Jedro

Namen invalidnine je omiliti prizadetost oškodovanca zaradi telesne okvare. Invalidnina ima podoben namen kot odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Invalidnina se zato upošteva kot ena od okoliščin primera pri odmeri pravične denarne odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora tožena stranka plačati odškodnino 11.254.028,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 36.800,00 SIT od 1.11.1999 dalje in od zneska 11.217.228,00 SIT od 16.5.2001 dalje. Toženi stranki je naložilo povrnitev tožnikovih pravdnih stroškov v znesku 1.284.364,71 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi, v presežku pa je tožbeni zahtevek zavrnilo.

Sodišče druge stopnje je delno ugodilo pritožbi tožeče stranke in spremenilo prvostopenjsko sodbo tako, da mora tožena stranka plačati tožniku 11.279.627,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneskov 36.800,00 SIT, 4.500,00 SIT, 9.800,00 SIT, 1.300,00 SIT in 9.999,00 SIT od določenih datumov v letih 1999 in 2000 ter od zneska 11.217.228,00 SIT od dneva izdaje prvostopenjske sodbe dne 16.5.2001 dalje. Spremenilo je tudi odločitev o pravdnih stroških, tako da mora tožena stranka plačati tožniku 1.286.766,25 SIT pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje prvostopenjske sodbe dalje. V ostalem je pritožbo zavrnilo, toženi stranki pa je naložilo tudi povrnitev pritožbenih stroškov tožniku v znesku 1.577,14 SIT.

Proti sodbi sodišča druge stopnje je vložila revizijo tožeča stranka. Sodbo izpodbija v delu, kolikor se nanaša na zavrnitev tožbenega zahtevka v znesku 1.282.772,00 SIT in glede zamudnih obresti od prisojene odškodnine za nepremoženjsko škodo od 25.11.1999 dalje. Uveljavlja revizijska razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka. V reviziji navaja, da odškodnina za strah v znesku 500.000,00 SIT ni primerna glede na obseg in intenziteto primarnega ter sekundarnega strahu. Pri tožniku je bil prisoten hud primarni strah ob sami nesreči, ki je trajal nekaj ur ter nato po nekaj ur pred vsako od sedmih operacij.

Sekundarni strah srednje stopnje je trajal šest mesecev in nato še petnajst mesecev sekundarni strah lažje stopnje, pri tožniku pa je nastopil poglobljeni strah tudi zaradi tega, ker je srčni bolnik in se je zavedal rizičnosti operacijskih posegov. Ob pravilni uporabi materialnega prava bi tožniku šlo vseh zahtevanih 1.000.000,00 SIT. Bistveno prenizko sta sodišči vrednotili tudi obseg nepremoženjske škode iz naslova prestanih in bodočih duševnih bolečin zaradi skaženosti. Prisoditev zneska 350.000,00 SIT pomeni napačno uporabo 200. in 203. člena ZOR, saj gre za hudo skaženost. Opaziti je šepajočo hojo in uporabo bergel, kar pri ljudeh vzbuja neprijetne občutke. Tožniku je ostala zatrdela noga. Pri tožniku bi bilo potrebno upoštevati tudi subjektivne okoliščine. Brazgotine, ki so prisotne pri tožniku, šepajoča hoja in uporaba bergel, povzročajo hudo psihično trpljenje, kot ga je sodišče samo ugotavljalo. Zato je povsem nejasno, da mu je prisojena odškodnina v znesku komaj 350.000,00 SIT, saj bi mu sodišči morali prisoditi vseh zahtevanih 1.000.000,00 SIT.

