Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Ker torej mladoletna tožnica (otrok) deli usodo s člani svoje družine v zvezi z njeno prošnjo za azil, tožena stranka v s tožbo izpodbijani odločbi ni smela določiti roka po ZAzil o zapustitvi Republike Slovenije le za mladoletno tožnico (otroka), ko tega ni določila za ostale člane tožničine družine.
Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba v delu, ki se nanaša na 2. točko izreka odločbe Ministrstva za notranje zadeve z dne 15.7.2005, tako spremeni, da se v tem delu ugodi tožbi in se odpravi ta točka izreka odločbe tožene stranke. V preostalem delu se pritožba zavrne in se v tem delu potrdi izpodbijana sodba.
Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo (1. točka izreka sodbe in sklepa) na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97, 65/97 - popr. in 70/2000) zavrnilo tožničino tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 15.7.2005, s sklepom (2. točka izreka sodbe in sklepa) pa je tožnico oprostilo plačila sodnih taks. Tožena stranka je z navedeno odločbo na podlagi 2. alinee 2. odstavka 35. člena Zakona o azilu (ZAzil - UPB 1, Uradni list RS, št. 134/2003) zavrnila tožničino prošnjo za priznanje azila v Republiki Sloveniji kot očitno neutemeljeno (1. točka izreka odločbe) in odločila, da mora zapustiti Republiko Slovenijo v roku treh dni od pravnomočno končanega azilnega postopka (2. točka izreka odločbe).
V razlogih izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje citira določbo 2. alinee 2. odstavka 35. člena ZAzil, ki določa, da pristojni organ takoj odloči o stvari in prošnjo za azil kot očitno neutemeljeno zavrne, če je prosilec za azil prišel v Republiko Slovenijo izključno iz ekonomskih razlogov, ali če je iz njegove prošnje očitno, da mu v njegovi izvorni državi ne grozi preganjanje. V takih primerih pristojnemu organu ni potrebno ugotavljati drugih pogojev za priznanje azila iz 2. in 3. odstavka 1. člena ZAzil, ampak lahko zavrne prošnjo za azil na podlagi ugotovitve, da obstaja katerikoli razlog, ki je določen v 2. odstavku 35. člena ZAzil. Po proučitvi zadeve sodišče prve stopnje ugotavlja, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita ter izdana po pravilnem postopku, tožena stranka pa je za svojo odločitev navedla tudi pravilne in utemeljene razloge, na katere se sodišče v izogib ponavljanju v celoti sklicuje (2. odstavek 67. člena ZUS). Sodišče prve stopnje ugotavlja, da se tožnica v svoji prošnji za priznanje azila sklicuje na izjavo svoje matere M.N., ta pa na izjavo svojega moža, ki jo je podal ob vložitvi prošnje za azil v Republiki Sloveniji. Iz izjave S.N., ki jo je podal v prošnji za azil, izhaja, da so ga sovaščani po povratku iz Nemčije v letu 1997 obravnavali kot izdajalca in dezerterja, prav tako pa so ustrahovali tudi člane njegove družine. Ker so mu sovaščani uničili osebno vozilo in mu onemogočili normalno življenje, je skupaj z družino zapustil izvorno državo (Bosno in Hercegovino). Po presoji sodišča prve stopnje je tožena stranka pravilno sklepala, da mladoletni tožnici v primeru vrnitve njene družine v Bosno in Hercegovino ne grozi preganjanje. Sklepanje, da tožnici oziroma njenim staršem v izvorni državi ne grozi preganjanje v smislu določb Ženevske konvencije in Direktive EU, št. 2004/83/EC, je tožena stranka oprla na razlago, da je preganjanje trajno in sistematično kršenje temeljnih človekovih pravic zaradi pomanjkanja zaščite države. Očitki tožničinemu očetu S.N., da je dezerter in izdajalec ter posledične grožnje in nadlegovanja, po presoji sodišča prve stopnje pomenijo takšne okoliščine, ki jih ni mogoče šteti za preganjanje v smislu vsebine pojma, kot se je uveljavil v upravno sodni praksi. Iz poročil, ki jih povzema tožena stranka v izpodbijani odločbi, izhaja, da se je po letu 2003 izboljšal položaj Romov v zvezi z vračilom premoženja in glede odnosa policije do pripadnikov te etnične skupine. Odločitev, da tožnici v primeru njene vrnitve v Bosno in Hercegovino očitno ne bo grozilo preganjanje v smislu določb Ženevske konvencije, je tožena stranka oprla na izjave njenih staršev, v povezavi s poročili mednarodnih organizacij in državnih organov Združenih držav Amerike. Člani tožničine družine v izvorni državi niso bili preganjani zaradi narodnosti, rase, veroizpovedi, političnega prepričanja ali pripadnosti določeni družbeni skupini, tega sklepanja tožene stranke pa zakoniti zastopniki tožnice (njena starša) v tožbi niti ne izpodbijajo. Tožnica oziroma njeni zakoniti zastopniki (njena starša) v tožbi ne pojasnjujejo in ne navajajo argumentov, zakaj naj bi bila odločba tožene stranke nepravilna in zakaj naj bi bilo potrebno odločbo tožene stranke odpraviti. Kljub temu, da mladoletna tožnica doslej nikoli še ni živela v Bosni in Hercegovini, bo v primeru vrnitve v izvorno državo delila usodo svojih staršev. Sodišče prve stopnje je prav zato s svojo sodbo, opr. št. U 1129/2005 z dne 22.6.2005, odpravilo odločbo tožene stranke z dne 27.5.2005, ki v prejšnjem upravnem postopku ni ugotovila, s kakšnimi razmerami se bo v primeru vrnitve v Bosno in Hercegovino soočila mladoletna tožnica. Po mnenju sodišča prve stopnje v ponovljenem postopku je tožena stranka na ustrezen način ugotovila ključna dejstva in tudi pravilno uporabila ZAzil. Na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja je utemeljeno sklepala, da mladoletni tožnici v Bosni in Hercegovini ne grozi preganjanje v smislu določb ZAzil oziroma Ženevske konvencije.
Tožnica v pritožbi zoper izpodbijano sodbo ponavlja tožbene navedbe in še dodaja: Mladoletna prosilka za azil (tožnica), je dejansko še dojenček in ni nikoli živela v Bosni in Hercegovini. Zato tudi ni mogoče kakršnokoli njeno preganjanje iz Republike Slovenije, saj je njena izvorna država Slovenija in ne Bosna in Hercegovina. V Bosni in Hercegovini sploh ni evidentirano njeno rojstvo in državljanstvo. To pomeni, da je tožnica apatrid, odvisen od svojih staršev. Prošnja za pridobitev slovenskega državljanstva njene družine (N. in O.) je še v reševanju. Družina se v Bosno in Hercegovino nima kam vrniti. Po odločbi Ustavnega sodišča Republike Slovenije glede izbrisanih je prepovedano deportirati izbrisane, kar pomeni, da je država dolžna urediti status družine N., to je dodeliti članom te družine državljanstvo Republike Slovenije, do rešitve njihovih vlog za pridobitev državljanstva pa urediti njihov status azilantov.
Predlaga, da pritožbeno sodišče ugodi pritožbi in razveljavi izpodbijano sodbo in jo tako spremeni, da tožena stranka odpravi s tožbo izpodbijano odločbo in izda novo odločbo o odobritvi azila za mladoletno tožnico.
Tožena stranka in Državno pravobranilstvo Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa na pritožbo nista odgovorila.
Odločitev sodišča prve stopnje v delu, ki se nanaša na zavrnitev tožničine tožbe v zvezi z 2. točko izreka s tožbo izpodbijane odločbe tožene stranke, da mora oseba (tožnica) zapustiti Republiko Slovenijo v roku treh dni od pravnomočno končanega azilnega postopka, ni pravilna in je zato pritožba v tem delu utemeljena.
