, saj drugače otroški vrtec ne bi kril sorazmernega dela stroškov, za katere se je obvezal s pogodbo s stanovalci. Račune je tožeča stranka izstavljala za račun stanovalcev oziroma tako imenovanega kurilnega odbora.

4. Tožena stranka v odgovoru na revizijo (prej pritožbo), navaja, da se strinja z razlogi, ki jih je v sodbi navedlo sodišče prve stopnje. V zvezi z neevidentiranimi prihodki, ki so bili plačani s strani otroškega vrtca, je pomembno, da je tožeča stranka od teh zneskov obračunavala in plačevala prometni davek in le-tega evidentirala v poslovnih knjigah. Poleg tega tožeča stranka tudi ni izkazala, da bi jo skupnost stanovalcev pooblastila za zastopanje v razmerju do otroškega vrtca. Takšno pooblastilo bi nedvomno morala imeti, saj je šlo za posel, ki presega okvir rednega upravljanja. Neutemeljene so navedbe tožeče stranke, da bi moral biti v obravnavani zadevi postavljen izvedenec, saj imajo davčni inšpektorji potrebno znanje za preverjanje pravilnosti izkazovanja prihodkov in odhodkov gospodarskih družb. 5. Revizija ni utemeljena.

6. S 1. 1. 2007 je začel veljati ZUS-1, ki je kot izredno pravno sredstvo v upravnem sporu uvedel tudi revizijo. Po določbi prvega odstavka 107. člena ZUS-1 Vrhovno sodišče RS odloča o pravnih sredstvih, vloženih do 1. 1. 2007, po določbah ZUS-1. Na podlagi drugega odstavka 107. člena ZUS-1 se do 1. 1. 2007 vložene pritožbe, če ne izpolnjujejo pogojev za pritožbo po tej določbi, štejejo za revizije. Ker je bila pritožba tožeče stranke zoper sodbo sodišča prve stopnje vložena pred 1. 1. 2007 in ne izpolnjuje pogojev za pritožbo po drugem odstavku 107. člena ZUS-1, se obravnava kot revizija. Sodba sodišča prve stopnje je v skladu z določbo drugega odstavka 107. člena ZUS-1 postala pravnomočna dne 1. 1. 2007. 7. Revizija je izredno pravno sredstvo proti pravnomočni sodbi sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). Po določilu prvega odstavka 85. člena ZUS-1 se lahko revizija vloži le zaradi bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena ZUS-1 ter zaradi zmotne uporabe materialnega prava, za razliko od postopka s pritožbo, kjer se glede na 2. točko prvega odstavka 75. člena ZUS-1 preizkuša tudi pravilnost presoje postopka izdaje upravnega akta. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 85. člena ZUS-1). Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, po uradni dolžnosti pa pazi na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1). V tem okviru je bil izveden revizijski preizkus v obravnavani zadevi.

8. Po presoji Vrhovnega sodišča niso utemeljeni revizijski očitki, da so bile bistveno kršene določbe postopka v upravnem sporu. Vrhovno sodišče je v sklepu I Up 1037/2001 z dne 25. 5. 2004 zapisalo, da bi moralo sodišče izpeljati dokazni postopek ter, da je pravilnost izkazovanja prihodkov in odhodkov gospodarske družbe strokovno vprašanje, ki razen v enostavnih primerih, terja pritegnitev izvedenca. Vendar pa si tožeča stranka napačno razlaga ta stavek kot navodilo Vrhovnega sodišča, da je treba v obravnavani zadevi postaviti izvedenca. Gre namreč le za načelno stališče kako naj sodišče ravna v primerih, ko je ugotavljanje dejanskega stanja zapleteno. Odločitev sodišča prve stopnje, ki pritrjuje odločitvi tožene stranke, temelji na računih, ki jih je tožeča stranka izdala otroškemu vrtcu za ogrevanje ter njenemu razpolaganju s temi sredstvi. Računi so po SRS 21 izvirne knjigovodske listine, na katerih temeljijo tudi poslovne knjige (SRS 22.1.), iz teh pa tudi po presoji Vrhovnega sodišča izhaja, da jih je tožeča stranka izdala v svojem imenu in za svoj račun (več bo obrazloženo v nadaljevanju sodbe), zato dejansko stanje v obravnavani zadevi ni tako strokovno zahtevno, da bi zahtevalo postavitev izvedenca. Glede izpeljave dokaznega postopka pa je v obravnavanem primeru pomembno, da je sodišče prve stopnje opravilo glavno obravnavo, ki pa se je tožeča stranka po lastni odločitvi ni udeležila, zato so njene revizijske navedbe, ki gredo v tej smeri, neutemeljene.

9. Ker tožeča stranka izpodbija sodbo sodišča prve stopnje le v delu, ki se nanaša na davek od dobička pravnih oseb, je Vrhovno sodišče presojalo le zakonitost odmere tega davka (86. člen ZUS-1), pa še to le v delu, ki se nanaša na obračun storitev ogrevanja otroškega vrtca, saj je tožeča stranka v reviziji navedla razloge le zoper ta del sodbe.

10. Po presoji Vrhovnega sodišča odmera davka od dobička pravnih oseb od storitev ogrevanja temelji na materialnem pravu. Tožeča stranka je namreč za te storitve izdajala račune v svojem imenu. Iz njih tudi ne izhaja, da bi bili izstavljeni za račun skupnosti stanovalcev. Ravno tako je tožeča stranka od teh storitev obračunala davek od prometa storitev, kar še dodatno kaže na to, da je storitve opravila v svojem imenu in za svoj račun. Po določbi prvega odstavka 22. člena Zakona o prometnem davku (ZPD, Ur. l. RS, št. 4/92, 5/92, 14/92, 12/93 - odločba US, 13/93, 71/93, 35/94 - odločba US, 16/96, 18/96-ZDavP, 18/96 in 75/96 - odločba US) fizične osebe, ki so opravljale storitve, niso bile davčni zavezanci za davek od prometa storitev, kar pomeni, da če bi storitve ogrevanja tožeča stranka res zaračunavala za račun skupnosti stanovalcev, ki je skupnost oseb, brez pravne osebnosti, potem prometnega davka ne bi obračunavala in plačevala. Na podlagi pogodbe, sklenjene med otroškim vrtcem in skupnostjo stanovalcev, se je skupnost stanovalcev res zavezala dobavljati te storitve, vendar pa to ne pomeni, da te svoje obveznosti ni mogla prenesti na tožečo stranko. Zaradi enakih razlogov ni relevanten argument, da je bila kurilnica v lasti stanovalcev. Po presoji Vrhovnega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno presodilo dokaze, ki pretežno kažejo na to, da je storitve v resnici opravljala tožeča stranka in ne skupnost stanovalcev. Argument tožeče stranke, da brez izdanega računa otroški vrtec ne bi kril sorazmernega dela stroškov, pa po presoji Vrhovnega sodišča za odločitev v tej stvari ni pomembna.

11. Iz pogodbe, sklenjene med tožečo stranko in stanovalci, ne izhaja, da so stanovalci pooblastili tožečo stranko, da nastopa kot njihov pooblaščenec v razmerju do otroškega vrtca, kar še dodatno kaže na to, da je tožeča stranka te posle opravljala za svoj račun.

12. Ker uveljavljani revizijski razlogi niso podani in tudi ne razlogi, na katere pazi Vrhovno sodišče po uradni dolžnosti, je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo na podlagi 92. člena ZUS-1.