Jedro

Tožnik bi bil upravičen do poklicnega zavarovanja le v primeru, če bi vsaj 80 % dejanskega delovnega časa pri toženki opravljal prevoz potnikov v javnem prometu po vnaprej določenem stalnem voznem redu. Zgolj opravljanje dejavnosti javnega cestnega prometa ne zadostuje za izpolnjevanje pogojev za poklicno zavarovanje in s tem utemeljjenost odpovednega razloga zaradi neplačevanja prispevkov.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II.Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbe, toženi stranki pa je dolžna povrniti stroške odgovora na pritožbo v višini 186,66 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka dalje.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je s sklepom dopustilo spremembo tožbe z dne 17. 3. 2022 in zavrglo tožbo v delu, kjer je tožnik zahteval prijavo v pokojninski načrt poklicnega zavarovanja in plačilo prispevkov za čas od julija 2018 do decembra 2021 (I. in II. točka izreka). S sodbo je zavrnilo zahtevek za plačilo odpravnine v višini 614,54 EUR in odškodnine v višini 1.024,24 (III. točka izreka) in odločilo, da mora tožnik toženki povrniti 1.693,92 EUR stroškov postopka (IV. točka izreka).

2.Zoper sodbo se pritožuje tožnik zaradi napačne ugotovitve dejanskega stanja in uporabe materialnega prava. Vztraja, da je utemeljeno podal izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi zaradi neplačevanja prispevkov za poklicno zavarovanje, saj je kot voznik avtobusa izpolnjeval vse pogoje po 199. členu Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-2). Glede na 413. člen ZPIZ-2 in pogoje iz Sklepa o določitvi delovnih mest v eksplotaciji gozdov in delovnih mest voznikov, na katerih se zavarovalna doba šteje s povečanjem in stopnji povečanja z dne 20. 6. 1975 (Sklep o določitvi delovnih mest) je upravičen do poklicnega zavarovanja. Ni bilo sporno, da toženka opravljala dejavnost javnega cestnega prometa, kar je edini pogoj, zato sodišče prve stopnje ne bi smelo ugotavljati, ali turistični prevozi in prevozi šolskih otrok predstavljajo javne prevoze. Toženka je registrirana za dejavnost javnega prometa, sodišče pa ni ugotavljalo ostalih pogojev, to je, ali so vnaprej določeni stalni vozni redi in ali je tožnik vsaj 80 % delovnega časa opravljal takšno delo. Med delovnimi mesti, ki jim pripada poklicno zavarovanje, je tudi delovno mesto voznika avtobusov v medkrajevnem in primestnem prometu, ta pogoj pa tožnik izpolnjuje. Predlaga, da se pritožbi ugodi, izpodbijana sodba pa spremeni tako, da se tožbenemu zahtevku ugodi, podredno pa, da se sodba razveljavi in zadeva vrne v nov postopek. Priglaša stroške pritožbe.

3.Toženka v obrazloženem odgovoru na pritožbo nasprotuje navedbam v pritožbi in predlaga njeno zavrnitev ter priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo na podlagi 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih v povezavi z drugim odstavkom 350. člena ZPP v mejah razlogov, navedenih v pritožbi in pri preizkusu po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v tej določbi, ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo kršitev pravil postopka, na katera pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje pa je tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

6.Sodišče prve stopnje je presojalo zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jo je podal tožnik, ki je bil pri toženki zaposlen kot voznik avtobusa in kombija. Pogodbo o zaposlitvi je izredno odpovedal iz več razlogov, v pritožbi pa nasprotuje zaključku sodišča prve stopnje, da ga toženka ni bila dolžna vključiti v pokojninsko zavarovanje in mu plačevati prispevkov iz tega naslova, zato izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, podana iz tega razloga, ni utemeljena.

