Jedro

Tožnik zahteva plačilo premij prostovoljnega dodatnega pokojninskega zavarovanja za čas od maja 2010 do decembra 2010 na podlagi pogodbe o oblikovanju pokojninskega načrta iz leta 2001, ki jo je tožena stranka sklenila s takrat obstoječima reprezentativnima sindikatoma B. in C. Dne 17. 3. 2010 je tožena stranka z reprezentativnima sindikatoma B. in D. (ki je bil ustanovljen po podpisu pogodbe o oblikovanju pokojninskega načrta in katerega član je bil tožnik) podpisala aneks št. II, s katerim so se dogovorili, da se s plačevanjem prispevkov dodatnega pokojninskega zavarovanja preneha za čas od 1. 3. 2010 do 12. 12. 2012. ZKolP v drugem odstavku 11. člena določa, da se v primeru, kadar posameznega delodajalca zavezuje več kolektivnih pogodb iste vrste na isti ravni, uporabljajo določbe, ki so za delavce ugodnejše. Za tožnika za vtoževano obdobje velja pogodba (brez aneksa št. II) kot zanj bolj ugodna, zato je njegov tožbeni zahtevek, da je tožena stranka za obdobje od maja 2010 do decembra 2010 zanj dolžna plačati premije iz naslova prostovoljnega dodatnega pokojninskega zavarovanja, utemeljen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo naložilo toženi stranki, da je dolžna plačati za tožečo stranko iz naslova prostovoljnega dodatnega pokojninskega zavarovanja na račun A. sklada naslednje mesečne premije za mesec: - maj 2010 v znesku 124,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27. 5. 2012 do plačila, - junij 2010 v znesku 115,20 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27. 5. 2012 do plačila, - julij 2010 v znesku 114,87 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27. 5. 2012 do plačila, - avgust 2010 v znesku 111,13 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27. 5. 2012 do plačila, - september 2010 v znesku 112,02 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27. 5. 2012 do plačila, - oktober 2010 v znesku 107,92 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27. 5. 2012 do plačila, - november 2010 v znesku 119,62 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27. 5. 2012 do plačila, - december 2010 v znesku 111,09 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27. 5. 2012 do plačila, vse v roku 8 dni, da ne bo izvršbe (I. točka izreka).

Višji zahtevek je zavrnilo (II. točka izreka) ter odločilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki v roku 8 dni 312,49 EUR stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti stroškov v plačilo, do plačila (III. točka izreka).

2. Tožena stranka zgoraj navedeno sodbo (oz. pravilno: ugodilni del navedene sodbe) izpodbija v celoti iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP), to je zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno presodilo, da je aneks št. II sklenjen z dvema reprezentativnima sindikatoma pri toženi stranki, veljavno sklenjen, da velja le za podpisnika, in da sta bila pri toženi stranki v veljavi tako prvotna pogodba kot aneks št. II. ZKolP za primere, ko je pri delodajalcu več reprezentativnih sindikatov, ne predvideva posebnega kvoruma za veljavnost kolektivne pogodbe, temveč je dovolj, da z delodajalcem kolektivno pogodbo sklene en reprezentativni sindikat. Smisel kolektivnega pogajanja je, da si obe strani prizadevata za sklenitev kolektivne pogodbe, ki bo veljala za obe strani. Nepravično in nelegitimno je, da mora delodajalec, pri katerem je ustanovljenih več reprezentativnih sindikatov, nositi še dodatno breme za delojemalsko stran, ker se interesi med posameznimi sindikati lahko razlikujejo. Gre za poseg v ustavno zagotovljeno svobodno gospodarsko pobudo, saj je porušeno ravnovesje med podjetniško in sindikalno svobodo. Sodišče prve stopnje je napačno zaključilo, da veljata tako pogodba kot Aneks št. II. Določilo 2. odstavka 11. člena ZKolP je namenjeno primerom, ko delodajalca zavezujeta dve različni kolektivni pogodbi. Aneks št. II sta podpisala dva reprezentativna sindikata pri delodajalcu, zato velja za vse delavce pri delodajalcu. Ne predstavlja pa nove kolektivne pogodbe, temveč spremembo obstoječe. Tudi ni mogoče govoriti o obstoju dveh kolektivnih pogodb na isti ravni v smislu, da je ena ugodnejša od druge. Taka razlaga tudi onemogoča diskriminacijo delavcev glede na članstvo v posameznem sindikatu. Tožena stranka se v zvezi z navedenimi stališči sklicuje na sodbe pritožbenega sodišča opr. št. X Pdp 506/2013 in Pdp 791/2013 in sodbe revizijskega sodišča opr. št. VIII Ips 24/2012 in VIII Ips 247/2012. Postopek opr. št. Pd 89/2014 ne predstavlja vzorčnega postopka za predmetni spor, zato sodišče ni vezano na odločitev v njem. Pogodba je bila spremenjena z Aneksom št. II, ki ga je podpisal tudi sindikat, katerega član je tožnik. Tožena stranka v pritožbi nasprotuje tudi plačilu zakonskih zamudnih obresti, saj tožnik ni aktivno legitimiran zahtevati plačilo le-teh, temveč lahko le zahteva, da tožena stranka zanj plača neplačane premije na račun A. sklada. Delavec na podlagi sklenjene kolektivne pogodbe in Pogodbe o financiranju pokojninskega načrta ne more zahtevati, da mu tožena stranka izplača denar. Tožnik pred vložitvijo tožbe ni postopal skladno s prvim in drugim odstavkom 204. člena ZDR in ni izpolnil procesne predpostavke za sodni spor, zato bi moralo sodišče prve stopnje tožbo zavreči. 3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami in dopolnitvami - ZPP) preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pritožbeni preizkus je pokazal, da prvostopenjsko sodišče ni zagrešilo nobene od absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti. Pritožba pa bistvene kršitve določb pravdnega postopka uveljavlja le pavšalno, zato preizkus tega dela pritožbe ni bil mogoč.

5. Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in sprejelo materialno pravno pravilno odločitev.

6. V tem individualnem delovnem sporu tožnik zahteva plačilo premij prostovoljnega dodatnega pokojninskega zavarovanja za čas od maja 2010 do decembra 2010 na podlagi pogodbe o oblikovanju pokojninskega načrta iz leta 2001, ki jo je tožena stranka sklenila s takrat obstoječima reprezentativnima sindikatoma B. in C.. Dne 17. 3. 2010 je tožena stranka z reprezentativnima sindikatoma B. in D. (ki je bil ustanovljen po podpisu pogodbe o oblikovanju pokojninskega načrta in katerega član je bil tožnik) podpisala aneks št. II, s katerim so se dogovorili, da se s plačevanjem prispevkov dodatnega pokojninskega zavarovanja preneha za čas od 1. 3. 2010 do 12. 12. 2012. Sodišče prve stopnje je zavzelo stališče, da sta pri toženi stranki v veljavi tako prvotna pogodba kot tudi aneks št. II., za tožnika pa se uporabi tista, ki je zanj ugodnejša. Zahtevku je zato v pretežni meri ugodilo. Svojo odločitev je ustrezno in natančno obrazložilo, zato pritožbeno sodišče soglaša z razlogi sodbe sodišča prve stopnje, v zvezi s pritožbenimi navedbami pa pojasnjuje naslednje:

7. Pritožba tožene stranke neutemeljeno navaja, da se je z aneksom št. II, čeprav sta ga podpisala le dva reprezentativna sindikata izmed treh, pogodba o oblikovanju pokojninskega načrta z dne 20. 9. 2001 spremenila in da je na tej podlagi tožena stranka utemeljeno prenehala plačevati premije za vse delavce tožene stranke. Določba 11. člena ZKolP res ne določa posebnega kvoruma za veljavnost kolektivne pogodbe, zaradi česar zadostuje, da z delodajalcem sklene kolektivno pogodbo le en reprezentativni sindikat. Tako sta v obravnavanem primeru osnovna pogodba in pogodba, spremenjena z aneksom, kolektivni pogodbi s splošno veljavo in veljata za vse delavce (zaposlene delavce, ki so pri delodajalcu v delovnem razmerju za nedoločen čas), in ne le za člane posameznega sindikata. Glede na navedeno dejstvo, da je aneks št. II podpisal sindikat, katerega član je tožnik (katerega izpostavlja pritožba), za presojo utemeljenosti tožnikovega tožbenega zahtevka ni odločilno.

8. Iz vseh navedenih razlogov je zmotno tudi pritožbeno stališče, da pogodba in aneks kot akta na istem nivoju ne moreta imeti hkratne veljave in da bi bilo po načelu lex posterior derogat legi priori potrebno v spornem obdobju priznati veljavo le aneksu št. II, ki je začasno ustavil izvajanje pogodbe oziroma začasno ustavil plačevanje premij. To splošno načelo bi veljalo le v primeru, če bi aneks št. II sklenili na delojemalski strani vsi podpisniki prvotne pogodbe.

9. Sodišče prve stopnje je torej utemeljeno uporabilo 2. odstavek 11. člena ZKolP, ki določa, da se v primeru, kadar posameznega delodajalca zavezuje več kolektivnih pogodb iste vrste na isti ravni, uporabljajo določbe, ki so za delavce ugodnejše. Pravilno je zaključilo, da za tožnika za vtoževano obdobje velja pogodba (brez aneksa št. II) kot zanj bolj ugodna, zato je njegov tožbeni zahtevek, da je tožena stranka za obdobje od maja 2010 do decembra 2010 zanj dolžna plačati premije iz naslova prostovoljnega dodatnega pokojninskega zavarovanja na račun A. sklada, utemeljen. Pri svoji odločitvi je sodišče prve stopnje upoštevalo enaka stališča, kot so bila zavzeta v zadevah opr. št. Pdp 791/2013, X Pdp 506/2013, VIII Ips 247/2012 in VIII Ips 24/2012, na katere se v pritožbi sklicuje tožena stranka. Utemeljeno pa je v svoji obrazložitvi navedlo tudi zadevo opr. št. Pdp 1441/2014 (opr. št. Pd 89/2014), saj se zadevi nanašata na enako dejansko stanje.

10. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe tožene stranke, ki nasprotuje plačilu zakonskih zamudnih obresti z utemeljitvijo, da tožnik ni aktivno legitimiran zahtevati plačilo zakonskih zamudnih obresti, ker lahko zahteva le plačilo neplačanih premij na račun A. sklada. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da gre za denarno terjatev in ker je tožena stranka v zamudi z izpolnitvijo denarne obveznosti, poleg glavnice dolguje še zamudne obresti v skladu z določbo 1. odstavka 378. člena Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/2001 s spremembami in dopolnitvami), ki jih je dolžna plačati A. skladu, skupaj z neplačanimi premijami dodatnega pokojninskega zavarovanja. Ker je aktivna legitimacija za tožnika podana glede glavnega zahtevka, je podana tudi glede zahtevka za plačilo zamudnih obresti, saj bi morala tožena stranka – delodajalec za tožnika premije plačevati do vsakega 28. dne v mesecu za tekoči mesec, kot izhaja iz 5. člena Pogodbe o oblikovanju pokojninskega načrta, zaradi neplačevanja premij ob zapadlosti pa je v zamudi od vsakega 29. dne v mesecu dalje, kot je pravilno presodilo sodišče prve stopnje.

11. Tožena stranka v pritožbi neutemeljeno izpostavlja, da v obravnavani zadevi niso izpolnjene procesne predpostavke, to je predhodno varstvo pri delodajalcu v smislu 1. in 2. odstavka 204. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/2002 s spremembami – ZDR) in da bi bilo treba tožbo zavreči, ker tožnik procesne predpostavke za sodno varstvo ni izpolnil, ker je vložil tožbo neposredno na sodišče. Tožnik uveljavlja denarni zahtevek, denarne zahtevke iz delovnega razmerja pa lahko delavec po določbi 4. odstavka 200. člena sedaj veljavnega Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/2013 s spremembami; ZDR-1) oziroma 4. odstavka 204. člena ZDR, na katerega se (sicer neutemeljeno) v pritožbi sklicuje tožena stranka. uveljavlja neposredno s tožbo pred pristojnim delovnim sodiščem, zato so pritožbene navedbe s tem v zvezi neutemeljene.

12. Ker uveljavljani pritožbeni razlogi oziroma razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, niso podani, je pritožbeno sodišče obe pritožbi zavrnilo kot neutemeljeni ter v skladu z določbo 353. člena ZPP potrdilo izpodbijani del sodbe. Pritožbeno sodišče pa ni presojalo preostalih pritožbenih navedb, ki glede na sprejeto odločitev niso bistvenega pomena za rešitev v predmetni zadevi (prvi odstavek 360. člena ZPP).

13. Izrek o pritožbenih stroških je odpadel, ker niso bili priglašeni.