Jedro

Sodišče prve stopnje je zavzelo stališče (enako pred njim toženec v predsodnem postopku), da bi tožnik šele od 17. 4. 2013, ko mu je bila vročena pravnomočna sodba o priznanju pravice do nadomestila, lahko pričel delati z omejitvami. Ker se je že pred tem 25. 8. 2012 starostno upokojil, naj s priznanimi omejitvami ne bi mogel pričeti delati. Vendar takšno materialno pravno stališče v okoliščinah konkretnega primera ni sprejemljivo. Res je sicer, da je bilo v dosedanji sodni praksi zavzeto stališče, da zavarovanec pravno formalno lahko začne delati v skladu s preostalo delovno zmožnostjo šele z dnem pravnomočnosti sodbe, oziroma z dnem njene vročitve. Vendar v okoliščinah konkretnega primera takšno stališče iz ustavnopravnih razlogov, ko je do zavrnitve pravic na podlagi preostale delovne zmožnosti v prejšnjem predsodnem postopku prišlo na protiustavni zakonski podlagi, ni sprejemljivo. Ne more biti odločilno, da so pravice iz invalidskega zavarovanja na temelju III. kategorije invalidnosti ustavno skladno priznane šele v sodnem postopku z zamikom za nekaj let nazaj, ko je zavarovanec že starostno upokojen. To še zlasti, ker je pri opravljanju kmetijske dejavnosti le od zavarovanca samega odvisna organizacija dela in opravljanje dejavnosti v skladu z omejeno delovno zmožnostjo zaradi sprememb v zdravstvenem stanju. Pogojevanje izplačevanja nadomestila za invalidnost z dnem pravnomočnosti sodbe v okoliščinah konkretnega primera, ko je s 23. 3. 2010 ugotovljena potreba po fizičnih razbremenitvah pri opravljanju kmetijske dejavnosti, pa kljub temu pripadajoče pravice niso bile priznane zaradi uporabe protiustavnega 3. odstavka 66. člena ZPIZ-1, ni sprejemljivo. To še zlasti, v kolikor je tožnik že od 23. 3. 2010 na kmetiji opravljal le še dela v skladu s preostalo delovno zmožnostjo. Ali je od 23. 3. 2010 dalje dejansko delal z omejitvami, oziroma kdaj je pričel delati z omejitvami, in ali je na ta način delo opravljal ves čas do starostne upokojitve 25. 8. 2012, pa toženec niti sodišče prve stopnje zaradi zmotnega materialno pravnega stališča nista ugotavljala. Zato je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je izpodbijani upravni odločbi odpravilo in zadevo tožencu vrnilo v ponovno upravno odločanje.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da glasi: „I. Odločbi št. ... z dne 11. 2. 2015 in št. ... z dne 4. 9. 2014 se odpravita in se zadeva vrne v ponovno upravno odločanje.

II. Tožena stranka je v 15-ih dneh od prejema te sodbe dolžna tožniku povrniti stroške postopka v višini 530,33 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.“

II. Tožena stranka je dolžna tožniku v 15-ih dneh povrniti stroške pritožbe v višini 214,20 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek na odpravo odločb toženca št. ... z dne 11. 2. 2015 in št. ... z dne 4. 9. 2014, izplačevanje nadomestila za invalidnost v znesku 300,00 EUR mesečno z zakonskimi zamudnimi obrestmi in povrnitev 315,37 EUR stroškov predsodnega upravnega postopka (I. točka izreka). Sklenilo je še, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga njeno spremembo, oziroma podredno razveljavitev in povrnitev pritožbenih stroškov.

