Jedro

Tožnikovo ravnanje kaže, da je namenoma opustil uporabo solastne stvari, zato bi mu lahko toženka dolgovala uporabnino šele od takrat, ko in če je tožniku onemogočila ponovno uporabo stanovanja. Breme dokazovanja tega dejstva je na tožnikovi strani.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje (v 2., 4., in 5. točki izreka) razveljavi ter zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zaradi delnega umika tožbe ustavilo postopek za plačilo 16.363,30 EUR z obrestmi. Toženki je naložilo, da mora tožniku plačati skupaj 71.853,37 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, tožnikov zahtevek v preostalem delu (za plačilo 14.339,63 EUR z obrestmi) pa je zavrnilo. Nato je ugotovilo, da ne obstaja toženkina terjatev do tožnika v znesku 67.829,87 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Nazadnje je toženki naložilo, da mora tožniku povrniti 7.483,16 EUR njegovih pravdnih stroškov z obrestmi.

2. Toženka se je pravočasno pritožila. Izpodbija obsodilni del sodbe in ugotovitev o neobstoju njene terjatve do tožnika. Sklicuje se na vse zakonske pritožbene razloge. Predlaga razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve v novo sojenje, podrejeno pa spremembo sodbe in zavrnitev tožnikovega zahtevka. Meni, da ta nasprotuje morali. Tožnik ni dokazal, da si je toženka protipravno prilastila uporabo stanovanja. Do vložitve tožbe v letu 2001 ni nikoli zahteval uporabe stanovanja ali plačila ustreznega nadomestila. Po izselitvi iz stanovanja je zaživel z novo partnerko v novi hiši, spornega stanovanja pa kljub večkratnim predlogom toženke ni bil pripravljen prodati. Tožnik nikoli ni imel namena bivati skupaj s toženko v stanovanju. Toženka nima denarja za plačilo njegove terjatve, kar pomeni, da bo zaradi tožnikovega zahtevka ostala brez strehe nad glavo. Toženka vztraja, da stanovanje dejansko uporablja največ v obsegu svojega deleža in nič več, saj je stanovanje zanjo preveliko. V ta namen je predlagala ogled stanovanja, vendar sodišče tega dokaza ni izvedlo. Res je bila s sklepom sodišča določena za imetnico pravice uporabe stanovanja, tožnik pa bi se moral izseliti, vendar šele potem, ko bi mu toženka priskrbela najpotrebnejše prostore. Teh pa tožnik nikoli ni zahteval. Tožnikova pravica uporabe stanovanja je ostala nedotaknjena. Toženka je uporabljala stanovanje na podlagi pravnomočnega sklepa nepravdnega sodišča, torej ne brez pravne podlage. Sodišče bi moralo ugotoviti, ali med strankama res ni bilo soglasja, da stanovanje uporablja samo toženka, ali je tožnik zahteval od toženke souporabo stanovanja in ali je toženka temu nasprotovala. Namesto tega se je sodišče omejilo zgolj na ugotovitev nemožnosti uporabe. Toženka še poudarja, da pravdni stranki od maja 1986 sploh nista več kontaktirali. Neživljenjsko bi bilo pričakovati od toženke, da bi tožnika pozivala ali mu ponujala uporabo stanovanja. Tudi ni res, da toženka tožniku ni hotela odpreti in da mu ni dopustila vstopa v stanovanje ob ogledu izvedenca, saj tega niti ni zahteval. Tožnik je trdil, ni pa dokazal, da je toženka zamenjala ključavnico. V resnici je namestila le dodatno ključavnico, čemur pa tožnik ni nasprotoval, niti ni zahteval ključa. Dokazna ocena, na kateri temelji izpodbijana sodba, je tako šibka, da sodba ne bi prestala testa sorazmernosti. Ni izkazano, v čem je bil tožnik prikrajšan in za kaj, zato sodbe v tem delu ni mogoče preizkusiti. Toženka je ves čas sama plačevala vse stroške za stanovanje. Sodba, s katero so bili določeni deleži na stanovanju, je postala pravnomočna 15. 05. 2006, za čas pred tem pa velja zakonska domneva o enakih deležih, kar velja tudi za plačilo uporabnine. Ni pomembno, da je toženka ves čas vedela, da ni izključna lastnica stanovanja. Za odločitev o začetku teka zamudnih obresti je pomembna le toženkina dobrovernost glede uporabe stanovanja, te pa sodišče prve stopnje ni ugotavljalo. Popolnoma nerazumljiva je tudi sodba o toženkini pobotni terjatvi. Predvsem je sodišče zavzelo napačno stališče glede njene zapadlosti in iztožljivosti. Stroške stanovanja mora plačevati lastnik v sorazmerju z višino svojega solastninskega deleža. Ni torej res, da ti stroški v obravnavanem primeru bremenijo toženko, ker še vedno uporablja stanovanje. Sicer pa o toženkini pobotni terjatvi sodba niti nima razlogov in je zato ni mogoče preizkusiti. Posledično je napačna tudi odločitev o stroških postopka.