7.Tožnik je za toženko opravljal prevoze turističnih in šolskih avtobusov, kot je to ugotovilo sodišče prve stopnje. Med strankama je bilo sporno, ali je bil tožnik glede na delo, ki ga je opravljal, upravičen do poklicnega zavarovanja, ki pripada zavarovancem, ki opravljajo posebno težka in zdravju škodljiva dela oziroma dela, ki jih po določeni starosti ni več mogoče opravljati (prvi odstavek 199. člena ZPIZ-2). Po prehodni določbi prvega odstavka 413. člena ZPIZ-2 so delovna mesta, za katera so zavezanci ob uveljavitvi tega zakona bili dolžni plačevati prispevke za poklicno zavarovanje, vsa tista, za katera se je ob uveljavitvi ZPIZ‑1 štela zavarovalna doba s povečanjem, ta delovna mesta pa je določal Sklep o določitvi delovnih mest. Glede na I. točko Sklepa o določitvi delovnih mest so do poklicnega zavarovanja upravičeni tudi vozniki avtobusov v medkrajevnem, mestnem in primestnem prometu, vendar pod pogojem, da vsaj 80 % vsega dejanskega delovnega časa v posameznem letu prebijejo na takšnem delovnem mestu, delodajalec pa je registriran za javni cestni promet in ima za prevoz potnikov vnaprej določene stalne vozne rede.

8.Pritožbene navedbe, da je edini pogoj za priznanje poklicnega zavarovanja, da je delodajalec registriran za javni cestni promet, so neutemeljene. Kot pojasnjeno, Sklep o določitvi delovnih mest določa tri pogoje, ki morajo biti izpolnjeni kumulativno. Tožnik bi bil upravičen do poklicnega zavarovanja le v primeru, če bi vsaj 80 % dejanskega delovnega časa pri toženki opravljal prevoz potnikov v javnem prometu po vnaprej določenem stalnem voznem redu. Zgolj opravljanje dejavnosti javnega cestnega prometa ne zadostuje za izpolnjevanje pogojev za poklicno zavarovanje in s tem utemeljenost odpovednega razloga zaradi neplačevanja prispevkov.

9.Iz izpodbijane sodbe izhaja, da je tožnik pri toženki vozil turistični avtobus, v letu 2021 in 2022 pa tudi šolski avtobus. Prevoz turističnega avtobusa je predstavljal občasni prevoz vnaprej določene skupine potnikov, kjer je bila glede na dogovorjeno relacijo določena vstopna in izstopna točka, torej ni bilo vnaprej določenega stalnega voznega reda. Enako je bilo ugotovljeno tudi za šolski avtobus. Šolski avtobus je bil namenjen točno določenim učencem, čas prihoda in odhoda pa se je prilagajal potrebam šole in urniku otrok po dogovoru med šolo in toženko.

10.Tožnik ni opravljal dela voznika avtobusa po stalno vnaprej določenem voznem redu, zato sodišče prve stopnje utemeljeno ni ugotavljalo, ali je delo voznika avtobusa opravljal vsaj 80 % delovnega časa, saj morajo biti vsi pogoji izpolnjeni kumulativno. Očitek o nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju je posledično neutemeljen.

11.Ker morajo za vključitev v sistem poklicnega zavarovanja biti izpolnjeni vsi pogoji kumulativno, je nepomembno tudi, ali se dejavnost toženke (49.391 Medkrajevni in drug cestni potniški promet, posebni linijski in občasni prevoz) šteje za javni cestni promet.

12.Sodišče prve stopnje je pravilno zavrnilo tožnikov zahtevek in posledično tožniku naložilo plačilo stroškov postopka, zato je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

13.Tožnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje stroške pritožbe, toženki pa je dolžan povrniti stroške odgovora na pritožbo (prvi odstavek 154. člena ZPP v povezavi s prvim odstavkom 165. člena ZPP). Pritožbeno sodišče je toženki skladno s prvim odstavkom 155. člena ZPP in Odvetniško tarifo, priznalo stroške za sestavo pritožbe v višini 250 točk in materialne stroške v višini 5 točk, skupaj 255 točk. Upoštevajoč vrednost odvetniške točke (0,60 EUR) in 22 % DDV znašajo stroški toženke, ki ji jih mora povrniti tožnik, 186,66 EUR. Višje priglašeni stroški toženki glede na vrednost spora v pritožbi (1.638,78 EUR s pp) ne pripadajo.

Zveza: