Jedro

Tožnica je v spornem študijskem letu dosegla trikrat oceno - 3 (dobro), enkrat - 4 (prav dobro) in enkrat - 5 (odlično), zato je sodišče prve stopnje (in pred njim že tožena stranka) pravilno ugotovilo, da znaša povprečna ocena le 7,9 in ne najmanj 8,5, kar je predpisano kot pogoj za nadaljnje prejemanje Zoisove štipendije v študijskem letu 2012/2013. Ker sta izpodbijana zavrnilna posamična upravna akta pravilna in zakonita, je tožbeni zahtevek na njuno odpravo in nadaljnje prejemanje Zoisove štipendije v obravnavanem študijskem letu zakonito zavrnjen.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnica trpi sama svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek na odpravo drugostopenjske odločbe št. ... z dne 8. 1. 2014 in prvostopenjske odločbe št. ... z dne 25. 1. 2013 ter priznanje pravice do Zoisove štipendije za študijsko leto 2012/2013, vključno z zahtevano odreditvijo izdaje odločbe o odmeri višine štipendije (I. točka izreka). Hkrati je sklenilo, da nosi tožnica sama svoje stroške postopka (II. točka izreka). Presodilo je, da sta izpodbijana zavrnilna posamična upravna akta pravilna in zakonita.

Zoper sodbo je tožnica po pooblaščenem odvetniku vložila pravočasno pritožbo zaradi nepravilno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in zmotno uporabljenega materialnega prava. Predlaga spremembo v smeri ugoditve tožbenemu zahtevku oz. podrejeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša stroške pritožbe.

Ne strinja se z materialnopravnim stališčem sodišča, da je glede na zakonsko ureditev potrebno oceno zgolj ustrezno pretvoriti, saj način ni predpisan, upravnemu organu pa bi bila dana popolna diskrecija in arbitrarno ravnanje, ker bi lahko vsakokrat, ko bi si izmislil ustreznejšo pretvorbo, le-to uporabil in posegel v pravice študenta. Ni mogoče odločati na podlagi dokumenta, ki je brez datuma in podpisa. Opozarja na tretji odstavek 27. člena Pravilnika o dodeljevanju državnih štipendij, po katerem je dolžnost kandidatov, da zagotavljajo pretvorbo povprečnih ocen. Torej bi bilo potrebno zaključiti ravno nasprotno, in sicer da organ pretvorbe sam ne sme izvesti, ne pa da po lastni presoji določa sistem pretvorbe in posredno vrednoti študij tujih izobraževalnih ustanov.

Zmotno naj bi bilo nadalje tudi stališče sodišča, da pretvorbena lestvica Ad futura iz leta 2005, ki je bila uporabljena v prejšnjih letih, ne predstavlja pravnega vira, temveč le način uporabe Zakona o štipendiranju in pravilnika. Sicer pa naj bi bila pretvorba v tujini doseženih ocen stvar presoje strokovnjakov. Pomeni, da sodišče glede na predložene dokaze ni smelo izvesti primerjave in vrednotenja, temveč kvečjemu izvesti dokaz z izvedencem, ki bi opravil ustrezne primerjave izobraževalnih sistemov. Z izpodbijano sodbo je prišlo celo do kršitve temeljnega načela pravne varnosti, kjer je med štipendijskim razmerjem tožena stranka spremenila sistem vrednotenja pri pretvarjanju v tujini pridobljenih ocen.

Pritožba ni utemeljena.

Tožnica ne navaja ničesar takega, kar bi lahko vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane zavrnilne sodbe, izdane ob dovolj razčiščenem dejanskem stanju in pravilno uporabljenem materialnem pravu. V postopku ni prišlo niti do procesnih kršitev iz drugega odstavka 350. člena v zvezi s 339. členom Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/2007 in 45/2008; v nadaljevanju ZPP), na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti.

V obravnavani zadevi gre za spor zaradi nadaljnjega prejemanja Zoisove štipendije v študijskem letu 2012/2013 za izobraževanje na A. fakulteti v B. (Hrvaška). V predsodnem upravnem postopku je bila namreč z izpodbijanima upravnima aktoma tožničina zahteva zavrnjena in hkrati izrečeno, da štipendijsko razmerje v navedenem študijskem letu miruje in se štipendija ne izplačuje, ker ni bila dosežena predpisana povprečna ocena.

Pravna podlaga za pritožbeno rešitev je tako podana v 48. členu Zakona o štipendiranju (Ur. l. RS, št. 59/2007 s kasnejšimi spremembami; v nadaljevanju ZŠtip) in 22. členu Pravilnika o dodeljevanju Zoisovih štipendij (Ur. l. RS, št. 51/2008 s poznejšimi spremembami; v nadaljevanju Pravilnik) v zvezi s 27. členom Pravilnika o dodeljevanju državnih štipendij (Ur. l. RS, št. 45/2009 s poznejšimi spremembami; v nadaljevanju Pravilnik o DDŠ), ki jih je povzelo in pravilno uporabilo že sodišče prve stopnje. Citirani zakon in podzakonska predpisa nimata določbe, ki bi eksplicitno urejala pretvorbo ocen, doseženih v tujem izobraževalnem sistemu na raven slovenskega ocenjevalnega sistema zaradi ugotavljanja povprečne ocene, kot pogoja za nadaljnje prejemanje Zoisove štipendije. Gre torej za vprašanje uporabe materialnega prava v povezavi s Pravilnikom o DDŠ, ki v tretjem odstavku 27. člena za potrebe izračunavanja povprečne ocene, kandidatom sicer dejansko nalaga zagotovitev ustrezne pretvorbe, vendar le v primeru, če njihovih ocen ni mogoče enačiti oz. primerjati z ocenami, ki jih urejajo predpisi Republike Slovenije s področja šolstva. Navedene določbe seveda ni mogoče razlagati niti pravilno uporabiti na način, kot se zavzema pritožba. Torej da organ, ki odloča po pravilih ZUP-a in ga pri postopanju zavezuje tudi načelo materialne resnice, tega dejstva ne bi bil dolžan sam pravilno ter popolno ugotoviti. Po stališču pritožbenega sodišča je v okoliščinah konkretnega primera tožničine ocene 3, 4 in 5 nedvomno mogoče primerjati z ocenami v slovenskem visokošolskem izobraževalnem sistemu od 6 do 10, saj so v obeh sistemih izražene tudi v pisni obliki.

