Jedro

Za objekt, ki bi se naslanjal na steno hiše last sosedov, pravica razpolaganja za gradnjo ni izkazana, če soseda s takšno gradnjo ne soglašata.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožnikov proti odločbi Sekretariata za urejanje prostora in varstvo okolja občine z dne 12.11.1991, s katero je bila zavrnjena njuna zahteva za izdajo lokacijskega dovoljenja za prizidavo kurilnice k stanovanjski hiši na zemljišču parc.št. 1616/7. V obrazložitvi navaja, da bi se kurilnica naslanjala na objekt last sosedov, investitorja pa nista predložila dokazila, da imata pravico nasloniti objekt na sosedovo nepremičnino. Vse pritožbene ugovore, da gre za skupni zid med vrstnimi hišami je zavrnila z ugotovitvijo, da iz predloženih grafičnih prilog lokacijske dokumentacije izhaja, da stena, na katero bi se naslanjala kurilnica, ni skupna.

Tožnika v tožbi uveljavljata tožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja. V pritožbenem postopku sta tožnika predložila fotokopijo tlorisa temeljev in kanalizacije, iz katerih je razvidno, da gre meja med zemljišči parc.št. 1616/7 (ki je v lasti tožnikov) in zemljiščem parc.št. 1616/8 (ki je v lasti sosedov) po sredini stene in je tako tožeča stranka lastnik stene, na katero bi se naslanjala kurilnica. Tožeča stranka je torej upravičena razpolagati z zemljiščem, na katerem namerava graditi. Eventuelno nesoglasje sosedov zato ne more biti razlog za zavrnitev njune zahteve za izdajo lokacijskega dovoljenja. Predlagata, da sodišče tožbi ugodi in odpravi izpodbijano odločbo.

V odgovoru na tožbo tožena stranka vztraja pri izpodbijani odločbi iz razlogov, ki so navedeni v njeni obrazložitvi in predlaga, da sodišče neutemeljeno tožbo zavrne.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi gre za izdajo lokacijskega dovoljenja za gradnjo prizidka - kurilnice na zemljišču parc.št. 1616/7. Tožnika ne osporavata dejanske ugotovitve, da se po predloženi lokacijski dokumentaciji predvidena vzhodna stena kurilnice naslanja na zahodno steno stanovanjskega objekta na zemljišču parc.št. 1616/8, ki je last sosedov, katera se s tem ne strinjata. Tožnika sicer zatrjujeta, da meja med njunim zemljiščem in sosednjim poteka po sredini stene, na katero bi se naslanjala kurilnica. Glede te okoliščine se sklicujeta predvsem na fotokopijo tlorisa temeljev in kanalizacije obstoječih stanovanjskih hiš. Toda ti tožbeni ugovori sodišču ne vzbujajo dvoma v ugotovljeno dejansko stanje. Iz citiranega tlorisa je namreč enako kot iz lokacijske dokumentacije razvidno, da hiša investitorjev stoji v nizu vrstnih hiš, ki niso grajene vse v isti liniji. Med hišo tožnikov in hišo last sosedov je namreč zamik in ravno na ta del zahodne stene hiše želita tožnika nasloniti steno kurilnice. Toda tudi iz predloženega tlorisa temeljev je jasno razvidno, da je stena, za katero zatrjujeta tožnika, da je skupna, v tem delu samo sestavni del hiše sosedov in ne tudi hiše tožnikov. Predložena lokacijska dokumentacija in fotokopija tlorisa temeljev torej ne potrjujeta trditve tožnikov o skupni steni v delu, na katerega bi se naslanjala stena kurilnice, drugih dokazov pa tožnika za svoje trditve ne ponujata. Zato sodišče ne dvomi v sprejeto dejansko ugotovitev, da tožnika nista izkazala, da imata pravico nasloniti steno kurilnice na steno hiše sosedovih. Na podlagi takšnega dejanskega stanja je bila pravilno že iz tega razloga zavrnjena njuna zahteva za izdajo lokacijskega dovoljenja (53. člen zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor, Uradni list SRS, št. 18/84, 37/85, 29/86 in RS, št. 26/90 - ZUN).

Uveljavljani tožbeni razlog iz 3. točke 10. člena zakona o upravnih sporih torej ni podan. Sodišče je zato neutemeljeno tožbo zavrnilo na podlagi 2. odstavka 42. člena citiranega zakona, ki ga je skladno z določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I) smiselno uporabilo kot republiški predpis.