Opozarja, da je sodišče prve stopnje napačno povzelo izrek sodbe opr. št. III Ps 3092/2010 z dne 30. 1. 2013 (potrjene s sodbo opr. št. Psp 267/2013), s katero mu je bila med drugim s 23. 3. 2010 pravnomočno prizna pravica do nadomestila za invalidnost, tožencu pa odrejena izdaja odločbe o odmeri in izplačevanju. Toženec je zatem dne 9. 1. 2014 najprej odločil, da nima pravice do nadomestila za invalidnost od 23. 3. 2010 do 24. 8. 2012. Po pritožbi je bila ta odločba odpravljena in v ponovljenem postopku z odločbo z dne 4. 9. 2014 izrečeno, da nima pravice do izplačila nadomestila za invalidnost od 23. 3. 2010 do 24. 8. 2012. Izpodbijani odločbi sta v nasprotju z izrekom pravnomočne sodbe. Če bi bilo že tedaj v predsodnem postopku pravilno odločeno, bi mu bila takrat priznana pravica do nadomestila za invalidnost, ki bi mu bilo tudi odmerjeno. Če bi sodišče odločilo pred starostno upokojitvijo, bi mu šla pravica do nadomestila za invalidnost, ker pa se je prej upokojil, je ta pravica zavračana. Sodni postopek je bil začet leta 2010, upokojil pa se je šele leta 2012, zato je upravičen do povrnitve škode zaradi nerazumno dolgega sojenja, pa tudi na podlagi 26. člena Ustave RS. Toženec je leta 2010 zavestno izdal nepravilni odločbi, ki sta v nasprotju z ustavno odločbo in ga tako zavestno oškodoval. Ker je z izpodbijano sodbo poseženo v pravnomočno sodbo z dne 30. 1. 2013, so kršeni 14., 22., 23., 25., 50. in 158. člen Ustave RS.

Izpostavlja, da se nobena izmed sodb pritožbenega sodišča, na katere se sklicuje sodišče prve stopnje, ne nanaša na isto dejansko in pravno stanje. Ne strinja se, da bi bilo pravico do dela na podlagi preostale delovne zmožnosti mogoče realizirati šele od vročitve sodne odločbe. Že glede na mnenje invalidske komisije II. stopnje z dne 29. 4. 2010 je bilo jasno, da lahko na kmetiji dela le z omejitvami na podlagi preostale delovne zmožnosti. Od tega dne dalje je dejansko opravljal samo dela z omejitvami, saj težjih zaradi bolezni niti ni zmogel. Že tedaj je bilo jasno, da je s polnim delovnim časom še vedno zmožen opravljati določena kmečka opravila, pa mu kljub temu niso bile priznane pravice iz invalidskega zavarovanja, čeprav bi mu v skladu z odločbo Ustavnega sodišča RS, št. UI-40/09 z dne 4. 3. 2010 morale biti. Od 23. 3. 2010 dalje je opravljal le lažja dela na kmetiji, zato izpolnjuje pogoje za izplačevanje nadomestila za invalidnost iz 161. člena ZPIZ-1. Za pričetek dela na drugem delovnem mestu šteje pričetek opravljanja dela z omejitvami, to pa je 23. 3. 2010, kar je bilo v zadevi III Ps 3092/2010, ko je bil zaslišan, že ugotovljeno, zato mu je bila od tega dne dalje pravica tudi priznana. Pravica do dela z omejitvami v okviru kmetijske dejavnosti pri odločanju o nadomestilu za invalidnost od ustavne odločbe dalje predstavlja enako pravno podlago kot pravica do premestitve. S tem v zvezi se sklicuje na sodno prakso, in sicer na Psp 367/2011, Psp 41/2011. Vztraja, da je upravičen tudi do pritožbenih stroškov za upravni postopek, saj je bila pritožba potrebna.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah pritožbenih razlogov, in po uradni dolžnosti pazilo še na bistvene kršitve iz 2. odst. 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 73/2007 - uradno prečiščeno besedilo s spremembami) ter pravilno uporabo materialnega prava. Ugotavlja, da so zaradi nepravilne uporabe materialnega prava ostala pravno odločilna dejstva v sodnem in predsodnem postopku pomanjkljivo razčiščena. Dejansko stanje ni pravilno niti popolno ugotovljeno, kot pravilno poudarja pritožba.

