Jedro

Samostojni referat na mednarodnem kongresu ali konferenci predstavlja strokovno delo znatne zahtevnosti, za katero veljajo visoki standardi, tako na izvedbeni ravni, kot tudi po vsebini. Pri tem je še posebej pomembno, da je mogoče s štirimi točkami vrednotiti zgolj tisti samostojni referat, ki je dejansko izveden na mednarodnem znanstvenem kongresu ali konferenci, za kar se šteje zgolj tisti dogodek, na katerem dejansko sodelujejo vsaj tri ali več držav.

Tožena stranka predloženim potrdilom o udeležbi tožnice na teh treh znanstvenih posvetih s štirimi samostojnimi referati utemeljeno odreka njihovo verodostojnost.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila predlog, temelječ na podlagi 11. člena Pravilnika o napredovanju zaposlenih v vzgoji in izobraževanju v nazive (v nadaljevanju Pravilnik), za napredovanje tožnice, zaposlene v Osnovni šoli A. v naziv svetnica.

2. Iz obrazložitve med drugim izhaja, da je predlog podala ravnateljica osnovne šole A. dne 30. 11. 2015, skupaj s priloženo oceno delovne uspešnosti, mnenjem učiteljskega zbora ter dokazili o opravljenem dodatnem strokovnem delu in opravljenih programih nadaljnjega izobraževanja in usposabljanja v vzgoji in izobraževanju. Po ugotovitvi tožene stranke je imela tožnica ob vložitvi predloga za napredovanje pridobljeni naziv svetovalka že več kot 5 let in je bila pri svojem delu nadpovprečno uspešna ter je z uspešno končanimi programi nadaljnjega izobraževanja in usposabljanja izkazala dovolj točk, pač pa z opravljenim dodatnim strokovnim delom ni izkazala zahtevanega števila točk v skladu z 2. alinejo č) razdelka 20. člena Pravilnika, saj od dodatnega strokovnega dela, ki ga je predlagala za vrednotenje v skladu z 2. alinejo č) razdelka 20. člena Pravilnika, ni bilo mogoče vrednotiti štirih potrdil o udeležbi z referati na znanstvenih posvetih Združenja B. ki so vsi potekali v letu 2015, in sicer od 29. do 30. maja 2015, od 22. do 24. aprila 2015 ter od 25. do 26. septembra 2015, saj je na podlagi obvestil, ki jih je prejela in anonimnih prijav tožena stranka ugotovila, da ni mogoče potrditi verodostojnosti potrdil o izvedbi referatov na mednarodnih posvetih v organizaciji Združenja B., četudi je na podlagi posredovanih dokazil tožnica z opravljenim dodatnim strokovnim delom skladno z določili 20. člena Pravilnika izkazala 59 točk po a) razdelku in po b) razdelku ter 3 točke po c) razdelku.

