Jedro

Tožena stranka je tožnika odjavila iz zavarovanja in ni ravnala v skladu z določbami ZDR, ki urejajo postopek odpovedi, zato je pogodba o zaposlitvi, ki jo je tožnik imel sklenjeno s toženo stranko, prenehala na nezakonit način.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da je obstajalo delovno razmerje med tožnikom in toženo stranko od 6. 1. 2012 do 6. 7. 2012 (I. točka izreka), zaradi česar je tožena stranka dolžna tožnika prijaviti v zavarovanje za vpis v matično evidenco pri ZPIZ in v ostala obvezna zavarovanja za čas od 10. 2. 2012 do 6. 7. 2012 v roku 15 dni pod izvršbo (II. točka izreka); toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožniku obračunati nadomestilo plače v obdobju od 6. 1. 2012 do 6. 7. 2012 v bruto znesku ... EUR na mesec, od tega zneska odvesti prispevke in davek, tožniku pa izplačati pripadajoči neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. dne v mesecu za pretekli mesec do plačila, v roku 15 dni pod izvršbo (III. točka izreka); toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožniku plačati dnevnice za mesece: januar 2012 v višini ... EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 2. 2012 dalje do plačila, in februar 2012 v višini ... EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 3. 2012 dalje do plačila, v roku 15 dni pod izvršbo (IV. točka izreka). V skladu z uspehom v sporu je odločilo, da tožena stranka krije svoje stroške sodnega postopka in stroške tožnika, ki jih je dolžna plačati v znesku ... EUR ter nakazati na transakcijski račun Delovnega sodišča v Celju, št. …., odprtem pri UJP ..., v roku 15 dni brezobrestno, po poteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila (V. točka izreka).

Tožena stranka se je pritožila zoper sodbo iz vseh pritožbenih razlogov po določbi prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 in spremembe), ki se v skladu z določbo 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in spremembe) uporablja tudi v sporih pred delovnim sodiščem. Navaja, da bi moralo sodišče zaslišati pričo A.A., ki bi lahko izpovedala dejstva o vročitvi odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku. Svoje storitve opravlja izključno v tujini in posluje že 5 let. Sedaj ima sedež v .... Večina delavcev so tuji državljani, glede katerih plačuje davke in prispevke v Sloveniji. Zaposluje okrog 40 delavcev. Splošno znano je, da druga podjetja v tej branži z razliko od nje ne plačujejo za delavce nobenih dajatev, izplačujejo jim zgolj neto plačo. Tožnik je vložil tožbo šele meseca aprila 2012, čeprav mu je delovno razmerje prenehalo 9. 2. 2012, od tega dne dalje pa se ni več javil na delo. Tožena stranka mu je nakazala ... EUR plače, za več pa tožnik ni upravičen, saj za nedelo ne more biti plačan. Tožena stranka je v lasti tujega kapitala in nima namena, da jo nekdo izsiljuje in ponižuje. Tožniku je pred odpovedjo v celoti omogočila zagovor. Tožnik ne more biti upravičen do dnevnic po uredbi, ki velja za delavce v javni upravi. Na podlagi podatkov pristojnega inšpektorja za delo se lahko ugotovi, da tožnik ni hotel sprejeti odpovedi v prisotnosti direktorja in uslužbenke A.A.. Dne 9. 2. 2012 je prebral odpoved in ob tem izrecno navedel, da je bog za toženo stranko, nato pa je direktorju grozil po telefonu, poleg tega je to storila tudi njegova mati, ki je preklinjala direktorja in njegove otroke. Sodišče je prezrlo dejstvo, da je tožnik odklonil nalaganje blaga pri komitentu tožene stranke G.G., s čimer je povzročil toženi stranki veliko materialno škodo in plačilo pogodbene kazni. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni sodbo tako, da tožnikove zahtevke v celoti zavrne oziroma podrejeno, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo v mejah pritožbenega izpodbijanja in po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka ter na pravilno uporabo materialnega prava (drugi odstavek 350. člena ZPP). Po takšnem preizkusu je ugotovilo, da vsebuje izpodbijana sodba v odločilnih dejstvih pravilne dejanske in pravne razloge. Sodišče prve stopnje je na ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Poleg tega tako v zvezi z izvedenim postopkom kot z izdano sodbo ni storilo nobene bistvene postopkovne kršitve, na katere je opozorila pritožba in na katere je moralo pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti. Zato pritožbeno sodišče na pritožbene navedbe tožene stranke še odgovarja: Sodišče prve stopnje je v sporu presojalo obstoj delovnega razmerja tožnika skladno s sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za določen čas za delo voznika tovornega vozila v cestnem prometu. V tej zvezi je preizkusilo dejstvo, ali je tožena stranka dne 9. 2. 2012 pravilno odpovedala tožniku pogodbo o zaposlitvi, in če je tožnik za sporno obdobje v celoti upravičen do pripadajočih prejemkov iz delovnega razmerja. Sodišče prve stopnje je po izvedenih dokazih, ko je zaslišalo tako tožnika kot direktorja tožene stranke, in med njima opravilo potrebno soočenje ter prebralo listine, ki jih je predložil tožnik (priloga A), in listine, ki jih je pridobilo od Inšpektorata Republike Slovenije za delo, Območne enote ... (priloga C), ugotovilo, da tožena stranka v primeru tožnika, ko mu je zaključila delovno razmerje 9. 2. 2012, ni izvedla predpisanega postopka podaje in vročitve izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. V skladu s takšnimi razlogi je ugotovilo obstoj delovnega razmerja med strankama od 6. 1. 2012 do 6. 7. 2012 ter tožniku za ta čas priznalo dogovorjeno plačo po pogodbi o zaposlitvi, in dnevnice za čas od 6. 1. 2012 do 9. 2. 2012, ko je dejansko delal. Pritožbeno sodišče se s takšno odločitvijo v izpodbijani sodbi v celoti strinja.

