Jedro

Dolgotrajnost postopka in poziv upravnega organa za dopolnitev zahteve za denacionalizacijo po roku, ki ga za vlaganje zahtev za denacionalizacijo določa ZDen, stranki ne more biti v škodo. Ker vloga ni bila popolna, je upravni organ po določbah 14. člena ZUP/86 pravilno pozval na dopolnitev in s tem poskrbel, da nevednost in neukost stranke ni bila v škodo pravic, ki jim gredo po zakonu.

Ugovor prizadete stranke - uporabnika zemljišč glede napačnega izračuna denarnega nadomestila za podržavljena zemljišča in napačnega izračuna sedanje vrednosti je nedovoljena pritožbena novota.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo na podlagi 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS) zavrnilo tožbo tožeče stranke proti odločbi tožene stranke z dne 28.6.2002. Z njo je bila zavrnjena njena pritožba zoper odločbo Upravne enote K. z dne 5.12.2001, s katero je prvostopni organ odločil, da se upravičencema I.G. in M.G. vrnejo podržavljene parc. št. 11 in 12 ter 66 in 67/1 k.o. C., z vzpostavitvijo lastninske pravice na treh zemljiških kompleksih v tej katastrski občini. Pri obsegu vračanja podržavljenega premoženja so bile upoštevane vrednosti zemljišč v času podržavljenja v primerjavi z njihovo sedanjo vrednostjo.

Sodišče prve stopnje je presodilo zakonitost izpodbijane odločbe na podlagi dejanskega stanja, ki je bilo ugotovljeno v upravnem postopku in ugotovilo, da je bil pri odločitvi pravilno uporabljen materialni zakon. Med strankama ni bilo sporno, da sta bili parc. št. 11 in 12 k.o. C. podržavljeni v letu 1953 in nato kot nadomestni zemljišči dani upravičencema v postopku arondacije leta 1958, nato pa ponovno podržavljeni z odločbo o arondaciji iz leta 1962. Parc. št. 66 in 67/1 sta bili podržavljeni z odločbo leta 1962 in nato dani upravičencema kot nadomestni zemljišči za druge podržavljene parcele z odločbo z dne 17.12.1962. Nato sta bili ti zemljišči v arondacijskem postopku z odločbo z dne 14.10.1963 ponovno podržavljeni. Po presoji sodišča prve stopnje je bil način obravnavanja denacionalizacijskega zahtevka pravilen. Zemljišča so bila podržavljena z različnimi akti v samostojnih postopkih in je tudi zato v denacionalizaciji treba obravnavati vsak akt podržavljenja posebej. Če je bila podržavljena parcela v drugem postopku podržavljenja dana kot nadomestno zemljišče za druga zemljišča, ki so se v tem postopku podržavila, to ne vpliva na pravico prejšnjih lastnikov do vrnitve parcel na podlagi prvega podržavljenja. Vsak postopek podržavljenja se obravnava samostojno, upoštevajoč relevantna dejstva tega postopka (predmet podržavljenja, odškodnina dana za podržavljeno premoženje). Tožena stranka je pravilno ugotovila, da je pravna podlaga za denacionalizacijo parc. št. 11 in 12 njuno prvo podržavljenje z odločbo OLO K., Komisije za kmetijski zemljiški sklad z dne 2.11.1953 in da je bila podržavljena na podlagi predpisa, ki je po 5. točki 1. odstavka 3. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen), temelj za denacionalizacijo. Prav tako imata prejšnja lastnika pravico do denacionalizacije parc. št. 66 in 67/1 glede na njuno prvo podržavljenje z odločbo OLO K., Komisije za arondacijo Kmetijskega gospodarstva K. z dne 12.11.1962, s katero sta bili arondirani in prejšnja lastnika nista dobila ustreznih nadomestnih zemljišč. Pri vračanju zemljišč v obliki solastninske pravice na kompleksih so bile pravilno upoštevane dane odškodnine ob podržavljenju in nato tudi pravilno določen obseg solastninskega deleža, z zmanjšanjem glede na dano odškodnino.

Sodišče je zavrnilo tudi tožbeni ugovor, da zahtevek za vračilo parcel 66 in 67/1 ni bil vložen v zakonskem roku. Ugotovilo je, da je vlagatelj v vlogi z dne 23.6.1992 pri Občini K. zahteval vrnitev zemljišč, ki so bila odvzeta v agrarni reformi v letu 1953 v korist SLP in v arondaciji 1962, z navedbo posameznih parcelnih številk. Kot izhaja tudi iz listin, so to številke posameznih parcel in številke zemljiškoknjižnih vložkov. Ker je šlo za večkratno podržavljenje istih parcel, je to oteževalo natančno opredelitev zahtevka po parcelah, zato je po presoji sodišča prve stopnje upravni organ zahtevo pravilno obravnaval po vsebini, kot jo je laično postavil vlagatelj. Postopek upravnih organov je bil v skladu s procesnim načelom pomoči neuki stranki, zato vloge z dne 17.3.1997, v kateri so posamezno navedene vse podržavljene parcele, pravnoformalno ni mogoče šteti za nov zahtevek, ampak za specifikacijo prvotnega zahtevka, ki je bil vložen pravočasno.