3. V nadaljevanju obrazložitve tožena stranka še navaja, da je v skladu z 8. členom Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) njena dolžnost, da preveri vsa za zakonito in pravilno odločbo relevantna dejstva. Tožnico je zato seznanila s sprejetim stališčem v zvezi z vrednotenjem sodelovanja strokovnih delavcev na posvetih tudi po presoji sodišča tožena stranka predloženimi potrdili o udeležbi tožnice na teh treh znanstvenih posvetih Združenja B. s štirimi samostojnimi referati utemeljeno odreka njihovo verodostojnost, da se bo verodostojnost potrdil, ki jih je organizator izdajal strokovnim delavcem za sodelovanje na njegovih posvetih, preverjalo s programom posveta, iz katerega bo razviden posamezen referat, naslov izvedenega referata ter kraj in čas izvedbe, ter jo s pisnim pozivom z dne 21. 3. 2016 pozvala k dopolnitvi vloge z dodatno predložitvijo programov posvetov, ki bi izkazovali posamezne referente in naslove vsakega izvedenega referata. Tožnica je predlog za napredovanje dopolnila sprva po elektronski pošti z izjavo stranke z dne 12. 4. 2016 ter dne 13. 4. 2016 s fotokopijami prve strani kolofonov in kazal zbornikov za 12., 13. in 16. znanstveni posvet z dodatnim elektronskim potrdilom oziroma izjavo organizatorja posvetov z dne 25. 3. 2016 ter z izjavo sodelavke C.C. z dne 31. 3. 2016, ki sicer potrjuje tožničino sodelovanje na 12., 13., in 16. znanstvenem posvetu Združenja B., vendar pa ne izkazuje izvedbe referata na mednarodnem posvetu, predložena pa so bila tudi vabila organizatorja z dne 5. 12. 2014, 17. 7. 2015 in 4. 5. 2015 na 12., 13. in 16. znanstveni posvet Združenja B., ki navajajo, da se bo na posvetu odvijala razstava projektov, predstavitev projektnega dela in delavnice v sekcijah, medtem ko iz vabil ni mogoče eksplicitno razbrati, da se bodo na posvetih predstavljali referati, na podlagi česar je tožena stranka, tudi na podlagi dokumentov, ki ji jih je predložil organizator, ugotovila: da naj bi bilo v letih od 2008 do 2015 organiziranih 21 mednarodnih posvetov v organizaciji Združenja B., pri čemer naj bi jih bilo v letu 2013 in letu 2015 organiziranih vsako leto 5; da za 20 posvetov ni mogoče ugotoviti, po kakšnem programu so potekale predstavitve referatov, saj je iz predloženih dokazil razviden le časovni razpored najema prostorov; da je bilo v postopkih napredovanj v nazive pri toženi stranki vloženih večje število potrdil o izvedenih referatih na mednarodnem posvetu v organizaciji Združenja B., kot je v času trajanja posveta referatov fizično mogoče izvesti, saj je bilo za posamezen posvet izdanih tudi med 150 in 250 potrdil o izvedenih referatih; da so posamezniki, ki naj bi na enem mednarodnem posvetu izvedli več referatov, poročali, da so organizatorju plačali več kotizacij, kar je izjemno nenavadna praksa organizacije mednarodnega posveta; da je iz vabil organizatorja na posvete mogoče razbrati, da se bo na posvetih odvijala razstava projektov, predstavitev projektnega dela in delavnice v sekcijah, vendar iz vabil ni eksplicitno razbrati, da se bodo na posvetih predstavljali referati; da ker niso dosegljivi programi posvetov, ni mogoče ugotoviti niti, da bi posamezni strokovni delavci izvedli referat, niti da bi izvedli predstavitev izdelka, delavnico, predavanje, plakat ali kakršnokoli drugo obliko dodatnega strokovnega dela, ki bi ga bilo mogoče vrednotiti v skladu z 20. členom Pravilnika, oziroma da je šlo za mednarodni posvet v skladu z 2. alinejo č) razdelka 20. člena Pravilnika v povezavi z zadnjim odstavkom istega člena, v skladu s katerim bi morali na posvetu sodelovati udeleženci vsaj treh držav. Ker tožnica ne v predlogu niti v dopolnitvah predloga ni predložila programa posveta, s katerim bi izkazala samostojno izvedbo referata na posvetih Združenja B. in na podlagi katerega bi bila izkazana mednarodna raven posveta, ki bi ga bilo mogoče vrednotiti v skladu z 20. členom Pravilnika, je tožena stranka ob upoštevanju 10. člena ZUP zaključila, da ker tožnica do dneva odločanja o predlogu za njeno napredovanje v naziv svetnica predloga ni dopolnila z dokazili, s katerimi bi izkazala zadostno število točk za opravljena strokovna dela, po ugotovitvi tožene stranke tožnica ob vložitvi predloga za napredovanje ni izpolnjevala vseh pogojev iz 1. odstavka 11. člena Pravilnika kumulativno, zato je tožena stranka zavrnila predlog za njeno napredovanje v naziv svetnica.

