Jedro

49. člen in 41. člen ZBPP upravičencu do brezplačne pravne pomoči nalagata, da v roku štirih let od pravnomočnosti odločbe strokovno službo za brezplačno pravno pomoč obvešča o vseh dejstvih in okoliščinah oziroma vseh spremembah, ki vplivajo ali bi vplivale na pravico do brezplačne pravne pomoči ter na obliko, obseg in obdobje prejemanja. Če prosilec ne ravna tako, se že plačana brezplačna pravna pomoč v skladu s 43. členom ZBPP šteje za neupravičeno prejeto brezplačno pravno pomoč, to pa je upravičenec dolžan vrniti.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je organ za brezplačno pravno pomoč odločil, da je tožnik dolžan vrniti Republiki Sloveniji znesek 561,82 €, izplačan iz naslova brezplačne pravne pomoči, v odločbi navedenem roku na v odločbi naveden račun, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Iz obrazložitve izhaja, da je bila z odločbo Okrožnega sodišča v Mariboru, št. Bpp 1146/2013 z dne 17. 6. 2013 tožniku dodeljena brezplačna pravna pomoč v obsegu sestave in vložitve ustavne pritožbe v zvezi s kazenskim postopkom Okrožnega sodišča na Ptuju, št. I K 9822/2009, za izvedbo pa je bila določena odvetnica A.A. Na podlagi sklepa št. Bpp 1146/2013 z dne 2. 7. 2013 so bili tej odvetnici odmerjeni in plačani stroški v višini 561,82 €. S sklepom Ustavnega sodišča RS, št. Up 616/13-9 z dne 24. 12. 2014 ustavna pritožba upravičenca ni bila sprejeta v obravnavo. Tožnik torej v postopku, za katerega mu je bila dodeljena brezplačna pravna pomoč, ni uspel, organ za brezplačno pravno pomoč pa je v skladu z 49. členom Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP) preveril ali se je upravičenčevo premoženjsko oziroma finančno stanje spremenilo. Ugotovil je, da je upravičenec v času dodelitve brezplačne pravne pomoči prejemal denarno socialno pomoč, ki jo prejema tudi sedaj. Na podlagi poravnave sklenjene dne 8. 1. 2005 (pravilno 8. 1. 2015) v zadevi II P 286/2014 Okrožnega sodišča v Mariboru pa je tožnik po pokojnem očetu B.B. dedoval denarna sredstva v višini 23.500,00 €. Tožnik je torej prejel premoženje, ki presega višino 13.780,00 € (27. člen Zakona o socialno varstvenih prejemkih - v nadaljevanju ZSVarPre), o tem pa organa za brezplačno pravno pomoč ni obvestil. Ker tožnik ni ravnal v skladu z določili drugega in tretjega odstavka 41. člena ZBPP, to pomeni, da zgoraj navedena dejstva niso sporna, saj je šteti, da se je odpovedal posebnemu ugotovitvenemu postopku. Organ za brezplačno pravno pomoč je ugotovil, da je tožnik dedoval premoženje v višini 23.500,00 €, tega dejstva pa ni sporočil organu za brezplačno pravno pomoč, kot mu nalaga tretji odstavek 49. člena ZBPP v zvezi z 41. členom ZBPP, zato je dolžan povrniti in plačati vse stroške, ki jih je bil oproščen, z zakonskim zamudnimi obrestmi.

Tožnik v vloženi tožbi navaja, da o tem, da je po pokojnem očetu podedoval znesek 23.500,00 €, organa za brezplačno pravno pomoč ni obvestil, ker se njegovo premoženjsko stanje po prejemu denarnih sredstev ni spremenilo. Tožnik je bil prejemnik brezplačne pravne pomoči, vendar pa mu ta sredstva za pokritje življenjskih potreb niso zadoščala, zaradi česar mu je teta C.C. že dne 7. 3. 2009 posodila 10.000,00 €, leta 2011 pa še 14.000,00 €. Tožnik je C.C. posojilo v znesku 23.500,00 € vrnil takoj, ko je bil tega zmožen, in to še istega dne, ko je pridobil denarna sredstva na podlagi dedovanja, to je 5. 3. 2015. Pri tem ji še vedno dolguje 500,00 €. Vse to izhaja iz tožbi priloženih potrdil. Tožnik predlaga, da sodišče tožbi ugodi in izpodbijano odločbo odpravi, priglaša pa tudi stroške tega upravnega spora.

Tožena stranka na tožbo ni odgovorila, je pa poslala predmetni spis.

Tožba ni utemeljena.