Dejanske okoliščine obravnavanega primera

5. Predmet tega postopka je presoja pravilnosti in zakonitosti zavrnilnih odločb z dne 11. 2. 2015 in z dne 4. 9. 2014. Z izpodbijanima upravnima aktoma(1) je odločeno, da tožnik nima pravice do izplačila nadomestila za invalidnost od 23. 3. 2010 do 24. 8. 2012. Izpodbijani odločbi sta bili izdani po tem, ko so bile s sodbo sodišča prve stopnje(2) tožniku priznane pravice iz invalidskega zavarovanja, vključno s pravico do nadomestila za invalidnost, izdaja odločbe o odmeri in izplačevanju nadomestila za invalidnost pa je bila naložena tožencu.

V prejšnjem presodnem upravnem postopku (ki ni predmet tega sodno socialnega spora) je bila namreč z odločbama z dne 13. 5. 2010 in 29. 11. 2010 zavrnjena zahteva za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja(3) , čeprav je bilo že tedaj ocenjeno, da tožnik ni zmožen za delo kmeta pod splošnimi pogoji, temveč s polnim delovnim časom in delovnim naporom, ki ne poslabša njegove invalidnosti za drugo delo v svojem poklicu z ročnim premeščanjem bremen do največ 9 kg, brez globokega pripogibanja, kjer ne obstaja večje tveganje za poškodbe, in brez kmetijskih strojev. Kljub temu, da je Ustavno sodišče RS že presodilo, da 3. odstavek 66. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 109/06 – uradno prečiščeno besedilo, s spremembami), v kolikor v primeru omejene delovne zmožnosti samozaposlenim zavarovancem in kmetom ne zagotavlja pravic iz invalidskega zavarovanja,(4) ni v skladu z Ustavo RS,(5) je toženec tedaj zavrnilno odločitev oprl na neustavno določbo ZPIZ-1(6). Zavrnilni odločbi pa sta bili v sodnem postopku odpravljeni in tožnik s pravnomočno sodbo razvrščen v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni s pravico do drugega dela v svojem poklicu z omejitvami, da ni zmožen za delo s kmetijsko mehanizacijo in za težka fizična dela, ki zahtevajo dvigovanje in prenašanje bremen nad 15 kg, stalno prisilno držo, globoko pripogibanje, s polnim delovnim časom od 23. 3. 2010 dalje. Hkrati mu je bila, kot pravilno poudarja pritožba, od 23. 3. 2010 dalje priznana tudi pravica do nadomestila za invalidnost, odločanje o odmeri in izplačevanju pa naloženo tožencu.(7)

6. V zavrnilnih odločbah iz obravnavanega predsodnega postopka in izpodbijani zavrnilni sodbi je zavzeto stališče, da bi tožnik šele od 17. 4. 2013, ko mu je bila vročena pravnomočna sodba o priznanju pravice do nadomestila, lahko pričel delati z omejitvami. Ker se je že pred tem 25. 8. 2012 starostno upokojil, naj s priznanimi omejitvami ne bi mogel pričeti delati. Vendar takšno materialno pravno stališče v okoliščinah konkretnega primera ni sprejemljivo.

Materialnopravno izhodišče za pritožbeno rešitev zadeve

7. Glede na sistemsko pravno ureditev obveznega invalidskega zavarovanja v ZPIZ-1(8) , je potrebno ločiti pogoje za priznanje pravice do nadomestila za invalidnost in pogoje za izplačevanje tovrstne denarne dajatve. Po 4. alineji 1. odstavka 94. člena ZPIZ-1 ima pravico do nadomestila za invalidnost invalid III. kategorije, če še lahko dela v svojem poklicu s polnim delovnim časom, vendar pa ni zmožen za delo na delovnem mestu, na katero je razporejen, če se je zaposlil na drugem delovnem mestu. Nadomestilo za invalidnost se po 161. členu ZPIZ-1 izplačuje (v primerih iz 2. in 3. alineje 1. odstavka 94. člena tega zakona) od dneva prenehanja delovnega razmerja oziroma obveznega zavarovanja, dokler se zavarovanec ponovno ne zaposli, oziroma vključi v obvezno zavarovanje, oziroma od pričetka dela na drugem delovnem mestu, dokler ima sklenjeno delovno razmerje, oziroma je obvezno zavarovan. Vendar je določbo 161. člena ZPIZ-1 mogoče pravilno uporabiti in razlagati tako, da je izplačevanje nadomestila za invalidnost pri samozaposlenih in osebah, zavarovanih na temelju opravljanja kmetijske dejavnosti, že po naravi dejavnosti, ko ni delovnih mest v smislu delovno pravne zakonodaje, pogojeno in s tem vezano na pričetek dejanskega dela v dejavnosti v skladu s preostalo delovno zmožnostjo.

8. Res je sicer, da je bilo v dosedanji sodni praksi zavzeto stališče, da zavarovanec pravno formalno lahko začne delati v skladu s preostalo delovno zmožnostjo šele z dnem pravnomočnosti sodbe, oziroma z dnem njene vročitve.(9) Vendar v okoliščinah konkretnega primera takšno stališče iz ustavnopravnih razlogov, ko je do zavrnitve pravic na podlagi preostale delovne zmožnosti z dnem 23. 3. 2010 v prejšnjem predsodnem postopku prišlo na protiustavni zakonski podlagi, ni sprejemljivo.

Ne more biti odločilno, da so pravice iz invalidskega zavarovanja na temelju III. kategorije invalidnosti ustavno skladno priznane šele v sodnem postopku z zamikom za nekaj let nazaj, ko je zavarovanec že starostno upokojen. To še zlasti ker je pri opravljanju kmetijske dejavnosti le od zavarovanca samega odvisna organizacija dela in opravljanje dejavnosti v skladu z omejeno delovno zmožnostjo zaradi sprememb v zdravstvenem stanju. Sicer pa le ugoditvena sodba, ki se ne more več izpodbijati s pritožbo, postane v skladu s 1. odstavkom 319. člena ZPP tudi materialno pravnomočna. Ne učinkuje le za naprej, ampak se razteza na celotno obdobje, za katero je pravica priznana. To mora veljati tudi za izplačevanje denarne dajatve iz invalidskega zavarovanja na temelju omejene delovne zmožnosti, v kolikor bi zavarovanec že od datuma ugotovljene invalidnosti dejavnost dejansko opravljal le v skladu s preostalo delovno zmožnostjo.

9. Pogojevanje izplačevanja nadomestila za invalidnost z dnem pravnomočnosti sodbe v okoliščinah konkretnega primera, ko je s 23. 3. 2010 ugotovljena potreba po fizičnih razbremenitvah pri opravljanju kmetijske dejavnosti, pa kljub temu pripadajoče pravice niso bile priznane zaradi uporabe protiustavnega 3. odstavka 66. člena ZPIZ-1, ni sprejemljivo. To še zlasti, v kolikor je tožnik že od 23. 3. 2010 na kmetiji opravljal le še dela v skladu s preostalo delovno zmožnostjo, kot zatrjuje v tožbi in tudi pritožbi. Ali je od 23. 3. 2010 dalje dejansko delal z omejitvami, oziroma kdaj je pričel delati z omejitvami, in ali je na ta način delo opravljal ves čas do starostne upokojitve 25. 8. 2012, pa toženec, niti sodišče prve stopnje zaradi zmotnega materialno pravnega stališča, nista ugotavljala.

Odločitev pritožbenega sodišča

10. Da bo lahko odpravljena ugotovljena pomanjkljivost, je potrebno pritožbi ugoditi in izpodbijano sodbo spremeniti tako, kot je razvidno iz I. točke izreka te sodbe. Izpodbijani upravni odločbi je kot preuranjeni in zato nezakoniti potrebno odpraviti ter zadevo vrniti v ponovno upravno odločanje.

11. V skladu z materialno pravnim stališčem pritožbenega sodišča bo potrebno v ponovljenem upravnem postopku z zaslišanjem tožnika razčistiti, ali je kmetijsko dejavnost v skladu s preostalo delovno zmožnostjo dejansko opravljal že od 23. 3. 2010 dalje pa vse do upokojitve 25. 8. 2012. V kolikor se bodo pritožnikove trditve izkazale za resnične, bo potrebno odmeriti in tudi izplačati nadomestilo za invalidnost za vtoževano obdobje, vključno z odškodnino v višini zakonskih zamudnih obresti, kot je bilo že pravnomočno razsojeno(10).