4. Tožnica v tožbi z dne 23. 9. 2016 uveljavlja tožbeni ugovor nepravilne uporabe materialnega prava, z navedbo, da je tožena stranka nepravilno uporabila določila Pravilnika. Po presoji tožnice so navedbe tožene stranke v izpodbijani odločbi povsem neutemeljene, tožnica pa vztraja, da je toženi stranki dostavila vsa potrebna dokazila, ki jih je v skladu s Pravilnikom dolžna predložiti. Navaja, da je toženi stranki predložila dodatno potrdilo organizatorja o udeležbi in predstavitvi referatov, z dovoljenjem organizatorja skenirane strani zbornikov, iz katerih so razvidne države in ustanove, iz katerih so prihajali udeleženci, vključno s tožnico, vabila na posvete, iz katerih je razviden program posvetov in izjavo C.C. z dne 31. 3. 2016 o tožničini izvedbi referatov. Kot dodatno utemeljitev upravičenosti svoje tožbe tožnica prilaga tožbi še anonimizirano odločbo tožene stranke z dne 11. 1. 2016, ki je v drugem primeru napredovanja v naziv ugodila vlogi za napredovanje na podlagi enakih potrdil in dokazov, kot jih je predložila tožnica. Toženi stranki očita, da je svojo odločitev oprla zgolj na določen listinski dokaz in ostalih niti ni presojala, niti jih ni obrazložila, s čimer naj bi posegla v tožničino ustavno pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS, češ da gre za omejitev možnosti dokazovanja, kar je izjema od 164. člena ZUP, ki je dopustna le ob upoštevanju testa sorazmernosti v primeru, če je to predpisano z zakonom. Poleg tega je tožena stranka v številnih drugih enakovrstnih zadevah na podlagi potrdil istega izvajalca mednarodnih posvetov še v letu 2015 in 2016 ugodila predlogom za napredovanja. V tej zvezi tožnica predlaga sodišču, naj zadevne odločbe samo pridobi od tožene stranke, ki jih ima shranjene v svojem arhivu, pri čemer poudarja, da se predpis, to je Pravilnik, v tem celotnem časovnem obdobju vse od leta 2013 dalje ni spremenil, kar zahteva enako odločanje. Dodatno še navaja, da Združenje B. kot organizator nekaterih listin iz varnostnih razlogov, zaradi zaščite avtorskih pravic in osebnih podatkov, ni želel predložiti toženi stranki, vendar v prejšnjih, že zaključenih postopkih, tožena stranka takšnih listin niti ni zahtevala. Tožnica zato očita toženi stranki, da tolmači določbe Pravilnika v nasprotju z namenom, ki ga določa sam Pravilnik. Sicer pa lahko sodišče, kolikor meni, da so taki dokazi nujni, tudi samo zahteva te dokaze od Združenja B. V tožbenem zahtevku tožnica predlaga, da naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi in toženi stranki naloži, da naj izda odločbo o napredovanju v naziv svetnik, oziroma podrejeno, da zadevo vrne toženi stranki v ponovni postopek.

5. Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka vse tožbene navedbe ter vztraja pri razlogih izpodbijane odločbe, ki jih v odgovoru na tožbo ponavlja in dodatno še podrobneje utemeljuje. Po prepričanju tožene stranke je bila izpodbijana odločba izdana v zakonitem postopku, dejansko stanje pa je bilo pravilno in popolno ugotovljeno ter na tako ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabljeno materialno pravo, zato sodišču predlaga, naj tožbo zavrne kot neutemeljeno.

6. Tožnica v dopolnitvi tožbe z dne 28. 12. 2016 vztraja pri svojih navedbah v tožbi z dne 23. 9. 2016, slednjo pa dopolnjuje s predložitvijo dodatnih dokazov, s katerimi utemeljuje svojo udeležbo na navedenih mednarodnih konferencah in prilaga pisne izjave prič Č.Č., D.D., E.E. in F.F., ki potrjujejo, da se je tožnica navedenih konferenc udeležila ter dodatno prilaga še potne naloge, izdane s strani delodajalca, ter račun Hotela G. za nočitve kot verodostojne dokaze svoje aktivnosti, poleg tega pa dodatno prilaga še izvlečke referatov, izdanih v zbornikih ter štiri pisne predstavitve oziroma izdelke svojih predstavitev.

7. V svojem odgovoru z dne 23. 1. 2017 tožena stranka izrecno vztraja pri svojih dotedanjih navedbah, stališčih in predlogu za zavrnitev tožbe. Ob sklicevanju na 52. člen Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) izrecno opozarja, da tožnik v upravnem sporu sicer lahko navaja nova dejstva in nove dokaze, vendar mora obrazložiti, zakaj jih ni navedel že v postopku za izdajo upravnega akta in da se le-ti lahko upoštevajo kot tožbeni razlogi le, če so obstajali v času odločanja na prvi stopnji postopka izdaje upravnega akta in če jih stranka upravičeno ni mogla predložiti oziroma navesti v postopku izdaje upravnega akta, česar tožnica v konkretnem primeru ni izkazala, saj ni niti z besedo utemeljila, zakaj navedenih dokazov ni navedla oziroma predložila že med tekom upravnega postopka. Zato sodišču tožena stranka predlaga, naj v predmetni zadevi odloči ob upoštevanju dejstev in dokazov, s katerimi je razpolagala tožena stranka v času svojega odločanja. Posebej še poudarja, da zgolj objava prispevka v zborniku še ne izkazuje tudi izvedbe referata. V pripravljalni vlogi z dne 14. 4. 2017 se tožena stranka dodatno sklicuje tudi na sodbo Upravnega sodišča RS, št. I U 1373/2016-11 z dne 4. 4. 2017, kjer je Upravno sodišče v podobni zadevi tožbo zavrnilo.