Tožeča stranka s pritožbo izpodbija prvostopno sodbo iz vseh pritožbenih razlogov po ZUS. Sodišču očita, da je napačno uporabilo določbe ZDen in da ni bilo pogojev za vračanje parc. št. 11 in 12 k.o. C., ki sta doživljali različno usodo in sta bili po podržavljenju vrnjeni. To podržavljenje za lastnika ni imelo nobenih pravnih učinkov, saj je potrebno v postopkih vračanja podržavljenega premoženja upoštevati, da je odločilen tisti akt podržavljenja, na podlagi katerega je prešla nepremičnina dejansko v trajno družbeno lastnino. Treba je upoštevati usodo nepremičnine v celoti in s tem vsa dana plačila v zvezi s tem. Nikakor pa se ne more vračati zemljišče, ki je v družbeno lastnino prešlo odplačno. Enako velja za zemljišči parc. št. 66 in 67/1 k.o. C., kjer je posebej v pritožbi izpostavljeno, da zanju ni bil postavljen zahtevek za denacionalizacijo. V zahtevi za denacionalizacijo je vlagatelj opredelil, na katera zemljišča se zahteva nanaša in med njimi ni bilo navedenih parcel. Upravni organ je odločil šele na podlagi dopolnjene vloge iz leta 1997 in je zato zahtevek za vračilo teh dveh parcel prepozen. Vsaka širitev zahtevkov po preteku prekluzivnega roka iz ZDen je nedopustna. Vloge pa se lahko popravljajo le v formalnopravnem smislu, ne morejo pa se vlagati novi oziroma vsebinsko širši zahtevki v času, ko so ti roki že minili. Zato je vračanje navedenih parcel nezakonito. Nadalje v pritožbi opozarja, da so bila denarna nadomestila za podržavljenje parcele izračunana nepravilno, saj so bile upoštevane današnje vrednosti, namesto tistih, po katerih se je v letih arondacije plačevala kmetijska zemlja. Upravičenca sta prejela pravično odškodnino, kar bi moralo biti upoštevano v skladu z določbami 72. člena ZDen. Predlaga ugoditev pritožbi.

Prizadeta stranka F.G. prereka pritožbene navedbe in poudarja, da je izpodbijana sodba pravilna in zakonita in da so pritožbene navedbe neutemeljene.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev sodišča prve stopnje pravilna in zakonita. Pritožbeno sodišče se strinja z razlogi, s katerimi je to sodišče obrazložilo svojo odločitev.

Pritožnik v pritožbi ni pojasnil, katere (relevantne) bistvene kršitve naj bi bile storjene v postopku na prvi stopnji. Zato je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo samo glede uradno upoštevnih kršitev, teh pa sodišče prve stopnje ni storilo.

Pravilno je stališče sodišča prve stopnje in pred njim tudi že upravnih organov, da je bilo premoženje upravičencev predmet dveh ločenih postopkov podržavljenja in da ni razlogov za zavrnitev denacionalizacijskega zahtevka, če sta v drugem postopku podržavljenja dobila kot nadomestilo za odvzeta zemljišča prav parcelo, ki jima je bila odvzeta v prejšnjem postopku podržavljenja. Taka je bila tudi usoda zemljišč, parc. št. 11 in 12 k.o. C. Na ugovore tožeče stranke, ki jih ponavlja v pritožbi, je prvostopno sodišče pravilno odgovorilo, zato se pritožbeno sodišče nanje sklicuje in jih, v izogib ponavljanju, ponovno ne navaja.

Neutemeljeni so tudi ugovori tožeče stranke glede vračanja parc. št. 66 in 67/1 k.o. C. Tudi glede teh zemljišč tožeča stanka ponavlja v pritožbi tožbeni ugovor, da vlagatelji zahtevka za denacionalizacijo vračila teh zemljišč niso zahtevali pravočasno. Pritožbeno sodišče je, enako kot sodišče prve stopnje na podlagi podatkov v upravnih spisih in listin, ki so bile predložene zahtevi za denacionalizacijo, ugotovilo, da je upravni organ prve stopnje ravnal v skladu z načelom 14. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP/86), ko je zahteval dopolnjevanje vloge in s tem poskrbel, da nevednost in neukost stranke ni bila v škodo pravic, ki ji po zakonu gredo.

Glede na dolgotrajnost postopka je imel vlagatelj zahteve možnost dopolnjevanja vloge na podlagi zahteve upravnega organa, po roku, ki ga za vlaganje zahtev za denacionalizacijo določa ZDen in mu to ne more biti v škodo. Zato tudi po presoji pritožbenega sodišča vloge z dne 17.3.1997, v kateri so posamezno navedene vse podržavljenje parcele, pravnoformalno ni mogoče šteti kot nov zahtevek in ne kot spremembo zahtevka za denacionalizacijo, kar neutemeljeno uveljavlja pritožba.

Pritožbeni ugovor glede nepravilnega izračuna denarnega nadomestila za podržavljena zemljišča in napačnega izračuna sedanje vrednosti je pritožbena novota, saj tega ugovora tožeča stranka v tožbi ni uveljavljala. Zato tega ugovora pritožbeno sodišče ni presojalo, ker presega okvir možne presoje v pritožbenem postopku, saj sme na podlagi 1. odstavka 71. člena ZUS pritožnik navajati nova dejstva in dokaze le, če izkaže za verjetno, da je brez svoje krivde ni mogel navesti oziroma predložiti s tožbo oziroma do konca glavne obravnave, če je postopek tekel brez glavne obravnave, pa do konca postopka na prvi stopnji.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (73. člen ZUS).