Ker je tožnica v pravno relevantnem študijskem letu dosegla trikrat oceno - 3 (torej dobro), enkrat - 4 (torej prav dobro) in enkrat - 5 (torej odlično), je sodišče prve stopnje, enako kot pred njim že tožena stranka pravilno ugotovilo, da znaša povprečna ocena le 7,9 in ne najmanj 8,5, kar je predpisano kot pogoj za nadaljnje prejemanje Zoisove štipendije v študijskem letu 2012/2013. Posledično je pravilno presodilo, da sta izpodbijana zavrnilna posamična upravna akta pravilna in zakonita, zaradi česar je tožbeni zahtevek na njuno odpravo in nadaljnje prejemanje Zoisove štipendije v obravnavanem študijskem letu zakonito zavrnjen.

Povsem zmotno je namreč pritožničino stališče, da bi bilo v konkretnem primeru potrebno uporabiti t. i. Ad futura pretvorbeno lestvico iz leta 2005. Četudi je Javni sklad RS za razvoj kadrov in štipendije navedeno lestvico objavil na svoji spletni strani, ne gre za predpis niti splošni akt, ki ki bil uporabljiv za pritožbeno rešitev zadeve. Ni logično niti sprejemljivo, da bi bil tuji ocenjevalni sistem od 1 do 5, v katerem je tožnica dosegla tri ocene dobro (3), eno prav dobro (4) in eno izvrstno (5) preveden drugače, kot ugotavlja prvostopenjsko sodišče. Ocena dobro (3) je namreč povsem primerljiva z oceno dobro v slovenskem izobraževalnem sistemu (7), ocena prav dobro (4) z ocenama prav dobro v slovenskem izobraževalnem sistemu (8 ali 9) in ocena izvrstno z oceno odlično v slovenskem izobraževalnem sistemu (10). Že zaradi načela enakosti pred zakonom in enakega obravnavanja tožnice, ki študira v tujini s štipendisti, ki študirajo v Republiki Sloveniji, drugačna prevedba ne bi bila sprejemljiva, saj bi bili slednji uživalci Zoisove štipendije brez razumne podlage postavljeni v slabši položaj.

V okoliščinah konkretnega primera se tako ni mogoče uspešno sklicevati na pretvorbeno lestvico Ad futura, ki glede doseženih ocen dobro (3) zagotovo ni predstavljala ustrezno pretvorbo na splošno znano visokošolsko izobraževalno lestvico v Republiki Sloveniji. Še več! Celo ob primerjavi s slovensko srednješolsko ocenjevalno lestvico od 1 do 5 (ki je povsem identična ocenjevalni lestvici za univerzitetno raven v R. Hrvaški), se izkaže, da bi tožnica dosegla povprečno oceno 3,6, kar je bistveno nižje od 4,10 povprečne ocene, predpisane kot pogoj za nadaljnje prejemanje Zoisove štipendije dijakov na srednješolski izobraževalni stopnji.

Res je sicer, da je bilo v tožničinem primeru vzpostavljeno štipendijsko razmerje že ob vpisu v 1. letnik A. fakultete v tujini. Vendar pa to dejstvo samo po sebi ne pomeni, da je ne morejo zadeti pravne posledice iz 48. člena ZŠtip zaradi nedosežene povprečne ocene najmanj 8,5 za nadaljnje prejemanje istovrstne denarne dajatve v šolskem letu 2012/2013. Že sodišče prve stopnje pravilno pojasnjuje, da drugačna pretvorba ocen v preteklih letih, ne more biti odločilna. Ne glede na to pa bi tudi ob načinu pretvorbe, uporabljenem v obravnavani zadevi, tožnica v preteklih študijskih letih dosegala oz. celo presegala predpisano povprečno oceno 8,5. Pri izračunavanju povprečne ocene končno ne gre za računsko operacijo, ki je sodišče ne bi bilo sposobno opraviti samo. Ne gre za vrednotenje znanj, niti primerjavo izobraževalnih sistemov, da bi bila potrebna predhodna analiza, kaj šele dokaz s sodnim izvedenstvom, ki se v skladu z 243. členom ZPP izvede le takrat, kadar je za razjasnitev kakšnega dejstva potrebno strokovno znanje, s katerim sodišče ne razpolaga.

Ker je po presoji pritožbenega sodišča izpodbijana zavrnilna sodba pravilna in zakonita, je bilo potrebno pritožbo na podlagi 353. člena ZPP kot neutemeljeno zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje.

Ob takšnem izidu pritožbenega postopka je bilo glede na 154. člen ZPP potrebno hkrati odločiti, da trpi tožnica sama svoje stroške za uveljavljano redno pravno sredstvo.