8. Tožnica posebnega odgovora na navedbe tožene stranke v njenih pripravljalnih vlogah z dne 23. 1. 2017 in 14.4. 2017 v danem roku, niti pozneje vse do odločitve sodišča, ni vložila.

9. Tožba ni utemeljena.

10. Skladno z 11. členom Pravilnika lahko v naziv svétnik, za kar gre tudi v obravnavani sporni zadevi, napreduje strokovni delavec, ravnatelj oziroma direktor, ki izpolnjuje pogoje, ki so določeni v prvem odstavku tega člena, med temi pogoji pa je tudi ta, da je opravil različna dodatna strokovna dela in zbral najmanj 38 točk, od tega najmanj 18 točk za dodatna strokovna dela, ki so v skladu s tem Pravilnikom ovrednotena s tremi ali več točkami (4. alineja prvega odstavka 11. člena Pravilnika).

11. V obravnavanem primeru je sporno to, ali je tožnica dokazala, da je opravila dodatna strokovna dela, ki so ovrednotena s tremi ali več točkami, konkretno tista, ki so ovrednotena po 2. alineji č) razdelka 20. člena Pravilnika, to je izvedba štirih samostojnih referatov na mednarodnih kongresih ali konferencah. Sporno je to, ali je tožnica dokazala izvedbo štirih referatov na treh mednarodnih znanstvenih srečanjih v organizaciji Združenja B., ki so bili vsi v letu 2015, saj tožena stranka potrdilom o udeležbi tožnice na teh konferencah s samostojnimi referati oporeka njihovo verodostojnost. V zvezi s tem se je v upravno sodni praksi tukajšnjega sodišča v številnih primerljivih zadevah, med drugim v sodbah št. I U 1373/2016 z dne 4. 4. 2017, I U 1329/2016 z dne 11. 10. 2017 in I U 1141/2016 z dne 11. 10. 2017, izoblikovalo stališče, da tožena stranka sme podvomiti v verodostojnost predloženih dokazil, če meni, da ne dokazujejo tistega, kar se v njih zatrjuje. To je v skladu z načelom proste presoje dokazov iz 10. člena ZUP, ki določa, da o tem, katera dejstva je šteti za dokazana, presodi uradna oseba, pooblaščena za vodenje postopkov oziroma odločanje v upravni zadevi po svojem prepričanju, na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka. V konkretnem primeru je po presoji sodišča tožena stranka v izpodbijani odločbi v zadostni meri obrazložila, zakaj je podvomila v predložena potrdila Združenja B. in zakaj je zahtevala še dodatna dokazila o dejanski izvedbi navedenih štirih referatov na navedenih dogodkih v organizaciji Združenja B.v letu 2015. S tem v zvezi je tako iz izpodbijane odločbe, kot tudi iz odgovora na tožbo in nadaljnjih dveh pripravljalnih vlog tožene stranke ter predloženega upravnega spisa razvidno, da je tožena stranka zahtevala dodatna dokazila in da je sicer tožnica v nadaljnji korespondenci predložila še dodatna dokazila, vendar pa kljub temu še vedno ni razvidna sama dejanska izvedba navedenih referatov osebno s strani tožnice in da je šlo pri navedenih dogodkih v organizaciji Združenja B. dejansko za mednarodne znanstvene kongrese oziroma konference. Sodišče v zvezi s tem posebej poudarja, da se skladno z 20. členim Pravilnika dodatno strokovno delo strokovnega delavca, ravnatelja oziroma direktorja, povezano z vzgojno izobraževalnim delom v zavodu, vrednoti in točkuje v skladu z 20. členom Pravilnika: tako se z eno točko vrednotijo dodatna strokovna dela, navedena v a) razdelku, medtem ko se dela, navedena v b) razdelku, vrednotijo z dvema točkama; dela, ki so navedena v c) razdelku se vrednotijo s tremi točkami, tista dela, ki so navedena v č) razdelku pa se vrednotijo s štirimi točkami; v d) razdelku našteta dela se vrednotijo s petimi točkami, v e) razdelku opredeljena dela pa z osmimi točkami in v f) razdelku našteta dela z desetimi točkami, tako da vrednotenje posameznih strokovnih del točkovno narašča z zahtevnostjo samih del. Tako se na primer predstavitev plakata ali razstave na organiziranem strokovnem izobraževanju ali strokovnem posvetu strokovnih delavcev izven zavoda točkuje z eno točko (20. točka a) razdelka Pravilnika), prva objava samostojnega avtorskega strokovnega članka ali petih didaktičnih nalog v strokovnem časopisu ali pedagoški reviji z dvema točkama (20. točka b) razdelka Pravilnika) in prva objava avtorske raziskovalne naloge ali avtorstvo knjige s tremi točkami (4. točka c) razdelka Pravilnika).