Pritožba uveljavlja bistveno postopkovno kršitev, ker sodišče prve stopnje ni zaslišalo priče A.A., zaradi česar je zmotno ugotovilo, da izredna odpoved ni bila vročena tožniku na sedežu tožene stranke. Sodišče prve stopnje je v sodbi obrazložilo, na podlagi katerih dokazov je sprejelo dokazno oceno, pri čemer je glede dokazov, ki jih ni sprejelo, obrazložilo razloge njihove zavrnitve, saj je štelo, da je že na podlagi izvedenih dokazov dejansko stanje v sporu v celoti razjasnjeno. Sodišče namreč skladno z določbo drugega odstavka 213. člena ZPP prosto odloči, katere dokaze bo izvedlo za ugotovitev odločilnih dejstev. Če ne ugodi stranki, da izvede dokaze, ki jih je predlagala, takšna opustitev nima narave bistvene postopkovne kršitve iz določbe 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, temveč je lahko to kvečjemu razlog uveljavljanja zmotno ali nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Glede tega pa se je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi določno izreklo, da predlagano zaslišanje navedene priče ne bi v ničemer doprineslo k ugotovitvi drugačnih dejstev in v tej posledici k sprejemu drugačne sodne presoje.

Pritožbeno sodišče soglaša z razlogi v izpodbijani sodbi, da je tožnik v sporu skladno z določbo tretjega odstavka 204. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in spremembe) pravočasno in v predpisanem 30 dnevnem roku, ko je izvedel za kršitev pravic iz delovnega razmerja, uveljavil sodno varstvo. Sodišče prve stopnje je po izvedenih dokazih štelo za dokazano, da je bil tožnik od 6. 1. 2012 dalje 30 dni neprestano na vožnji v tujini, potem pa je bil glede na dogovor z direktorjem tožene stranke upravičen do počitka od 10 do 15 dni. Ko je zaključil z vožnjami in pustil tovorno vozilo v Avstriji, je v nadaljevanju čakal na poziv na delo s strani tožene stranke, ki pa ga ni bilo, niti ne nakazila plače. Dne 2. 3. 2012 je po pooblaščencu poslal toženi stranki opomin pred tožbo (priloga C – list. št. 36), v katerem je navedel, da je še vedno zaposlen pri njej na podlagi sklenjene pogodbe o zaposlitvi, in da mu je dolžna poravnati plačo ter stroške za meseca januar in februar 2012. Po ugotovitvi pritožbenega sodišča se tožnik v navedeni vlogi ni v ničemer skliceval na podano izredno odpoved oziroma zaključeno delovno razmerje pri toženi stranki z 9. 2. 2012. Glede tega je izpovedal (list. št. 47), da je šele 10. 3. 2012 od pristojnega zavoda za zdravstveno zavarovanje zvedel, da ni več v delovnem razmerju pri toženi stranki. Zato je zadevo javil inšpektorju za delo, ki je po pregledu poslovanja tožene stranke ugotovil (priloga C, zapisnik o inšpekcijskem nadzorstvu z dne 6. 4. 2012 – list. št. 14), da je bil tožnik odjavljen iz zavarovanja 9. 2. 2012, pri čemer je bila odjava s strani tožene stranke opravljena 15. 2. 2012. Poleg tega je inšpektor pri pregledu poslovanja tožene stranke ugotovil, da je 9. 2. 2012 izredno odpovedala tožniku pogodbo o zaposlitvi, in da pri takšni odpovedi ni ravnala skladno z določbama 83 in 87. členov ZDR (priloga C – list. št. 15), zaradi česar je inšpektor zoper njo uvedel postopek o prekršku po določbi 57. člena Zakona o prekrških. Sodišče prve stopnje je na podlagi takšnih ugotovitev pravilno zaključilo, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki 9. 2. 2012 ni zakonito prenehalo, saj tožena stranka v sporu ni dokazala, da mu je pravilno odpovedala pogodbo o zaposlitvi. Zato se pritožbeno sodišče strinja z odločitvijo v izpodbijani sodbi, da tožena stranka poravna tožniku za dejansko opravljeno delo od 6. 1. 2012 do 9. 2. 2012 dogovorjeno plačo, od 10. 2. 2012 do 6. 7. 2012 pa nadomestilo plače skladno z dogovorjeno višino iz pogodbe o zaposlitvi ter mu za ta čas prizna tudi pravice iz socialnega zavarovanja (priloga A2). Tožena stranka ni dokazala, da je tožniku iz naslova plače za mesec januar že nakazala 400,00 EUR, saj bi se morala glede tega izkazati z ustreznim pisnim obračunom oziroma blagajniškim nakazilom. Vendar v tej zvezi ne zanika, da tožnik do 9. 2. 2012 pri njej ne bi opravljal dela.