Že sodišče prve stopnje je v svoji sodbi, št. U 1129/2005-7 z dne 22.6.2005, s katero je ugodil tožničini tožbi zoper odločbo tožene stranke z dne 27.5.2005, ki jo je odpravilo in zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek, ugotovilo, da iz upravnih spisov izhaja, da je tožena stranka s svojim sklepom z dne 20.11.2003, na podlagi 1. odstavka 37. člena ZAzil zavrgla prošnje za azil tožničinih staršev in njenih mladoletnih bratov iz razloga, ker so v Republiko Slovenijo vstopili iz Republike Madžarske - varne tretje države v smislu določbe 6. alinee 1. odstavka 2. člena ZAzil. Zato tožena stranka ni ugotavljala razlogov, zaradi katerih je tožničina družina zapustila Bosno in Hercegovino, kot tudi ne, ali so bili v izvorni državi (Bosni in Hercegovini) kot člani Romske skupnosti dejansko preganjani in izpolnjujejo pogoje za priznanje azila v smislu 2. in 3. odstavka 1. člena ZAzil. Prav tako je sodišče prve stopnje v tej sodbi navedlo, da bo mladoletna tožnica v primeru vrnitve v izvorno državo Bosno in Hercegovino delila usodo članov svoje družine, ob tem, da je tožena stranka prošnje članov družine za azil zavrgla na podlagi 37. člena ZAzil. Iz upravnih spisov tudi po presoji pritožbenega sodišča ne izhaja, da bi tožena stranka o razlogih, zaradi katerih so člani družine zapustili Bosno in Hercegovino, vsebinsko odločila. To pomeni, da tožena stranka ni odločila niti o tem, ali člani te družine morajo zapustiti Republiko Slovenijo v določenem roku po ZAzil (2. alinea 1. odstavka 34. člena). Zato pa tudi sodišče prve stopnje ni smelo zavrniti tožničine tožbe zoper 2. točko izreka s tožbo izpodbijane odločbe tožene stranke in določati rok treh dni od pravnomočno končanega azilnega postopka, v katerem mora mladoletna tožnica zapustiti Republiko Slovenijo, to je le za njo, medtem ko ta ukrep po ZAzil za ostale člane tožničine družine ni bil izrečen, pač so bile njihove prošnje za azil zavržene (sklep tožene stranke z dne 20.11.2003, ki je postal pravnomočen v zvezi s sodbo pritožbenega sodišča, št. I Up 269/2004-2 z dne 17.3.2004). Ker torej mladoletna tožnica deli usodo s člani svoje družine v zvezi z njeno prošnjo za azil (glej tudi 1. odstavek 8. člena Konvencije Združenih Narodov o otrokovih pravicah - Uradni list RS, št. 9/92 - Mednarodne pogodbe in določbe 3. člena ZAzil - celovitost družine in pravice ožjih družinskih članov), tožena stranka v izpodbijani odločbi ni smela določiti navedenega roka o zapustitvi Republike Slovenije le za mladoletno tožnico, ko tega ni določila za ostale člane tožničine družine.
Glede na navedeno je pritožbeno sodišče v delu, ki se nanaša na tožničino tožbo zoper 2. točko izreka izpodbijane odločbe tožene stranke, ugodilo pritožbi in izpodbijano sodbo na podlagi 2. točke 2. odstavka 77. člena ZUS (če je sodišče prve stopnje iz ugotovljenih dejstev nepravilno sklepalo na obstoj drugih dejstev, sodba pa se opira na ta dejstva) v tem delu spremenilo tako, da je ugodilo tožbi in odpravilo 2. točko izreka izpodbijane odločbe tožene stranke.
Pritožba pa v delu, ki se nanaša na zavrnitev tožbe zoper 1. točko izreka izpodbijane odločbe tožene stranke, ni utemeljena.
Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, ki ugotavlja, da bo mladoletna tožnica, ki je bila rojena (3.2.2004) v Republiki Sloveniji, v primeru njene vrnitve v izvorno državo delila usodo svojih staršev oziroma članov njene družine. Tudi po presoji pritožbenega sodišča je pravilna ugotovitev tožene stranke v s tožbo izpodbijani odločbi, saj izhaja iz podatkov in listin v upravnih spisih, da mladoletni tožnici v Bosni in Hercegovini ne bo grozilo preganjanje v smislu določb ZAzil oziroma Ženevske konvencije v primeru vrnitve z družino v izvorno državo. Prošnje za azil članov njene družine so bile namreč s sklepom tožene stranke z dne 20.11.2003 pravnomočne zavržene (glej sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, št. I Up 269/2004-2 z dne 17.3.2004). Zato njihove prošnje niso bile obravnavane po vsebini. Tožnica pa se je v svoji prošnji za azil sklicevala na razloge za pridobitev azila svojih staršev oziroma članov družine. Zato je tožena stranka v s tožbo izpodbijani odločbi utemeljeno presojala te razloge za tožnico in njeno družino v razmerju do položaja Romov in morebitne njihove ogroženosti v Bosni in Hercegovini v smislu določb ZAzil in Ženevske konvecije.
Sicer pa tožnica v pritožbi zoper izpodbijano sodbo ne navaja nobenih dejstev in okoliščin, zaradi katerih bi pritožbeno sodišče v navedenem delu spremenilo izpodbijano sodbo.
Pritožbeno sodišče pa ni obravnavalo tožničinih pritožbenih navedb o prošnjah za pridobitev slovenskega državljanstva za vse člane družine, saj reševanje teh prošenj v drugem postopku ne vpliva na obravnavano zadevo azila v tem upravnem sporu.
Ker v tem delu niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v navedenem delu.