Jedro

Pravilo o porazdelitvi preživninskega bremena (129. in 129.a člen člen ZZZDR) ne gradi na metodi matematičnega izračuna, marveč skuša zagotoviti vrednotno sorazmerje med pravno odločilnimi dejavniki: zmožnostmi obeh staršev in potrebami otroka oz. več otrok. Med temi dejavniki je podana soodvisnost: večje ko so zmožnosti staršev, večji obseg otrokovih potreb je mogoče zadovoljiti (od tistih najbolj primarnih in nujnih do onih, ki predstavljajo otrokove nematerialne potrebe in nazadnje celo potrebe po prostočasnih aktivnostih). Soodvisnost pa učinkuje seveda tudi v nasprotni smeri: če so trenutno razpoložljiva sredstva, ki jih imajo starši na voljo za izpolnjevanje preživninske obveznosti, glede na otrokove potrebe (pre)majhna, morajo starši v okviru svojih zmožnosti vložiti več truda, da lahko zadovoljijo otrokove potrebe. Zahteva po trudu pa pada premosorazmerno z lestvico potreb (od najbolj nujnih do manj nujnih). V tem vrednotnem trikotniku ni nihče objekt, marveč je treba upoštevati dostojanstvo vseh oseb (ne le otrok, marveč tudi staršev), a vendar je osnovno načelo družinskega prava varstvo otrokovih koristi.

Izrek

Reviziji se delno ugodi ter se sodba sodišča druge stopnje v prvem odstavku spremeni tako, da se glasi: "Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v 3. točki izreka spremeni tako, da se preživnina za vsakega otroka zniža na 100 EUR, skupaj 200 EUR, in se v presežku tožbeni zahtevek za plačevanje preživnine zavrne (to je za 66,92 EUR za vsakega otroka mesečno)." V preostalem delu se revizija zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razvezalo zakonsko zvezo med pravdnima strankama, oba otroka (6 in 10 letna sinova) dodelilo materi, odločilo o stikih ter tožencu naložilo, naj za vsakega otroka mesečno plačuje po 40.000 SIT (sedaj 166,92 EUR) preživnine.

Pritožbeno sodišče je pritožbi toženca delno ugodilo ter prisojeno preživninsko obveznost toženca za vsakega otroka znižalo na 30.000 SIT (sedaj 125,19 EUR). V ostalem delu je pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Proti odločitvi o višini preživnine vlaga revizijo toženec. Uveljavlja revizijska razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Sodišču predlaga, naj sodbo pritožbenega sodišča spremeni tako, da prisojeno preživnino zniža na 5.000 SIT za vsakega otroka ali pa naj sodbi razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje oz. sodišču druge stopnje v novo odločanje.

Bistvo revizijskih navedb je, da toženec ni zmožen plačevati tolikšne preživnine. Sodiščema očita, da sta imeli na voljo vso zdravstveno dokumentacijo, ki dokazuje, da toženec ni pridobitno sposoben. Tarejo ga številne težave, predvsem pa je invalid po hudi nesreči. Zaradi poškodovane leve noge ne more niti dobro hoditi, kaj šele delati. Skoraj popolnoma deformirano ima tudi levo roko. Ob tem ima večkrat epileptične napade, tako da ne more opravljati dela na kmetiji svojih staršev, saj ne more delati s stroji in si ne predstavlja, kaj bi se zgodilo, če bi v času dela s stroji prišlo do napada. Toženec tudi nima nobenih rednih prihodkov, tako da ga s svojimi skromnimi sredstvi preživljata starša. Po drugi strani pa je sodišče samo ugotovilo, da ima tožnica 100.000 SIT mesečnih prihodkov, prejema otroški dodatek v višini 45.000 SIT ter je pridobitno sposobna.

Dalje navaja, da sta bila otroka v času, ko so še živeli skupaj, navajena skromnega življenja. Izračun pa pokaže, da bi sedaj njune potrebe znašale 82.500 SIT za vsakega. Kako bo živel toženec ob plačevanju po 60.000 SIT mesečno, tega se sodišči nista vprašali. Toženec je predložil vse možne dokaze, ki pa jih sodišči nista upoštevali in gre za bistveno kršitev določb pravdnega postopka, saj je sam izrek v nasprotju s predloženimi dokazi in s tem nesprejemljiv. Kršen pa je tudi 129. člen Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (Uradni list SRS, št.15-644/1976 do Uradni list RS, št.16/2004; ZZZDR), ki jasno določa,da se preživnina določa glede na potrebe otrok in glede na zmožnosti staršev.

