Jedro

ZUJF v 157. členu (obračun in izplačilo plač pravosodnih funkcionarjev), določa, da so državni tožilci upravičeni do obračuna in izplačila plače v skladu s plačnim razredom, določenim v 16. členu ZSPJS-L, s prvim dnem v mesecu, ki sledi mesecu, v katerem je uveljavljen ZUJF, to je od 1. 6. 2012 dalje. Funkcija okrožne državne tožilke je v 16. členu ZSPJS-L uvrščena v 50. - 53. plačni razred. Tožnica je z do tistega trenutka doseženimi napredovanji na funkciji okrožne državne tožilke dosegla 48. plačni razred (po starem) in se zato po drugem odstavku 18. člena ZSPJS-L uvrsti v (novi) 50. plačni razred.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je tožena stranka tožnico, ki ima funkcijo okrožne državne tožilke, uvrstila v 50. plačni razred z dnem 1. 12. 2010. Nadalje je določila, da ji plača po 50. plačnem razredu pripada od 1. 6. 2012 dalje. V obrazložitvi je tožena stranka navedla, da Zakon za uravnoteženje javnih financ (ZUJF) v 157. členu (obračun in izplačilo plač pravosodnih funkcionarjev), določa, da so državni tožilci upravičeni do obračuna in izplačila plače v skladu s plačnim razredom, določenim v 16. členu Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o sistemu plač v javnem sektorju (ZSPJS-L), s prvim dnem v mesecu, ki sledi mesecu, v katerem je uveljavljen ZUJF, to je od 1. 6. 2012 dalje. Funkcija okrožne državne tožilke je v 16. členu ZSPJS-L uvrščena v 50. - 53. plačni razred. Tožnica je z do tistega trenutka doseženimi napredovanji na funkciji okrožne državne tožilke dosegla 48. plačni razred (po starem) in se zato po drugem odstavku 18. člena ZSPJS-L uvrsti v (novi) 50. plačni razred.

Tožnica je vložila tožbo, v kateri navaja, da je v 16. členu ZSPJS-l določeno, da je funkcija okrožne državne tožilke uvrščena v 50. - 53. plačni razred, iz česar sledi, da bi bila lahko tožnica z izpodbijanim sklepom uvrščena v katerokoli plačni razred med 50. in 53. Izpodbijani sklep nima nikakršne obrazložitve, saj navaja zgolj dejstvo, da je tožnici z do sedaj doseženimi napredovanji na funkciji okrožne državne tožilke pripadal 48. plačni razred. Napadenega sklepa ni mogoče preizkusiti, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev postopka. Tožnica smatra svojo uvrstitev v najnižji plačni razred kot nerazumno in krivično, saj so bili okrožni državni tožilci, ki so bili pred ponovnim uvrščanjem uvrščeni v 47. plačni razred, uvrščeni v novi 50. razred. Tožilci, ki so pa v višji plačni razred redno napredovali v letu 2011, so pa uvrščeni v 51. plačni razred. Obrazložitev odločbe je pavšalna in neargumentirana. Zgolj sklicevanje na določen zakonski člen ne more pomeniti obrazložitev sklepa. Po mnenju tožnice je tudi dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, saj niso bila vsa odločilna dejstva ugotovljena. Sodišču predlaga, da njeni tožbi ugodi in izpodbijani sklep odpravi, toženi stranki pa naloži povračilo stroškov postopka.