3. Tožnik na pritožbo ni odgovoril. 4. Pritožba je utemeljena.

5. V postopku na prvi stopnji ni bilo absolutnih bistvenih kršitev iz 8. in 14. točke 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Uradni list RS, št. 73/2007 – UPB 3 in 45/2008), ki ju posebej izpostavlja pritožba. Razlogi, ki jih je sodišče prve stopnje navedlo za svojo odločitev, so dovolj jasni in omogočajo njen pritožbeni preizkus. Sodišče prve stopnje se je v izpodbijani sodbi opredelilo, vsaj posredno, do vseh bistvenih toženkinih ugovorov. Pojasnilo je tudi, zakaj ni izvedlo nekaterih predlaganih dokazov. Toženkina pravica do obravnavanja v postopku zato ni bila kršena. Ogled, s katerim je toženka nameravala dokazati, da ne uporablja celotnega stanovanja, tudi po presoji pritožbenega sodišča ni bil potreben. Ni bistveno, katere prostore v stanovanju zaseda toženka, pač pa, da ima celotno stanovanje v svoji dejanski oblasti; osnovno merilo pri odločanju o uporabnini je namreč korist, ki bi jo nepošteni solastnik lahko imel od stvari. Sploh pa bi toženka opustitev izvedbe predlaganih dokazov morala v skladu z 286.b členom ZPP grajati najpozneje na zadnjem naroku za glavno obravnavo, vendar tega ni storila.

6. Toženka pa utemeljeno uveljavlja, da je ostalo dejansko stanje v postopku na prvi stopnji nepopolno, če že ne zmotno ugotovljeno. Sodišče je sporno pravno razmerje sicer pravilno presojalo po pravilu o pravnih posledicah uporabe tuje stvari v svojo korist iz 219. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR; Uradni list SFRJ, št. 29/78, 39/85 in 57/89) in 198. člena Obligacijskega zakonika (OZ; Uradni list RS, št. 97/2007 – UPB 1). Ker sta pravdni stranki solastnika spornega stanovanja, ki ga v celoti zaseda toženka, pri čemer tožnikov solastninski delež na stanovanju znaša 78%, toženkin pa 22%, je pravilno sklepalo, da je toženka zaradi takšne uporabe okoriščena, tožnik pa prikrajšan, vendar je preuranjen zaključek sodišča, da je bilo takšno stanje tudi protipravno. Res je, da ima po 1. odstavku 66. člena Stvarnopravnega zakonika (SPZ; Uradni list RS, št. 87/2002 – enako 1. odstavek 14. člena Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (ZTLR; Uradni list SFRJ, št. 6/80, 20/80 in 36/90)) vsak solastnik pravico imeti stvar v posesti in jo skupaj z drugimi solastniki uporabljati sorazmerno svojemu idealnemu deležu, ne da bi s tem kršil pravice drugih solastnikov. Zgolj dejstvo, da solastnik stvari ne uporablja, pa ne zadošča za zahtevek na podlagi neupravičene pridobitve, če od drugega solastnika ni zahteval dopustitve uporabe. Izpodbijana sodba ne daje odgovora na vprašanje, kdaj je tožnik, ki se je iz spornega stanovanja po ugotovitvi sodišča prve stopnje izselil že leta 1985, prvič terjal, naj mu toženka omogoči ponovno uporabo sorazmernega dela solastnega stanovanja. Iz doslej zbranega trditvenega in dokaznega gradiva to odločilno dejstvo ni razvidno. Še več, niti sam tožnik v svoji tožbi, ki jo je vložil več kot petnajst let po izselitvi, tega določno ne navaja. Če torej tožnik ni zahteval souporabe stanovanja, tudi do zahtevane uporabnine ni bil upravičen, saj je očitno sam privolil v svoje prikrajšanje. Toženka v zvezi s tem upravičeno izpostavlja dejstvo, da se je tožnik odselil po svoji volji, še pred razvezo zakonske zveze pravdnih strank, ker si je ustvaril novo družino. Ni torej bistveno, če je toženka po njegovi izselitvi zamenjala ključavnico, ključa pa tožniku ni izročila. Bistveno je pač, ali je tožnik od toženke svoj izvod ključa sploh zahteval. Tega doslej ni niti trdil in še manj dokazal. Zmotno je tudi stališče sodišča prve stopnje, da je bil tožnik izključen iz souporabe spornega stanovanja zaradi izdane odločbe nepravdnega sodišča. Tožnik bi se moral po sklepu z dne 21. 07. 1987 izseliti šele potem, ko bi mu toženka priskrbela najpotrebnejše prostore. Potemtakem bi tožnik vse dotlej kljub sklepu, po katerem je bila toženka določena za imetnico pravice uporabe na stanovanju, še smel uporabljati sporno stanovanje, vendar se je že prej sam izselil. Opisano tožnikovo ravnanje kaže, da je namenoma opustil uporabo solastne stvari, zato bi mu lahko toženka dolgovala uporabnino šele od takrat, ko in če je tožniku onemogočila ponovno uporabo stanovanja. Breme dokazovanja tega dejstva je na tožnikovi strani. K temu je le zaradi jasnosti treba dodati, da sicer nekorektnega toženkinega ravnanja, ki ob priliki ogleda z izvedencem ni dovolila vstopa v stanovanje tožniku oziroma njegovemu pooblaščencu, ni mogoče enačiti z onemogočanjem souporabe stanovanja.