Sodišče prve stopnje je pravilno priznalo tožniku tudi zahtevane dnevnice kot povračilo stroškov prehrane v času od 6. 1. 2012 do 9. 2. 2012, ko je opravljal vožnje v tujini. Tožnik je zahteval izplačilo dnevnic za 21 delovnih dni v mesecu januarju 2012 in za 6 delovnih dni v mesecu februarju 2012 v višini 53,29 EUR dnevnice za vsakokratni delovni dan skladno z Uredbo o povračilu stroškov za službena potovanja v tujino (v nadaljevanju: Uredba). V tej zvezi je glede števila posameznih voznih dni izhajal iz podatkov tahografske kartice. Glede na to, da je tožena stranka v odgovoru na tožbo (list. št. 9) navedla, da ne obstoji tako dejanska kot pravna podlaga za obračun dnevnic, ker ji tožnik ni predložil potnih nalogov, je sodišče prve stopnje na poravnalnem naroku 18. 6. 2012 (list. št. 25) strankama naložilo, da na podlagi določbe 286. člena ZPP v roku 15 dni podata vse navedbe o spornih dejstvih ter v tej zvezi dopolnita svoje dokazne predloge.

Vendar tožena stranka tako ni ravnala, saj se je na dogovorjeno višino 10 EUR za dnevnico oziroma ne neustreznost Uredbe zgolj pavšalno sklicevala šele na naroku glavne obravnave 10. 9. 2012 (list. št. 32), zaradi česar je sedaj za takšno dokazovanje prekludirana. V tej zvezi tudi ni pojasnila, zakaj takšen predpis ni ustrezen. Glede na to, da iz 14. člena pogodbe o zaposlitvi tožnika (priloga A2) izhaja, da se višina stroškov določi s kolektivno pogodbo s splošno veljavnostjo oziroma z izvršilnim predpisom, skladno z dokaznim bremenom ni navedla, po katerem aktu oziroma izvršilnem predpisu pa bi tožnik lahko bil upravičen do višine dnevnice za službeno potovanje. Stranka, ki ne izpolni potrebnega dokaznega bremena, je lahko kaznovana s sodbo, ki je zanjo neugodna (tako Jan Zobec, Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, leto 2006, druga knjiga, stran 380). Takšna situacija se je zgodila toženi stranki. Zato sedaj kakršnokoli njeno pritožbeno uveljavljanje, da sodišče prve stopnje za odločitev o plačilu dnevnic tožniku v spornem času ni imelo tako dejanske kot pravne podlage, ne more biti sprejemljivo.

Ker pritožbeni razlogi niso podani, niti ne razlogi, na katere je bilo potrebno paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo in v celoti potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

Tožena stranka je v zvezi s pritožbo priglasila stroške. Pritožbeno sodišče je odločilo, da sama krije svoje pritožbene stroške, saj s pritožbo ni uspela. Takšna odločitev je skladna tudi z določbo petega odstavka 41. člena ZDSS-1, po kateri delodajalec v sporih o prenehanju delovnega razmerja (kar je predmet tudi tega postopka) krije svoje stroške, ne glede na izid postopka.