Jedro

Zakon o temeljih sistema premoženjskega in osebnega zavarovanja (Ur.l. SFRJ, št. 24/76) je nadomestil zakon o temeljih sistema premoženjskega in osebnega zavarovanja (Ur.l. SFRJ, št. 17/90), ki se je v Republiki Sloveniji uporabljal na podlagi 4. čl. Ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur.l. RS, št. 1/91) do sprejema novega zakona o obveznih zavarovanjih v prometu (Ur.l. RS, št. 70/90). S tem je izkazana kontinuiteta predpisov, ki izključuje pravno praznino.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da morata toženi stranki nerazdelno plačati tožnici odškodnino v znesku 540.000,00 Sit z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 25.1.1993 dalje do plačila in ji povrniti pravdne stroške v znesku 60.480,00 Sit z enakimi zamudnimi obrestmi. Višji zahtevek je zavrnilo. Ugotovilo je, da sta obe toženi stranki pasivno legitimirani in odgovorni tožnici za 90% njene škode, tožnica sama pa za 10%.

Proti tej sodbi sta se pritožili obe toženi stranki. Sodišče druge stopnje je ugodilo pritožbi prve tožene stranke in spremenilo sodbo prve stopnje tako, da je zoper to toženo stranko zavrnilo tožbeni zahtevek. Pritožbo druge tožene stranke pa je zavrnilo in nasproti njej potrdilo sodbo prve stopnje. Ugotovilo je, da prva tožena stranka ni pasivno legitimirana v tem sporu.

Proti tej sodbi vlaga revizijo tožeča stranka. Uveljavlja revizijske razloge po 2. in 3. točki prvega odstavka 385. čl. zakona o pravdnem postopku (v nadaljnjem ZPP). Predlaga, da revizijsko sodišče spremeni izpodbijano sodbo tako, da potrdi sodbo prve stopnje oziroma da razveljavi izpodbijano sodbo in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da tožeča stranka ni kriva, da so prenehali veljati predpisi bivše SFRJ. Nastala je pravna praznina. Prvotožena stranka je s svojo dejavnostjo pokrivala tudi kraj, kjer je prišlo do nesreče, in je zato po načelu vzajemnosti dolžna tožnici povrniti škodo. Opozarja na razmere, zaradi katerih od druge tožene stranke ne bo mogla izterjati prisojene odškodnine. Meni, da bi moralo sodišče s svojo odločbo zapolniti pravno praznino glede odškodninske odgovornosti za škodo, ki so jo povzročila vozila z območja bivše Jugoslavije. Predlaga tudi, da jo sodišče oprosti plačila sodnih taks.

Revizija je bila vročena toženima strankama, ki nanjo nista odgovorili, in tedanjemu Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil (3. odst. 390. čl. ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Za škodo odgovarja povzročitelj po predpisih o odškodninski odgovornosti (154. čl, 174. čl. in 178 čl. zakona o obligacijskih razmerjih). Na podlagi zakona o temeljih sistema premoženjskega in osebnega zavarovanja ( Ur.l. SFRJ, št. 24/76), ki je veljal v času škodnega dogodka, pa je za škodo, ki jo je povzročil uporabnik motornega vozila, odgovarjala tudi zavarovalna skupnost, pri kateri je bil zavarovan pred odgovornostjo. To zavarovanje je bilo obvezno (51. čl.). Proti zavarovalni skupnosti, ki je sklenila zavarovanje, je bila dovoljena direktna tožba, s čimer je bila podana podlaga za pasivno legitimacijo zavarovalne skupnosti. Oškodovanec je torej imel možnost uveljavljati odškodnino od povzročitelja in od zavarovalnice, od vsakega zase ali obeh solidarno. Odgovornost druge zavarovalnice po teritorialnem načelu je veljala v primeru, ko je škodo povzročilo nezavarovano ali neznano vozilo (55. čl.). Za tak primer pa v obravnavani zadevi ne gre: povzročitelj je znan in imel je sklenjeno zavarovanje pred odgovornostjo z drugo toženo stranko. Zato ni razlogov za uporabo določbe 55. čl., po kateri bi bila lahko podana odgovornost tožene stranke.

Tožeča stranka neutemeljeno trdi, da je po osamosvojitvi Republike Slovenije in po razpadu pravnega sistema bivše države SFRJ nastala na področju zavarovanja odgovornosti pravna praznina. Že navedeni zakon temeljih sistema premoženjskega in osebnega zavarovanja ( Ur.l. SFRJ, št. 24/76) je nadomestil zakon o temeljih sistema premoženjskega in osebnega zavarovanja (Ur.l. SFRJ, št. 17/90), ki se je v Republiki Sloveniji uporabljal na podlagi 4. čl. Ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur.l. RS, št. 1/91) do sprejema novega zakona o obveznih zavarovanjih v prometu (Ur.l. RS, št. 70/90). S tem je izkazana kontinuiteta predpisov, ki izključuje zatrjevano pravno praznino. Te ni mogoče enačiti z dogodki po razpadu bivše SFRJ, zaradi katerih ima tožnica nedvomno težave pri izterjavi prisojene odškodnine. Toda to ni razlog, da bi za škodo odgovarjala prva tožena stranka. Razlogi prve sodbe o tem niso utemeljeni. Predvsem se ni mogoče sklicevati na zakon iz leta 1990 glede na škodni dogodek z dne 18.7.1989. Vendar tudi zakon iz l. 1990 ne bi mogel biti podlaga za pasivno legitimacijo prve tožene stranke, saj je prišlo do nesreče v času, ko je še obstajala SFRJ kot država in nobeno vozilo, registrirano in zavarovano na ozemlju te države ni bilo vozilo tuje registracije, za katera so veljale določbe 102. do 108. čl. zakona iz l. 1990. Odločitev sodišča druge stopnje temelji na pravilni uporabi materialnega prava. Zato ta revizijski razlog ni podan. Drugega uveljavljanega revizijskega razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka pred sodiščem druge stopnje tožeča stranka ni obrazložila. Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi samo na pravilno uporabo materialnega prava, o čemer so razlogi že navedeni, in na bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 10. točki drugega odst. 354. čl. ZPP. Te kršitve določb postopka revizijsko sodišče ni ugotovilo.

Revizijski razlogi niso podani, zato je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo tožeče stranke kot neutemeljeno.

O predlogu za oprostitev plačila sodnih taks revizijsko sodišče ne more odločiti, ker je za to pristojno sodišče prve stopnje (173. čl. ZPP).