Tožeča stranka v reviziji nadalje navaja, da sta sodišči zagrešili bistveno kršitev določb postopka, ko sta po uradni dolžnosti od odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti odšteli invalidnino, ki jo tožnik prejema za telesno okvaro in odškodnino znižali za 132.772,00 SIT. Sodišči nista odločili v mejah postavljenih zahtevkov. Velja načelo dispozitivnosti strank in stranke lahke same prosto razpolagajo z zahtevki. Sodišče samo ne more po uradni dolžnosti odštevati invalidnine, ampak bi to lahko storilo zgolj na ugovor tožene stranke, ki pa takšnega ugovora ni podala. Ob tem sta sodišči zagrešili tudi napačno uporabo materialnega prava. Vštevanje invalidnine v odškodnino, ki je nepogodbena obligacija, ni mogoče. Tožnik je celo življenje od svoje plače plačeval prispevek za socialno varnost in je pridobil pravico do invalidnine zaradi telesne okvare. Invalidnina je denarni prejemek, ki ga tožnik prejema na podlagi pogodbenega razmerja, in sicer zato da kompenzira omejitve in večje stroške zaradi telesne okvare v vsakodnevnem življenju. Invalidnina ne pomeni odmene za nepremoženjsko škodo, za katero se prisoja denarna satisfakcija.

Tožnik v reviziji navaja še, da sta nižji sodišči zmotno zavrnili njegov zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti od prisojene odškodnine za nepremoženjsko škodo od 25.11.1999 dalje. Po nastanku zamude z izpolnitvijo denarne obveznosti dolguje dolžnik poleg glavnice še zamudne obresti v skladu z 277. členom ZOR. Do zamude pride, če ne izpolni obveznosti v roku, določenem za izpolnitev.

Takšen rok pa določa 919. člen ZOR, in sicer znaša 14 dni od prejema odškodninskega zahtevka dalje. Drugačna obrazložitev sodišča je nepravilna. Tožniku gredo od zamude dalje zamudne obresti, torej od 25.11.1999 dalje do vključno 15.5.2001, kar je bilo materialnopravno nepravilno zavrnjeno.

Po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Uradni list RS, št. 26/99 in 96/2002) je bila revizija vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija ni utemeljena.

Uveljavljani revizijski razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka ni podan. Sodišči prve in druge stopnje sta sodili popolnoma v mejah postavljenih zahtevkov (2. člen ZPP) in sta strankam dovolili prosto razpolaganje z zahtevki (3. člen ZPP). Revizijske trditve o tem, da sta sodišči brez ugovora tožene stranke po uradni dolžnosti od odškodnine odšteli invalidnino, lahko pomenijo trditve o kršitvi 7. člena ZPP, ki omejuje sodišče pri ugotavljanju dejstev in pri izvajanju dokazov po uradni dolžnosti. Vendar taka bistvena kršitev določb pravdnega postopka ni podana. Pri odmeri odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti po 200. členu Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, Uradni list SFRJ, št. 29/78 - 57/89) se ne upošteva invalidnina za telesno okvaro zgolj na ugovor tožene stranke, kot trdi revizija (kot na primer ugovor zastaranja, ki ga je treba izrecno uveljavljati - tretji odstavek 360. člena ZOR), temveč je invalidnina dejstvo, ki se kot ena od okoliščin primera upošteva pri odmeri pravične denarne odškodnine. Tako sta invalidnino in njen pomen obravnavali tudi nižji sodišči. Pri tem pa do upoštevanja invalidnine ni prišlo po uradni dolžnosti, kot trdi revizija, ampak je do obravnavanja vprašanja invalidnine prišlo na dveh obravnavah, ko je zastopnik tožene stranke spraševal tožnika, zaslišanega kot stranko, ali prejema invalidnino za telesno okvaro in je tožnik to potrdil ter navedel približni znesek (l. št. 80). Na naslednji obravnavi je tožnik sam predložil odločbo ZPIZ o telesni okvari in invalidnini (l. št. 84, A41). Tožena stranka torej predhodno ni izrecno navedla, da je treba ugotoviti višino invalidnine, vendar je to na prvem naroku za glavno obravnavo smiselno storila, ko je zahtevala ugotovitev te okoliščine.

Revizijsko sodišče torej ocenjuje, da ni šlo za kršitev 7. člena ZPP.

Ni pritrditi tožeči stranki, da je bilo pri odškodnini za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti zmotno uporabljeno materialno pravo zaradi vštevanja invalidnine kot dajatve iz pravic socialne varnosti. Zmotno trdi revizija, da je invalidnina po svoji naravi prejemek, ki kompenzira večje stroške zaradi telesne okvare v vsakodnevnem življenju. Invalidnina je po Zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ, Uradni list RS, št. 12/92) denarno nadomestilo za telesno okvaro (drugi odstavek 152. člena). Po prvem odstavku 152. členu ZPIZ je podana telesna okvara, če nastane pri zavarovancu izguba, bistvenejša prizadetost ali znatnejša onesposobljenost posameznih organov ali dela telesa, kar otežuje aktivnost organizma in zahteva večje napore pri zadovoljevanju življenjskih potreb. Namen invalidnine je torej omiliti prizadetost oškodovanca zaradi telesne okvare, to je z ustreznim zadoščenjem omiliti prizadetost oškodovančeve osebne sfere. Invalidnina ni namenjena kritju višjih stroškov zaradi invalidnosti. Invalidnina ima torej podoben namen kot odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, zato lahko v določeni meri zmanjšuje prizadetost oškodovanca, ki mu gre zaradi tega ustrezno nižja odškodnina. Invalidnina se ne odšteva od odškodnine, ampak se kot ena od okoliščin primera iz 200. člena ZOR upošteva pri odmeri pravične denarne odškodnine (primerjaj sodbe tega sodišča II Ips 549/2000, II Ips 267/99, II Ips 413/99, II Ips 397/96). Tako sta ravnali tudi sodišči prve in druge stopnje in delno upoštevali invalidnino, ki jo prejema tožnik (v tistem delu, ki se nanaša na invalidnino zaradi obravnavane poškodbe noge). Upoštevanje (dela) invalidnine kot ene od okoliščin iz 200. člena ZOR je povzročilo zmanjšanje odškodnine za 132.772,00 SIT, tako da je po presoji revizijskega sodišča prisojena odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti v znesku 5.367.228,00 SIT odmerjena materialnopravno pravilno, v skladu z 200. in 203. členom ZOR.

Nasprotne revizijske trditve so torej neutemeljene.

Revident zatrjuje neustrezno vrednotenje posameznih dejstev, pomembnih za odmero denarne odškodnine in posledično prenizko prisojeno odškodnino za strah in za duševne bolečine zaradi skaženosti. Revizijsko sodišče ocenjuje, da tovrstni očitki niso utemeljeni. Izhodišče za odločanje o višini odškodnine so dejanske ugotovitve nižjih sodišč, ki izhajajo iz izvedenskega mnenja dr. S. T., da je tožnik dne 6.11.1997 v prometni nezgodi utrpel zlom stegnenice v predelu kolena in zlom treh stopalnic ter prsnice levega palca na stopalu. Med zdravljenjem je prišlo do vnetja leve stegnenice z odmrlimi deli kosti in posledično negibljivostjo levega kolena. Podlaga za prisojo pravične denarne odškodnine v zvezi s temi poškodbami je v 200. in 203. členu ZOR. Sodišči sta v obravnavanem primeru pri odmeri odškodnin za obe sporni vrsti škod pravilno upoštevali okoliščine primera, zlasti stopnjo in trajanje strahu in duševnih bolečin, pomen prizadete dobrine, namen odškodnine, ter to, da odškodnina ne bi šla na roke težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in namenom. Upoštevani sta bili tako načelo individualizacije višine odškodnine, kot njena objektivna pogojenost, torej umeščenost med manjše, večje in katastrofalne škode ter odškodnine zanje ter upoštevaje druge primerljive primere sodne prakse.

Okoliščine v zvezi s trajanjem in stopnjo strahu sta nižji sodišči natančno in podrobno ugotovili in jih revizija zgolj ponavlja.

Ugotovljen je nekajurni hud primarni strah za življenje takoj po nezgodi in nekajurni hud strah pred vsako od sedmih operacij.

Sekundarni strah za izid zdravljenja srednje intenzivnosti je trajal šest mesecev in nato lažje stopnje še petnajst mesecev. Pri tožniku je podana tudi stalna zaskrbljenost zaradi možnega poslabšanja stanja poškodovane noge. Glede na opisano revizijsko sodišče pritrjuje pritožbenemu sodišču, da je odškodnina za strah v znesku 500.000,00 SIT primerna in da merila iz 200. člena ZOR v tožnikovem primeru ne opravičujejo višje odškodnine, kot jo neutemeljeno terja tožeča stranka.

Za duševne bolečine zaradi skaženosti je tožniku prisojena odškodnina v znesku 350.000,00 SIT, v reviziji pa zatrjuje, da bi mu šla odškodnina v znesku 1.000.000,00 SIT. Revizijsko sodišče takemu revidentovemu stališču ne more pritrditi. Ni sporno, da so pri tožniku podane spremembe zunanjosti, ki jih ni mogoče prikriti: zaradi negibljivega levega kolena ima šepajočo hojo in uporablja bergle. Ima tudi brazgotino na zunanji strani levega stegna in deformirano stopalo, kar je mogoče prikriti. Ni dvoma, da je tožnik zaradi opisanega prizadet. Zaradi skaženosti pa ne gre za hudo psihično trpljenje, kot trdi revizija, saj tega nižji sodišči nista ugotovili, tožnik sam pa zaslišan kot stranka o duševnih bolečinah zaradi skaženosti ni izpovedal ničesar. Upoštevaje tožnikova leta ob času nezgode (65 let) in njegov spol, revizijsko sodišče pritrjuje pritožbenemu sodišču, da je primerna in pravična odškodnina za to vrsto škode 350.000,00 SIT.

Zaključiti je torej, da je bila tožniku odškodnina prisojena pravično v primerni višini in zato ni podan revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Slednje velja tudi glede zavrnitve zakonskih zamudnih obresti od prisojene odškodnine za nepremoženjsko škodo od 25.11.1999 do izdaje prvostopenjske sodbe 16.5.2001. Sodišči sta odmerili povračilo škode po cenah ob izdaji sodne odločbe, v skladu s 189. členom ZOR. Sklicevanje na 919. člen ZOR in na nastanek zamude po preteku 14 dni, ko je zavarovalnica prejela obvestilo o nastanku zavarovalnega primera, ni utemeljeno, saj drugi odstavek 919. člena ZOR določa, da začne teči rok, ko mora zavarovalnica izplačati odškodnino, od dneva, ko sta bila ugotovljena obstoj in znesek obveznosti zavarovalnice, če je za ugotovitev tega potreben določen čas. Ta čas pa se je iztekel na dan izdaje prvostopenjske sodbe, v kateri so upoštevane razmere in cene na ta dan. Navedeno je povzeto v ustaljeni sodni praksi, ki veže tudi Vrhovno sodišče Republike Slovenije. V zvezi z načelnim pravnim mnenjem, ki ga omenja revizija, pa je treba poudariti, da dolgoletne in ustaljene sodne prakse ni mogoče spremeniti v posamičnem primeru, temveč se mora sprememba nanašati na nedoločen krog oškodovancev in mora veljati za vse oškodovance hkrati. Le tako se lahko upoštevata ustavni načeli enakosti pred zakonom (14. člen Ustave RS) in enakega varstva pravic (22. člen Ustave RS). Zato je v obravnavanem primeru tudi odločitev o teku zamudnih obresti materialnopravno pravilna.

Revizijsko sodišče glede na vse navedeno zaključuje, da nista podana uveljavljana revizijska razloga, zaradi česar je bilo treba revizijo kot neutemeljeno v celoti zavrniti (378. člen ZPP).