Potrebno bo odločati tudi o stroških predsodnega pritožbenega postopka in pri tem glede na 1. odstavek 113. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP, Ur. l. RS, št. 24/2006 s spremembami) upoštevati, da se je postopek za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja začel na tožnikovo zahtevo.

12. Do vseh preostalih obširnih, nejasnih in med seboj celo naprotujočih se pritožbenih navedb, vključno z zatrjevanimi kršitvami večih členov Ustave RS, se sodišče ni opredeljevalo, ker za pritožbeno rešitev zadeve pravno niso relevantne.

Stroški sodnega postopka

13. Ob spremenjeni prvostopenjski sodbi je tožnik s tožbenim zahtevkom uspel, zato mu je toženec v skladu s 1. odst. 154. člena ZPP dolžan povrniti stroške postopka na prvi stopnji v višini 530,33 EUR, v roku 15 dni, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, in sicer na podlagi Odvetniške tarife (OT; Ur. l. RS, št. 2/2015) 300 točk za tožbo (tar. št. 15/1 OT), 225 točk za vlogo z dne 22. 9. 2015 (tar. št. 15/2 OT), 300 točk za narok (tar. št. 15/3 OT), 40 točk za odsotnost iz pisarne v času potovanja (4. odstavek 6. člena OT), 36,26 EUR za potne stroške, 2 % za materialne stroške (7,94 EUR) in 22 % DDV (89,09 EUR). Višje priglašeni stroški niso utemeljeni.

14. Ker je tožnik s pritožbo uspel, mu je toženec dolžan v roku 15 dni povrniti še stroške pritožbe v znesku (tar. št. 15/4 OT) 214,20 EUR, in sicer 172,12 EUR za pritožbo, 2 % materialnih stroškov in 22 % DDV. Višje priglašeni stroški niso utemeljeni.

(1) Odločbi sta bili izdani po tem, ko je z drugostopenjsko odločbo z dne 29. 5. 2014 toženec na podlagi tožnikove pritožbe odpravil odločbo z dne 9. 1. 2014, s katero je bilo odločeno, da nima pravice do nadomestila za invalidnost, in zadevo vrnil prvostopenjskemu organu v novo odločanje.

(2) Sodba in sklep Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, opr. št. III Ps 3092/2010 z dne 30. 1. 2013. (3) Predlog za priznanje pravic je bil vložen dne 29. 12. 2009. (4) V 3. odstavku 66. člena ZPIZ-1 je bilo določeno, da zavarovanec iz 15. in 16. člena tega zakona pridobi pravice iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja v primeru I. in II. kategorije invalidnosti, v primeru III. kategorije invalidnosti pa uveljavi pravico do dela s krajšim delovnim časom od polnega in pravico do delne invalidske pokojnine, če izpolnjuje pogoje, ki jih določa ta zakon, za pridobitev teh pravic.

(5) Odločba US RS, št. UI-40/2009 z dne 4. 3. 2010; Ur. l. RS, št. 27/2010 z dne 2. 4. 2010. (6) Čeprav se je tožnik v pritožbi zoper odločbo z dne 13. 5. 2010, vloženi 28. 5. 2010 na odločbo US RS izrecno skliceval. (7) III. točka izreka sodbe in sklepa Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, opr. št. III Ps 3092/2010 z dne 30. 1. 2013, ki je postala pravnomočna 20. 5. 2013. (8) Ki ga je potrebno uporabiti v skladu s 390. členom Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-2; Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami).

(9) Sodbe Višjega delovnega in socialnega sodišča Psp 151/2010 z dne 20. 5. 2010, Psp 281/2011 z dne 1. 9. 2011, Psp 456/2014 z dne 6. 11. 2014. (10) IV. točka izreka sodbe in sklepa Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, opr. št. III Ps 3092/2010 z dne 30. 1. 2013, ki je postala pravnomočna 19. 9. 2013.