Od 4. 4. 2015 veljaven Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o brezplačni pravni pomoči (ZBPP-C, Uradni list RS, št. 19/2015) v 30. členu določa, da se, če se je postopek, za katerega je bila upravičencu dodeljena brezplačna pravna pomoč, pravnomočno končal pred uveljavitvijo tega zakona, pa upravičenec do brezplačne pravne pomoči v postopku ni uspel, postopek izterjave sredstev konča po določbah ZBPP (Uradni list RS, št. 96/2004, 23/2008 in 15/2014). Ta pa v prvem odstavku 49. člena določa, da če upravičenec do brezplačne pravne pomoči v postopku ni uspel, ali če država ni uspela izterjati sredstev za BPP od nasprotne stranke po 48. členu tega zakona, je upravičenec do brezplačne pravne pomoči dolžan povrniti ta sredstva, če se njegovo premoženjsko stanje v štirih letih od pravnomočnosti odločbe, s katero mu je bila dodeljena brezplačna pravna pomoč, izboljša do te mere, da ne bi bil več upravičen do brezplačne pravne pomoči. V tem obdobju je upravičenec dolžan ravnati v skladu z 41. členom tega zakona (drugi odstavek 49. člena ZBPP). 41. člen ZBPP pa določa, da mora upravičenec izpolnjevati pogoje za brezplačno pravno pomoč ves čas, za katerega mu je ta odobrena. Iz tega razloga mora strokovno službo za brezplačno pravno pomoč obveščati o vseh dejstvih in okoliščinah oziroma vseh spremembah, ki vplivajo ali bi vplivale na pravico do brezplačne pravne pomoči ter na obliko, obseg in obdobje prejemanja. Upravičenec mora te spremembe sporočiti najkasneje v osmih dneh od dneva, ko je zanje izvedel. Že plačana brezplačna pravna pomoč, ki je bila upravičencu dodeljena na podlagi lažnega prikazovanja ali zamolčanja podatkov oziroma spremembe podatkov v smislu drugega odstavka 41. člena tega zakona, šteje za neupravičeno prejeto brezplačno pravno pomoč (prvi odstavek 43. člena ZBPP). Upravičenec je dolžan neupravičeno prejeto brezplačno pravno pomoč vrniti in plačati vse stroške, ki jih je bil oproščen, z zakonskimi zamudnimi obrestmi (drugi odstavek 43. člena ZBPP). O načinu in času vračila neupravičeno prejete brezplačne pravne pomoči odloči pristojni organ za brezplačno pravno pomoč v odločbi, s katero ugotovi neupravičeno prejeto brezplačno pravno pomoč, in naloži upravičencu vračilo le-te (tretji odstavek 43. člena ZBPP). O tem lahko organ za brezplačno pravno pomoč in upravičenec skleneta tudi pisni dogovor (četrti odstavek 43. člena ZBPP).

Po presoji sodišča je bila izpodbijana odločitev pravilno sprejeta na zgoraj navedeni dejanski in materialnopravni podlagi. 49. člen in 41. člen ZBPP upravičencu do brezplačne pravne pomoči nalagata, da v roku štirih let od pravnomočnosti odločbe strokovno službo za brezplačno pravno pomoč obvešča o vseh dejstvih in okoliščinah oziroma vseh spremembah, ki vplivajo ali bi vplivale na pravico do brezplačne pravne pomoči ter na obliko, obseg in obdobje prejemanja. Če prosilec ne ravna tako, se plačana brezplačna pravna pomoč v skladu s 43. členom ZBPP šteje za neupravičeno prejeto brezplačno pravno pomoč, to pa je upravičenec dolžan vrniti.

V predmetni zadevi ni sporno, da je tožnik na podlagi sodne poravnave v zadevi II P 286/2014 Okrožnega sodišča v Mariboru dne 8. 1. 2015 dobil znesek 23.500,00 €, o tem pa organa za brezplačno pravno pomoč ni obvestil. Glede na to je pravilna odločitev organa za brezplačno pravno pomoč, da, glede na zgoraj citirana zakonska določila, plačana brezplačna pravna pomoč šteje za neupravičeno prejeto brezplačno pravno pomoč, ki jo je tožnik dolžan vrniti.

Tožeča stranka tudi s tožbenimi navedbami takšne odločitve ne more ovreči. Ker je tožnik po sodni poravnavi oziroma na podlagi dedovanja prejel znesek 23.500,00 €, bi bil dolžan o tem obvestiti organ za brezplačno pravno pomoč. Od prosilca oziroma prejemnika brezplačne pravne pomoči se pričakuje, da ravna z veliko stopnjo vestnosti in skrbnosti, saj je finančni položaj eden od bistvenih kriterijev za dodelitev brezplačne pravne pomoči. Tožnik bi moral organ za brezplačno pravno pomoč obvestiti o vseh dejstvih in okoliščinah oziroma vseh spremembah, ki vplivajo ali bi (lahko) vplivale na pravico do brezplačne pravne pomoči, nato pa bi se v postopku ugotavljalo ali (še) izpolnjuje pogoje za brezplačno pravno pomoč. Ker tega ni storil, plačana brezplačna pravna pomoč, šteje za neupravičeno prejeto brezplačno pravno pomoč, to pa mora vrniti.

Izpodbijani upravni akt je torej tudi po presoji sodišča pravilen in na zakonu utemeljen, zato je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).

Tožeča stranka je zahtevala tudi povrnitev stroškov postopka. Če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka (četrti odstavek 25. člena ZUS-1). Ker je sodišče tožbo zavrnilo, mora torej tožeča stranka sama nositi svoje stroške, zato je sodišče o tem odločilo, kot izhaja iz II. točke izreka te sodbe.