Jedro

Zgolj dejstvo, da solastnik solastne stvari ne uporablja, (še) ne zadošča za zahtevek iz neupravičene pridobitve.

Izrek

Revizija se zavrne.

Vsaka stranka sama krije svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo toženki naložilo, da mora tožniku plačati 42.586,88 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih zneskov, navedenih v izreku te sodbe, in mu povrniti odmerjene pravdne stroške. V presežku je zahtevek tožnika zavrnilo. Zavrnilo je tudi pobotni ugovor.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnika zavrnilo, pritožbi toženke pa ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo ter tožniku naložilo, da toženki povrne odmerjene stroške postopka na prvi in drugi stopnji.

3. Tožnik v pravočasni reviziji proti drugostopenjski sodbi uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je izkazal tako prikrajšanje kot korist toženke in poudarja, da zakon za veljavnost dogovora o načinu upravljanja in gospodarjenja s skupnim premoženjem predvideva obličnost. Ker mu je toženka onemogočala uporabo poslovnega prostora v K., je v letu 1996 vložil predlog za delitev skupnega premoženja. Z omenjenim zahtevkom je nedvomno želel spremeniti način uporabe skupnega premoženja. Predlog za spremembo načina uporabe solastnine bi bil smiseln le, če ne bi vložil predloga za delitev. Predlaga, naj revizijsko sodišče reviziji ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču druge stopnje v novo odločanje.

4. Revizija je bila dostavljena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in vročena toženki, ki je nanjo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Tožnik v obravnavani pravdi zahteva plačilo uporabnine za solastni poslovni prostor in opremo kemične čistilnice v K. Zahtevek utemeljuje s trditvijo, da je prikrajšan, ker toženka v Kopru razpolaga z večjim premoženjem.

7. Dejanske ugotovitve prvostopenjskega sodišča, ki jim je pritrdilo pritožbeno sodišče, so, da sta pravdni stranki razvezana zakonca in solastnika (v razmerju tožnik 35% in toženka 65%) kemične čistilnice v K. Omenjeno čistilnico že od nakupa v letu 1992 dalje uporabila izključno toženka. Sprva je med pravdnima strankama o njeni uporabi obstajal sporazum, 12. 3. 1996 pa je tožnik od sporazuma odstopil. 8. Po prvem odstavku 14. člena Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih - ZTLR (sedaj prvem odstavku 66. člena Stvarnopravnega zakonika – SPZ) ima vsak solastnik pravico uporabljati solastno stvar v sorazmerju s svojim solastninskim deležem. Tožniku bi tako šla uporaba spornega poslovnega prostora z opremo v sorazmerju z njegovim deležem. Ugotovljeno pa je, da tožnik živi v drugem kraju in souporabe solastnega poslovnega prostora z opremo ni zahteval. Tožnik tudi ni trdil, da mu je toženka kakorkoli preprečevala njegovo souporabo. Vse kar je navedel v smeri utemeljitve svojega zahtevka je, da „toženka v K. razpolaga z znatno večjimi sredstvi, na katerih je sam prikrajšan“. S to trditvijo pa tožnik ni zadostil trditveni podlagi iz neupravičene obogatitve. Šele v reviziji je postavil trditev, da mu je toženka onemogočala uporabo spornega poslovnega prostora. Zato revizijsko sodišče ugotavlja, da je glede na skopotrditveno podlago tožba nesklepčna.

9. Kot pravilno opozarja že pritožbeno sodišče zgolj dejstvo, da solastnik solastne stvari ne uporablja, (še) ne zadošča za zahtevek iz neupravičene pridobitve. Za takšen zahtevek je potrebno izkazati korist na strani tistega, ki solastno stvar uporablja, ter prikrajšanje na strani tistega, ki solastne stvari ne uporablja (primerjaj 210. in 219. člen Zakona o obligacijskih razmerjih – ZOR, ki se v tej zadevi uporablja na podlagi 1060. člena Obligacijskega zakonika). Ker tožnik v postopku ni zatrjeval in izkazal, da je želel souporabljati poslovni prostor in da mu je toženka to preprečevala, je pritožbeno sodišče njegov zahtevek materialnopravno pravilno zavrnilo.

10. Glede revizijske navedbe, da predlog za delitev skupnega premoženja nedvomno pomeni tudi predlog za spremembo načina uporabe skupnega premoženja, revizijsko sodišče dodaja, da sta postopek za delitev skupnega premoženja in postopek za ureditev razmerij med solastniki dva različna postopka, ki sta v Zakonu o nepravdnem postopku - ZNP urejena vsak zase. Že zato ne drži tožnikovo sklepanje, da predlagatelj delitvenega postopka vedno želi tudi spremembo uporabe solastne stvari. Prav lahko se zgodi, da med solastnikoma obstaja soglasje o začasni uporabi solastnega premoženja, ni pa soglasja o njegovi dokončni delitvi.

11. Ker niso podani razlogi, zaradi katerih je bila vložena revizija, je bilo treba neutemeljeno tožnikovo revizijo na podlagi določbe 378. člena ZPP zavrniti. Tožnik ni upravičen do povrnitve stroškov revizijskega postopka, ker z revizijo ni uspel (prvi odstavek 154. člena ZPP), toženka pa zaradi tega, ker stroškov odgovora glede na njegovo vsebino ni mogoče šteti za potrebne pravdne stroške (prvi odstavek 155. člena ZPP).