Revizija je bila dostavljena Vrhovnemu državnemu tožilstvu in vročena nasprotni stranki. Ta je nanjo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

Revizija je delno utemeljena.

Revizija je izredno pravno sredstvo, revizijsko sodišče pa izključno pravna inštanca. Materialno pravo zato preizkusi glede na dejansko podlago sodb nižjih sodišč. Nanjo je vezano, kar izhaja iz prepovedi revizijskega uveljavljanja zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP). Vse revizijske navedbe, ki dejansko podlago sodb nižjih sodišč obhajajo, jo relativizirajo ali ji celo izrecno nasprotujejo, so zato neupoštevne ter revizijsko sodišče nanje ne bo odgovarjalo. Takšne so predvsem navedbe, ki potencirajo delovno nezmožnost toženca, kakor je bila ob pravilih postopka ugotovljena na nižjih stopnjah, ter navedbe o manjših, skromnejših potrebah obeh otrok.

Glede revizijskega razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka: Revizija uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Vendar revizijsko sodišče ugotavlja, da so ti revizijski očitki pavšalni in tudi zgolj navidezni. Revizija tako pravi, da sodišči nista upoštevali toženčevih dokazov. Iz tako zasnovanega očitka ni mogoče ugotoviti, kateri dokazi naj bi to bili, kdaj (v kateri vlogi) naj bi bili bili predlagani, kakor tudi ne tega, ali sodišče teh dokazov ni izvedlo (morda jih je z dokaznim sklepom zavrnilo, morda jih je spregledalo, ignoriralo), ali pa da jih je sicer izvedlo, vendar dokazno ocenilo v nasprotju s toženčevimi interesi. Vsa ta vprašanja pušča revizija odprta. Tako uveljavljan revizijski razlog pa je povsem pavšalen ter bi revizijskemu sodišču dejansko narekoval, naj po uradni dolžnosti ugotavlja morebiten obstoj bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Tak revizijski preizkus bi presegal zakonsko določene meje revizijskega preizkusa Š371. člen Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS št. 26/99 - Uradni list RS, št. 52/2007; ZPP)Ć. Iz tega razloga ga revizijo sodišče zavrača. Evidentno navidezen pa je revizijski očitek bistvene kršitve, češ da je izrek odločitve v popolnem nasprotju s preloženimi dokazi in kot takšen popolnoma nesprejemljiv. Izrek sodne odločbe namreč ne more biti skladen ali neskladen s predloženimi dokazi (pri čemer revizija spet ne pove niti tega s katerimi dokazi). Izrek sodne odločbe je konkretno pravno pravilo, ki odloča o pravicah in dolžnostih pravdnih strank (v tem primeru o višini dolžnega preživninskega bremena toženca). Tako izrečeno konkretno pravno pravilo je silogistična (in znotraj nje vrednotna) posledica ugotovljenega dejanskega stanu in abstraktnega (zakonskega) pravnega pravila, ki na pravno relevantna dejstva navezuje ustrezne pravne posledice. Da gre za bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP (ki jo ima najbrž v mislih revizija), mora biti podano protislovje med silogističnim sklepom v obrazložitvi odločbe in izrekom tega sklepa v izreku sodne odločbe. V nasprotnem primeru gre lahko kvečjemu za napačno uporabo materialnega prava (torej za napako v postavitvi zgornje premise silogizma) ali za napačno dokazno oceno (torej za napako v postavitvi spodnje premise sodniškega silogizma). Ker tožnik govori o nasprotju med izrekom in predloženimi dokazi, je očitno, da se njegov očitek nanaša na (po njegovem) napačno dokazno oceno. To pa je nedovoljen revizijski razlog (tretji odstavek 370. člena ZPP).