Tožena stranka je na tožbo odgovorila in poudarila, da je tožeča stranka nazadnje napredovala 15. 11. 2010, ko je bila uvrščena v 48. plačni razred. Pravico do rednega napredovanja ima po 26. členu Zakona o sodniški službi (ZSS-UPB4) na tri leta, torej 15. 11. 2013. Ker od njenega zadnjega napredovanja še niso pretekla tri leta in je dosegla z dosedanjimi napredovanji 48. plačni razred, s prevedbo po ZUJF pa le en plačni razred višje od doseženega, je zato lahko uvrščena le v 50. plačni razred (ker 49. plačni razred ni določen v razponu funkcije okrožnega državnega tožilca). Tožeča se tudi ne more primerjati s tožilko A.A., ki je izpolnila pogoje za redno napredovanje v letu 2011 in sicer 14. 9. 2011, katere sklep o napredovanju tožena stranka tudi sodišču pošilja na vpogled. Tožena stranka uvršča državne tožilce v plačne razrede v skladu z drugim odstavkom 49. člena ZDT-1 in po drugih zakonitih podlagah, nikakor pa ne po prosti presoji, kot to trdi tožeča stranka. Sodišču predlaga, da tožbo zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Zakon o državnem tožilstvu (ZDT-1) ureja v poglavju „Pravice državnih tožilcev“ v 49. členu pravico tožilca do plače. Določeno je, da se plača državnega tožilca določi po enakih osnovah, z enakimi dodatki in na enak način kakor plača sodnika ustreznega naziva oziroma položaja. O uvrstitvi v plačni razred odloči Državnotožilski svet. Ta uvrstitev se ne objavlja v Uradnem listu Republike Slovenije. Z izpodbijano odločbo je tako le ta tožnico uvrstil skladno z 18. v povezavi s 16. členom ZSPJS-L s 1. 12. 2010 v 50. plačni razred. Tožeča stranka je v skladu z 157. členom ZUJF opravičena do obračuna in izplačila plače v skladu s plačnim razredom določenem v 16. členu ZSPJS-L s prvim dnem v mesecu, ki sledi mesecu, v katerem je uveljavljen ZUJF, torej od 1. 6. 2012 dalje. Med strankama je nesporno, da je tožnica pred navedenim datumom dosegala 48. plačni razred, saj je napredovala 15. 11. 2010. 18. člen ZSPJS-L določa, da se sodnik Ustavnega sodišča, generalni sekretar Ustavnega sodišča, generalni sekretar Vrhovnega sodišča ter sodnik, državni tožilec in državni pravobranilec, ki ne more napredovati v višji plačni razred, s 1. decembrom 2010 uvrsti v plačni razred, v katerega je v skladu s 16. členom tega zakona uvrščena funkcija, ki jo bo zasedal ob uvrstitvi. Sodnik, državni tožilec in državni pravobranilec, ki lahko napreduje v višji plačni razred, se s 1. 12. 2010 uvrsti v plačni razred, v katerega je v skladu s 16. členom tega zakona uvrščena funkcija, ki jo bo zasedal ob uvrstitvi. Če je ta plačni razred že dosegel ali ga je presegel, se uvrsti za en plačni razred višje od doseženega plačnega razreda, vendar ne višje, kot znaša najvišji plačni razred, ki ga lahko doseže z napredovanjem v višji plačni razred. Iz dikcije omenjenega člena jasno sledi, da se tožnica, ki je bila pred zadnjim razvrščanjem uvrščena v 48. plačni razred, glede na uvrstitev, ki jo 16. člen ZSPJS-L daje položaju okrožnega državnega tožilca, torej 50. do 53. razred in ga tožnica v tistem obdobju še ni dosegla, tako logično uvrsti v začetni razred v skupini za okrožne državne tožilce, torej 50. razred, ker 49. razred za državne tožilce ni predviden. Razvrščanje tožene stranke je bilo tako po presoji sodišča zakonito in v skladu z dikcijo zakona in ni bilo odvisno od njene proste presoje. Sodišče prav tako zavrača ugovor tožeče stranke, da so obstajali državni tožilci, pri katerih je bilo identično dejansko stanje kot pri tožnici, vendar pa so bili uvrščeni v višji razred (primerjava s tožilko A.A.). Tudi sodišče je mnenja, da je bilo konkretno dejansko stanje pri omenjeni državni tožilki drugačno (v letu 2011 je izpolnila pogoje za napredovanje in je zato v letu 2012, ko so se napredovanja spet upoštevala, napredovala v en višji razred, torej 51.) in zato ne more vplivati na zakonitost izpodbijane odločitve. Glede na jasno dikcijo zakona, tožnica tudi po mnenju sodišča ne bi mogla biti uvrščena višje kot v 50. plačni razred.

Po presoji sodišča je izpodbijani sklep dovolj določen in obrazložen, tako da ga je mogoče preizkusiti, saj temelji na nedvoumni dikciji zakonskega člena in dejanskem stanju tožnice (razred, ki ga je dosegala po stari ureditvi). Zato je tožbeni ugovor, da je izpodbijani sklep neobrazložen, kot neutemeljen zavrnilo.

Ker je iz zgoraj navedenih razlogov izpodbijana odločba pravilna in zakonita, je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) zavrnilo. Sodišče je tožbo zavrnilo, zato trpi tožnik sam svoje stroške postopka, skladno s četrtim odstavkom 25. člena ZUS-1.