7. Sicer pa je pravilno stališče izpodbijane sodbe, da toženka zaradi sklepa nepravdnega sodišča, s katerim je bila določena za imetnico pravice uporabe na stanovanju, ni upravičena do brezplačne uporabe stanovanja. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno zavrnilo toženkino sklicevanje na zakonsko domnevo o enakih deležih zakoncev na skupnem premoženju, saj je bilo v obravnavanem primeru pravnomočno ugotovljeno, da je višina solastnih deležev pravdnih strank na njunem skupnem premoženju drugačna. Pri tem ne gre za retroaktivno veljavo sodbe, kot poskuša prikazati pritožba, ker sta pravdni stranki postali solastnici stanovanja po samem zakonu in ne šele s pravnomočnostjo sodbe o delitvi njunega skupnega premoženja. Upravičen pa je toženkin pritožbeni očitek glede plačila oziroma začetka teka zamudnih obresti od prisojene uporabnine. Za odgovor na vprašanje, od kdaj je treba toženko šteti za nepošteno pridobiteljico koristi, ni pomembna njena vednost, da je tožnik solastnik spornega stanovanja, pač pa, ali je bila toženka res že pred tožbo seznanjena s tožnikovo zahtevo za uporabo njegovega solastnega dela stanovanja.

8. Odločitev o toženkini pobotni terjatvi, ki jo vsebuje izpodbijana sodba, je materialnopravno zgrešena. Med pogoji za procesno pobotanje je res tudi zapadlost nasprotne terjatve, ki pa ne more biti odvisna od tega, kdaj bo toženka prepustila tožniku souporabo spornega stanovanja. Po 68. členu SPZ (enako 6. odstavek 15. člena ZTLR) namreč stroške uporabe, upravljanja in druga bremena, ki se nanašajo na celo stvar, krijejo solastniki v sorazmerju z velikostjo svojih idealnih deležev. Če je stroške te vrste v zvezi s solastnim stanovanjem doslej krila sama toženka, s čimer je izpolnjevala tudi tožnikovo obveznost, upravičeno terja, naj ji tožnik povrne tisti del stroškov v zvezi s spornim stanovanjem, ki odpade na njegov solastninski delež. Ker sodišče prve stopnje zaradi zmotnega materialnopravnega izhodišča višine teh stroškov ni ugotavljalo, je ostalo dejansko stanje tudi v tem pogledu nepopolno ugotovljeno.

9. Sodišče druge stopnje je po navedenem toženkini pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo razveljavilo na podlagi 355. člena ZPP ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje. Ugotovljene pomanjkljivosti bo namreč mogoče smotrneje in brez nesorazmernega posega v pravico strank do pritožbe odpraviti v ponovljenem postopku na prvi stopnji. Sodišče bo moralo najprej preveriti, ali sta se pravdni stranki ob tožnikovi izselitvi res dogovorili glede nadaljnje uporabe spornega stanovanja, kot zatrjuje toženka. Če takšen dogovor ne bo dokazan, bo moralo sodišče raziskati, ali in kdaj je tožnik po svoji izselitvi prvič terjal od toženke, naj mu dovoli ponovno uporabo stanovanja, ugotovitvi tega dejstva pa nato prilagoditi izračun uporabnine za stanovanje. Posebej bo moralo preveriti višino zatrjevanih stroškov za stanovanje, ki jih je krila toženka. Ker se ta v pravdi brani s pobotnim ugovorom, bo moralo sodišče v novi sodbi pravilno oblikovati njen izrek, upoštevaje 3. odstavek 324. člena ZPP, in sicer tako, da bo najprej ugotovilo obstoj ali neobstoj tožnikove terjatve in posebej obstoj ali neobstoj toženkine terjatve, nato pa izvršilo pobot obeh terjatev ter toženki naložilo plačilo morebitne razlike.

10. Razveljavitev sodbe vključuje tudi odločitev o stroških postopka. Pravica do njihovega povračila je namreč odvisna od končnega izida pravde, zato je sodišče druge stopnje odločitev o priglašenih toženkinih pritožbenih stroških v skladu s 3. odstavkom 165. člena ZPP pridržalo sodišču prve stopnje.