Jedro

Znesek, za katerega je sodišče dediču kot upravitelju dela zapuščine, ki jo pričakuje, dovolilo razpolaganje z zapuščino (poleg sanitarne sečnje še sečnja v obsegu vrednosti do 2.000 EUR letno), ni previsok.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Zapuščinsko sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog za izdajo vmesnega sklepa o dedovanju (I.) ter določilo za dediče zapustnikove otroke sinova S. Z., D. Z. ter hči M. G. za upravitelje zapuščine, in sicer vsakega za tisti del, ki mu pripada po oporoki (II.) Vsem trem je ob tem tudi dovolilo sečnjo, in sicer D. Z. in M. G. le sanitarno, S. Z. pa poleg tega še v obsegu vrednosti do 2000 EUR na leto.

2. Proti sklepu vlaga pritožbo dedinja M. G., in sicer le v delu, s katerim je S. Z. poleg sanitarne dovoljena sečnja še v obsegu vrednosti do 2000 EUR na leto. Sodišču očita, da je o tej sečnji odločilo, ker naj bi imel dedič S. Z. večje stroške, vendar meni, da ti niso konkretno ugotovljeni in da jih dedič ni izkazal, čeprav bi jih lahko, sodedičema pa tudi niso znani. Poleg tega dedič S. Z. še vedno prejema kmetijske subvencije na račun matere. Pritožnica meni, da ima dedič lastnih sredstev za stroške, ki jih niti opredeliti ni znal, dovolj.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Sodišče prve stopnje je v celoti pravilno uporabilo določbe 145. čl. Zakona o dedovanju (ZD), ko je dediče, ki se ne morejo sporazumeti glede uprave dediščine, postavilo za upravitelje tako, da je določilo vsakemu dediču del dediščine, ki naj ga upravlja. Pravilno je sodišče odločilo tudi o razpolaganju z zapuščino v smislu odobrene sečnje dediču S. Z. do vrednosti 2000 EUR letno, in sicer temelji takšna odločitev na 4. odst. 145. čl. ZD; po presoji pritožbenega sodišča je pravilna ocena zapuščinskega sodišča prve stopnje, da je to potrebno, da se poravna(va)jo stroški.

5. Drži, kar izpostavlja tudi pritožba, da ti stroški niso konkretno ugotovljeni, vendar je sodišče prve stopnje svoje oceno oprlo na prosti preudarek (216. čl. Zakona o pravdnem postopku; ZPP). Takšna odločitev je v konkretnem primeru pravilna, prosti preudarek pa je tudi primerno uporabljen. Res je, da mora sodišče tudi v primeru, če odloča po prostem preudarku, kar najbolj natančno ugotoviti dejansko situacijo in se, kolikor je mogoče, z dokazi približati realni oceni. Vendar sodišče prve stopnje v 13. točki svoje obrazložitve jasno in konsistentno navaja, zakaj je enemu od dedičev dovolilo razpolaganje v minimalnem obsegu. Dejstvo je, da z vzdrževanjem vsakega premoženja nastajajo stroški, kar izrecno priznava tudi pritožnica. Dedič S. Z. je po sklepu sodišča postal upravitelj več kot 38 hektarjev gozdov, skrbi pa še za svojo mater. Tudi temu pritožnica ne nasprotuje. Pravilno in ustrezno je sodišče prve stopnje pojasnilo, da pomeni obseg dovoljenega razpolaganja, ki je omejen na vrednost 2000 EUR letno, konzervativni pristop. Gre za znesek, ki preračunano na mesečno raven znaša okoli 166 EUR, kar glede na nesporne okoliščine in splošno znana dejstva o cenah lesa, ki jih navaja sodišče prve stopnje (op. 7 na str. 9), ni pretiran, pač pa primeren znesek. Čeprav dedič S. Z. ni znal opredeliti in konkretno izkazati stroškov, in četudi držijo pritožbene trditve o tem, da mati prejema kmetijske subvencije in da ima S. Z. tudi lastna sredstva (višine slednjih pritožnica niti ne opredeli), znesek, za katerega je sodišče dediču kot upravitelju dela zapuščine, ki jo pričakuje, dovolilo razpolaganje, na letni ravni v višini 2000 EUR, ni previsok.

6. Sklep sodišča prve stopnje je torej pravilen in zakonit tudi v izpodbijanem delu, zato je bilo treba pritožbo zavrniti in izpodbijani del sklepa prvostopenjskega sodišča potrditi (2. tč. 365. čl. Zakona o pravdnem postopku v zvezi s 163. čl. ZD).