12. Glede na to, da je samostojni referat na mednarodnem znanstvenem kongresu ali konferenci ovrednoten s štirimi točkami (2. točka č) razdelka Pravilnika), to vrednotenje že samo po sebi kaže, da gre za strokovno delo visoke zahtevnosti, kar je razvidno tudi iz primerjave ovrednotenja drugih vrst strokovnih del, navedenih v razdelku č), ki med drugim točkovno vrednoti na primer uvrstitev strokovnega delavca na prva tri mesta oziroma osvojitev bronaste, srebrne ali zlate plakete na tekmovanju na mednarodni ravni med predstavniki najmanj petih držav, nadalje koncertno izvedbo orkestralnih oziroma vokalno-instrumentalnih del učitelja v organizaciji koncertnih inštitucij ali meddržavne menjave, celovečerni solistični koncert v organizaciji državnih koncertnih inštitucij ali meddržavne menjave in podobno.

13. Samostojni referat na mednarodnem kongresu ali konferenci po povedanem predstavlja strokovno delo znatne zahtevnosti, za katero veljajo visoki standardi, tako na izvedbeni ravni, kot tudi po vsebini. Pri tem je še posebej pomembno, da je mogoče s štirimi točkami vrednotiti zgolj tisti samostojni referat, ki je dejansko izveden na mednarodnem znanstvenem kongresu ali konferenci, za kar se šteje zgolj tisti dogodek, na katerem dejansko sodelujejo vsaj tri ali več držav (enako stališče je sodišče izrazilo že v podobni zadevi v sodbi št. II U 358/2016-16 z dne 5. 7. 2017).

14. Tožeča stranka izvedbo štirih referatov na navedenih treh mednarodnih znanstvenih posvetih izkazuje s predloženimi potrdili Združenja B., na katerih je navedeno, da potrdila Združenje B. izdaja v skladu s Pravilnikom na željo kandidata v službene namene ter z njimi potrjuje udeležbo tožnice na 16. Mednarodnem znanstvenem posvetu Združenja B.Tehnična ustvarjalnost v šolskem kurikulumu v obliki projektnega učnega dela "..." v času od 22. - 24. o4. 2015 v Ž. ter njeno udeležbo z referatom na temo ... na 12. Mednarodnem znanstvenem posvetu Združenja B. ... v času od 29. - 30. 5. 2015 v Ž., ter udeležbo tožnice z dvema referatoma na 13. Mednarodnem znanstvenem posvetu Združenja B. ... v času od 25. - 26. 9. 2015 v Ž. in sicer z referatom na temo: ... in z drugim referatom na temo: ..., vendar niti po dodatnih pozivih tožene stranke za dopolnitev vloge za napredovanje tožnice v pedagoški naziv svetnica ni predložila programov navedenih treh znanstvenih posvetov Združenja B., iz katerih bi bil razviden razpored izvedbe predstavitev navedenih referatov, oziroma, kdaj in kje konkretno ter kako dolgo časa je potekala osebna izvedba posameznih referatov in kdo konkretno jih je izvajal, čeprav je bila k temu s strani tožene stranke večkrat izrecno pisno pozvana.