Glede revizijskega razloga (ne)pravilne uporabe materialnega prava: Pravilo o porazdelitvi preživninskega bremena (129. in 129.a člen člen ZZZDR) ne gradi na metodi matematičnega izračuna, marveč skuša zagotoviti vrednotno sorazmerje med pravno odločilnimi dejavniki: zmožnostmi obeh staršev in potrebami otroka oz. več otrok. Med temi dejavniki je podana soodvisnost: večje ko so zmožnosti staršev, večji obseg otrokovih potreb je mogoče zadovoljiti (od tistih najbolj primarnih in nujnih do onih, ki predstavljajo otrokove nematerialne potrebe in nazadnje celo potrebe po prostočasnih aktivnostih). Soodvisnost pa učinkuje seveda tudi v nasprotni smeri: če so trenutno razpoložljiva sredstva, ki jih imajo starši na voljo za izpolnjevanje preživninske obveznosti, glede na otrokove potrebe (pre)majhna, morajo starši v okviru svojih zmožnosti vložiti več truda, da lahko zadovoljijo otrokove potrebe. Zahteva po trudu pa pada premosorazmerno z lestvico potreb (od najbolj nujnih do manj nujnih). V tem vrednotnem trikotniku ni nihče objekt, marveč je treba upoštevati dostojanstvo vseh oseb (ne le otrok, marveč tudi staršev), a vendar je osnovno načelo družinskega prava varstvo otrokovih koristi.

Kadar je materialni položaj obeh staršev slab ali celo izrazito slab, podpovprečen, je vzpostavitev vrednotnega sorazmerja težka, napeta. Tako je tudi v obravnavani zadevi. Dejanski položaj, kakršnega sta ugotovili nižji sodišči, je namreč naslednji. Toženec nima nikakršnih rednih dohodkov, tožnica pa prejema 100.000 SIT (v sedanji vrednosti 417,29 EUR). Ob tem tožnica nima strokovnih kvalifikacij. Poleg tega za oba otroka prejema še 45.000 SIT otroškega dodatka (v sedanji vrednosti 187,78 EUR). Poleg tega je bilo ugotovljeno, da so toženčeve delovne zmožnosti zmanjšane (ni pa bilo ugotovljeno do kolikšne mere - razlog za to je v tem, ker toženec tega ni dokazoval). Ne glede na to pa so dejanska podlaga nižjih sodb ugotovitve, da je toženec invalid III. kategorije(1), da ima funkcionalno prizadeto roko in epileptične napade ter da ima težave s prekomernim uživanjem alkohola. Poleg tega vsebuje sodba sodišča druge stopnje še ugotovitev, da toženec dela oziroma pomaga na sosednjih kmetijah. Glede potreb otrok je bilo ugotovljeno, da te znašajo (izražene v denarju) 113.000 SIT ali sedaj 471,54 EUR za vsakega (torej 226.000 SIT ali sedaj 943,08 EUR za oba) ter še nekaj stroškov, ki jih ima mati s skupnim življenjem.

Razlogi pritožbenega sodišča, s katerimi je to utemeljilo delno znižanje preživnine, kakršno je določilo sodišče prve stopnje, a obenem tudi utemeljilo, zakaj na toženca kljub vsem zgornjim ugotovitvam odpade preživninsko breme, so prepričljivi ter jih revizijsko sodišče sprejema. Tudi revizijsko sodišče soglaša, da zagotovitev minimalnih potreb otrok (evidentno je, da te ne bodo mogle biti zagotovljene v ugotovljenem znesku) terja od sodišča, da preživninskemu zavezancu v skrbi za korist otrok naloži večji angažma. Podlaga za takšno odločitev je v roditeljski pravici kot dolžnostnem upravičenju. Pritožbeno sodišče je v predzadnjem odstavku sodbe tudi prepričljivo pojasnilo, kakšen angažma se od toženca pričakuje, da bo lahko izpolnjeval svojo obveznost. Vsi navedeni razlogi po prepričanju revizijskega sodišča terjajo (upoštevaje ugotovljena dejstva glede zmožnosti obeh staršev) še dodatno korekcijo višine preživnine, ki se nalaga tožencu. Uravnoteženje potreb obeh otrok, zmožnosti obeh staršev (vštevši zahtevo po dodatnem angažmaju toženca in prenehanju pretiranega uživanja alkohola, kar po splošnem vedenju vpliva na delovno in pridobitno sposobnost, obenem pa se zmanjšujejo tudi stroški) ter upoštevaje otroški dodatek bo po prepričanju revizijskega sodišča doseženo, če bo toženec (ob sedanjih razmerah) za vsakega otroka plačeval po 100 EUR na mesec. V skladu s prvim odstavkom 380. člena ZPP je zato izpodbijano sodbo spremenilo in prisojeno preživnino še dodatno znižalo.

Op. št. (1): V III. kategorijo invalidnosti se razvrstijo zavarovanci, ki lahko po poprejšnji poklicni rehabilitaciji ali brez poklicne rehabilitacije poln delovni čas opravljajo drugo ustrezno delo (tretja alineja 34. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju - Uradni list RS, št. 12/1992 do Uradni list RS, št. 65/2002).