Jedro

Pri tožniku je podana invalidnost III. kategorije z omejitvami. Pri njem ni prišlo do popolne izgube zmožnosti za organizirano pridobitno delo, zato tožnikov tožbeni zahtevek, da se ga razvrsti v I. kategorijo invalidnosti s priznanjem pravice do invalidske pokojnine, ni utemeljen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del (II. tč. izreka) sodbe sodišča prve stopnje.

Tožnik sam krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je odpravilo odločbi tožene stranke št. ... z dne 17. 1. 2011 in št. ... z dne 20. 6. 2011 (I. tč. izreka). Tožnika je razvrstilo v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic poškodbe izven dela in mu priznalo pravico do fizično lažjega dela na drugem delovnem mestu, izmenoma sede in stoje, z občasnim ročnim premeščanjem bremen do 5 kg, le občasno v prisilnem položaju in z omejitvijo fleksijsko rotacijskih gibov ledveno - križne hrbtenice nad 30 %, brez izpostavljenosti lokalnim splošnim vibracijam, v polnem delovnem času od 13. 1. 2011 dalje (II. tč. izreka). Tožniku je priznalo pravico do nadomestila za invalidnost in toženi stranki odredilo, da o odmeri in izplačevanju nadomestila za invalidnost odloči s posebno odločbo v roku 30 dni od pravnomočnosti sodbe (III. tč. izreka). Tožbeni zahtevek v delu, kjer se zahteva razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti in priznanje pravice do invalidske pokojnine, je zavrnilo (IV. tč. izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožniku povrne stroške postopka v višini 223,50 EUR v roku 15 dni z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku paricijskega roka do plačila (V. tč. izreka).

Zoper II. tč. izreka izpodbijane sodbe se pritožuje tožnik iz razloga nepravilne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Meni, da je pri njem podana najmanj 50 % omejitev fleksijsko rotacijskih gibov ledveno - križne hrbtenice, kar posledično pomeni, da ni zmožen opravljati osem urnega dela. Tako je podana časovna omejitev za skrajšani delovni čas, ki bi moral trajati le 4 ure. Kljub temu, da je izvedenec jasno zapisal, da je zmožen le za delo v skrajšanem delovnem času, sodišče temu ni sledilo, zato je dejansko stanje zmotno ugotovljeno. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP), pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo. V postopku tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Sodišče prve stopnje je sodbo ustrezno obrazložilo z dejanskimi in pravnimi razlogi. Pritožbeno sodišče dodatno poudarja naslednje: Sodišče prve stopnje je v obravnavani zadevi v skladu z določbo 63. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004, v nadaljevanju ZDSS-1) presojalo pravilnost in zakonitost odločb toženca št. ... z dne 17. 1. 2011 ter št. ... z dne 20. 6. 2011 ter odločalo o tožnikovem tožbenem zahtevku, da se ga razvrsti v I. kategorijo invalidnosti in se mu na tej podlagi prizna pravica do invalidske pokojnine. Sodišče prve stopnje je citirani odločbi toženca odpravilo, tožnika razvrstilo v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic poškodbe izven dela, mu priznalo pravico do fizično lažjega dela na drugem delovnem mestu z omejitvami v polnem delovnem času od 13. 1. 2011 dalje ter mu priznalo pravico do nadomestila za invalidnost. S takšno odločitvijo soglaša tudi pritožbeno sodišče. Po 60. členu Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPIZ-1) je invalidnost podana, če se zaradi sprememb v zdravstvenem stanju, ki jih ni mogoče odpraviti z zdravljenem ali ukrepi medicinske rehabilitacije in so ugotovljene skladno s tem zakonom, zavarovancu zmanjša zmožnost za zagotovitev oziroma ohranitev delovnega mesta oziroma za poklicno napredovanje. Glede na 2. odstavek citirane določbe se v III. kategorijo invalidnosti razvrsti zavarovanec, če z ali brez predhodne poklicne rehabilitacije ni več zmožen za delo s polnim delovnim časom, lahko pa opravlja določeno delo vsaj s polovico polnega delovnega časa oziroma če je zavarovančeva delovna zmožnost za svoj poklic zmanjšana za manj kot 50 % ali, če zavarovanec še lahko dela v svojem poklicu s polnim delovnim časom, vendar pa ni zmožen za delo na delovnem mestu, na katerega je razporejen (3. alinea) in v I. kategorijo invalidnosti, če zavarovanec ni več zmožen opravljati organiziranega pridobitnega dela ali, če je pri njem podana poklicna invalidnost, nima pa več preostale delovne zmožnosti (1. alinea). Nadalje 94. čl. ZPIZ-1 med drugim določa, da ima pravico do nadomestila za invalidnost zavarovanec, pri katerem je nastala invalidnost III. kategorije, če je zavarovančeva delovna zmožnost za svoj poklic zmanjšana za manj kot 50 % ali če zavarovanec še lahko dela v svojem poklicu s polnim delovnim časom, vendar pa ni zmožen za delo na delovnem mestu, na katero je razporejen, če se je zaposlili na drugem delovnem mestu.

Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tožena stranka tožniku zavrnila priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja iz razloga, ker je bil zavarovan po 15. členu ZPIZ-1. Pri tem se je tožena stranka sklicevala na 3. odst. 66. čl. ZPIZ-1 v povezavi z 60. čl. ZPIZ-1. Sodišče prve stopnje je pravilno ocenilo, da tožena stranka ni pravilno uporabila materialnega prava, saj je bilo potrebno v zvezi s citiranimi določbami ZPIZ-1 upoštevati tudi odločbo Ustavnega sodišča opr. št. U-I-40/09 z dne 4. 3. 2010. V posledici nepravilne uporabe materialnega prava je odločbi pravilno odpravilo, nato pa ugotavljalo dejansko stanje na podlagi listin v sodnem in upravnem spisu, z zaslišanjem tožnika ter s pomočjo sodnega izvedenca zdravnika specialista medicine dela A., dr. med.. Slednji je pri tožniku, ki je ob padcu z višine v letu 2009 utrpel multifragmentni nestabilni zlom vretenca L1 brez nevroloških izpadov, potrdil invalidnost III. kategorije z omejitvami, ki sta jih ugotovili že invalidski komisiji I. in II. stopnje. Izvedenec je sicer priporočal, da bi se tožniku priznala tudi časovna razbremenitev štirih ur, vendar pa sodišče prve stopnje v tem delu izvedencu utemeljeno ni sledilo. Kot pravilno zaključuje sodišče prve stopnje, je izvedenec dejansko (predvsem v smislu časovne razbremenitve) ugotavljal tožnikovo delazmožnost po izdaji dokončne odločbe tožene stranke, kar pa ni pravilno, saj je za ugotovitev invalidnosti potrebno upoštevati le tista pravno pomembna dejstva, ki so nastala do izdaje dokončne odločbe. Izvedenec je tudi pojasnil, da je predlagal skrajšani delovni čas zgolj preventivno, da se tožniku stanje ne bi poslabšalo. V zvezi s časovno razbremenitvijo tožnika izvedenec svojega mnenja ni oprl na kakšen dokaz, ki bi takšno razbremenitev lahko objektivno upravičil (predvsem npr. medicinsko dokumentacijo izdano do izdaje dokončne odločbe). Tudi tožnik takšne dokumentacije ni predložil, zato je sodišče prve stopnje pravilno sledilo toženi stranki, ki je nasprotovala časovni razbremenitvi, sklicujoč se na medicinsko dokumentacijo do izdaje izpodbijane dokončne odločbe ter izvedenska mnenja komisije I. in II. stopnje.

Glede na tako ugotovljeno dejansko stanje ter ob dejstvu, da tožnik v pritožbi zgolj pavšalno navaja svoje težave, pri čemer teh navedb ne podkrepi z objektivno preverljivimi podatki, ki bi pritožbeno sodišče lahko prepričali v nasprotno, tudi pritožbeno sodišče nima nobenega razloga, da dokazni oceni sodišča prve stopnje ne bi sledilo.

Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče v skladu s 353. čl. ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu, saj niso podani razlogi, iz katerih se sodba izpodbija in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti.

Ker tožnik s pritožbo ni uspel, sam krije svoje pritožbene stroške (1. odst. 165.čl. ZPP v zvezi s 155. čl. ZPP).