15. Kot je že predhodno v obrazložitvi te sodbe navedeno pod točkama 12. in 13., gre pri samostojnem referatu na mednarodni konferenci iz 2. točke č) razdelka 20. člena Pravilnika za strokovno delo visoke zahtevnosti. Pri tem pa je tudi splošno znano, da so mednarodne konference ali kongresi pomembni dogodki, običajno znani širši strokovni in včasih tudi laični javnosti, njihov pomen in vsebino pa določajo prav nastopajoči predavatelji, ki tam tudi osebno predstavijo svoje referate in so prav iz tega razloga poimensko navedeni v programih teh znanstvenih sestankov, skupaj z navedbo teme referata in institucije, iz katere prihajajo, ter z določno časovno opredelitvijo začetka in trajanja osebne predstavitve na konkretno navedeni lokaciji, z določitvijo konkretnega konferenčnega prostora oziroma dvorane za izvedbo posameznega predavanja oziroma osebne predstavitve referata.

16. Ničesar od tega za 16. Mednarodni znanstveni posvet Združenja B. od 22. do 24. 4. 2015 v Ž., niti za 12. Mednarodni znanstveni posvet Združenja B.od 29. do 30. 5. 2015 v Ž. niti za 13. Mednarodni znanstveni posvet Združenja B. od 25. do 26. 9. 2015 v Ž. ni bilo kakorkoli izkazano, zato se sodišče strinja s stališčem tožene stranke v izpodbijani odločbi, da ni mogoče zaključiti, da je tožnica na teh treh dogodkih osebno izvedla navedene štiri referate, zato jih tudi po presoji sodišča ni mogoče ovrednotiti po 2. točki č) razdelka 20. člena Pravilnika.

17. V obravnavanem primeru je namreč sporno prav to, ali je tožnica dokazala, da je opravila dodatna strokovna dela, ki so ovrednotena s tremi ali več točkami, konkretno tista, ki so ovrednotena po 2. alineji č) razdelka 20. člena Pravilnika, to je izvedba samostojnega referata na mednarodnem kongresu ali konferenci. Sporno je to, ali je tožnica dokazala izvedbo štirih samostojnih referatov na mednarodnem kongresu ali konferenci, od tega enega na 16. Mednarodnem znanstvenem posvetu Združenja B.od 22. do 24. 4. 2015 v Ž., enega na 12. Mednarodnem znanstvenem posvetu Združenja B. od 29. do 30. 5. 2015 v Ž. in dveh na 13. Mednarodnem znanstvenem posvetu Združenja B. od 25. do 26. 9. 2015 v Ž., saj tudi po presoji sodišča tožena stranka predloženimi potrdili o udeležbi tožnice na teh treh znanstvenih posvetih Združenja B. s štirimi samostojnimi referati utemeljeno odreka njihovo verodostojnost. 18. Ker je glede na navedeno tožbeni ugovor nepravilne uporabe materialnega prava po povedanem neutemeljen, izpodbijana odločba pa je pravilna in na zakonu utemeljena, je sodišče tožbo na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo. Enako odločitev je v primerljivih zadevah sodišče sprejelo tudi v sodbah št. I U 1373/2016 dne 4. 4. 2017, II U 358/2016 z dne 5. 7. 2017, I U 1329/2016-29 z dne 11. 10. 2017, I U 1141/2016 z dne 11. 10. 2017 in I U 1291/2016 z dne 11. 10. 2017. 19. Tožnica je sicer v tožbi predložila tudi nekatera dodatna dokazila in predlagala zaslišanje imenovanih štirih prič, vendar pa sodišče ugotavlja, da teh dokazil tožnica ni predlagala v upravnem postopku pred izdajo izpodbijanega upravnega akta, kar bi lahko storila po tem, ko je prejela poziv tožene stranke za dopolnitev vloge s predložitvijo dodatnih dokazov. ZUS-1 v 52. členu, na katerega pravilno opozarja tožena stranka v pripravljalni vlogi z dne 23. 1. 2017 namreč določa, da se nova dejstva in novi dokazi lahko upoštevajo kot tožbeni razlogi le, če so obstajali v času odločanja na prvi stopnji postopka izdaje upravnega akta in če jih stranka upravičeno ni mogla predložiti oziroma navesti v postopku izdaje upravnega akta. Tožnica pa v tožbi ni navedla, zakaj teh dokazov, vključno z zaslišanji prič, ni navedla že v postopku do izdaje upravnega akta, saj je bila izrecno pozvana na predložitev dodatnih dokazil. Glede na to je sodišče, kljub predlaganim dokazom in s tem smiselno podanemu predlogu za izvedbo glavne obravnave, odločilo v skladu z 2. alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1 brez glavne obravnave.