Jedro

Iz fotografije, ki jo je storilka sama posredovala sodišču, je namreč jasno razvidno, da na vozilu ni bila zgolj počena plastika na zadnji levi luči, temveč je bila leva zadnja luč razbita tako, da je manjkal del rdeče plastike zaradi česar je luč oddajala belo svetlobo namesto rdeče, kot so o tem izpovedali policisti, kar je lahko zelo moteče in zavajajoče za voznike, ki vozijo za takim vozilom.

Ker je storilka tehnično neizpravno vozilo vozila v nočnem času, ko je še posebej pomembno, da svetlobne naprave na vozilu delujejo pravilno, ni mogoče šteti, da je prekršek storila v okoliščinah, ki ga delajo posebno lahkega.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Storilko se oprosti plačila stroškov postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo ugodilo zahtevi za sodno varstvo storilke zoper plačilni nalog Policijske postaje Slovenske Konjice z dne 21. 2. 2020 v delu, ki se nanaša na prekršek po šestem odstavku 16. člena Zakona o pravilih cestnega prometa (ZPrCP) tako, da je storilki, ki je odgovorna za prekršek po šestem odstavku 16. člena ZPrCP namesto globe izreklo opomin, v preostalem delu tj. glede prekrška po petem odstavku 41. člena Zakona o motornih vozilih (ZMV-1) pa je zahtevo za sodno varstvo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijani plačilni nalog v tem delu potrdilo. Storilko je na podlagi petega odstavka 144. člena ZP-1 oprostilo plačila stroškov postopka.

2. Zoper odločitev o zavrnitvi zahteve za sodno varstvo glede prekrška po petem odstavku 41. člena ZMV-1 (II. točka izreka) se pritožuje storilkin zagovornik, ki smiselno uveljavlja pritožbene razloge zmotne uporabe predpisa, ki določa prekršek, zmotne ugotovitve dejanskega stanja ter odločitve o sankcijah (2., 3. in 4. točka 154. člena Zakona o prekrških – ZP-1). Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da storilki tudi za prekršek po petem odstavku 41. člena ZMV-1 izreče opomin.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. V predmetni zadevi je storilka z zahtevo za sodno varstvo izpodbijala plačilni nalog Policijske postaje Slovenske Konjice z dne 21. 2. 2020, s katerim ji je bila določena globa zaradi prekrška po petem odstavku 41. člena ZMV-1 v višini 100,00 EUR, ker je v cestnem prometu bila udeležena z motornim vozilom, ki ni ni bilo tehnično brezhibno, saj je imelo razbito zadnjo levo luč tako, da je oddajala belo svetlobo namesto rdeče svetlobe. Prav tako je bila določena globa v višini 160,00 EUR zaradi prekrška po šestem odstavku 16. člena ZPrCP, ki ga je storila s tem, ko ob policijski kontroli ni želela omogočiti pregled vozila oziroma obvezne opreme policistom.

5. Glede na navedbe v zahtevi za sodno varstvo, v katerih je storilka pojasnjevala, da ni želela izstopiti iz vozila in pokazati obvezne opreme vozila zaradi slabih izkušenj s policisti iste policijske postaje in da je bila na zadnji levi luči počena le plastika ter da je s tako lučjo tudi opravila tehnični pregled, izvedlo oziroma dopolnilo dokazni postopek v okviru katerega je zaslišalo storilko ter priči poslujoča policista T. R. in R. R..

6. Na podlagi tako dopolnjenega dokaznega postopka je sodišče prve stopnje v zvezi s prekrškom po šestem odstavku 16. člena ZPrCP ugotovilo, da storilka dejansko ni želela pokazati obvezne opreme policistom, saj je to priznala in kot razlog navajala slabe izkušnje s policisti ter da je pri tem ravnala z eventualnim naklepom, saj se je zavedala, da njeno ravnanje predstavlja prekršek, pa je privolila, da bo prekršek storila. V zvezi s prekrškom po petem odstavku 41. člena ZMV-1 pa je ugotovilo, da je vozilo, ki ga je vozila storilka, imelo poškodovano zadnjo levo luč na avtomobilu tako, da ni oddajala pravilno rdeče svetlobe, ampak belo, da je storilka za to vedela in da je tudi v zvezi s tem prekrškom ravnala z eventualnim naklepom, saj se je zavedala, da udeležba v cestnem prometu s takšnim vozilom predstavlja prekršek, pa je kljub temu bila udeležena v cestnem prometu.

7. Ker je sodišče prve stopnje ocenilo, da je verjeti storilki, da je imela v preteklosti glede na njen zagovor pred sodiščem slabe izkušnje s policisti in da zaradi strahu ni izstopila iz avtomobila, se je sodišče prve stopnje odločilo za izrek sankcije opominjevalne narave, saj je sodišče prve stopnje storilkin strah štelo kot tako olajševalno okoliščino, ki dela prekršek posebno lahkega. Za prekršek po petem odstavku 41. člena ZMV-1 pa je sodišče prve stopnje potrdilo izrek določene globe v višini 100,00 EUR in pri tem poudarilo, da je za varnost v cestnem prometu izjemno pomembno, da vsi deli na vozilu, med drugim tudi luči, delujejo brezhibno.

8. Glede na ugotovitve sodišča prve stopnje, kot izhajajo iz obrazložitve izpodbijane sodbe, ni mogoče slediti pritožbenim navedbam, da storilka očitanega prekrška po 41. členu ZMV-1 ni storila. Ker pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja glede na določbe drugega odstavka 66. člena ZP-1 ni dovoljen pritožbeni razlog v pritožbenem postopku zoper sodbo o zahtevi za sodno varstvo, so take navedbe sicer neupoštevne, vendar pritožbeno sodišče kljub temu poudarja, da je glede na ugotovljena dejstva in okoliščine v zvezi s tem prekrškom, odločitev sodišča prve stopnje pravilna in zakonita. Iz fotografije, ki jo je storilka sama posredovala sodišču, je namreč jasno razvidno, da na vozilu ni bila zgolj počena plastika na zadnji levi luči, temveč je bila leva zadnja luč razbita tako, da je manjkal del rdeče plastike zaradi česar je luč oddajala belo svetlobo namesto rdeče, kot so o tem izpovedali policisti, kar je lahko zelo moteče in zavajajoče za voznike, ki vozijo za takim vozilom. V zvezi s sklicevanjem zagovornika v pritožbi na del zagovora, v katerem je storilka pojasnila, da je s to lučjo pred očitanim prekrškom opravila tehnični pregled in da je zato prepričana, da ji storitev prekrška ni dokazana, pa je potrebno poudariti, da za take trditve storilka ni predložila nobenih dokazil o tem, kdaj je bil tehnični pregled opravljen in da je tudi dejansko na tem tehničnem pregledu luč že bila razbita na način, kot je bilo kasneje ugotovljeno v postopku o prekršku. Tako ni z ničemer izkazano, da je kršiteljica vozila motorno vozilo v prepričanju, da je zaradi ustrezno opravljenega tehničnega pregleda izpravno, kar zagovornik izpostavlja kot prvi razlog za izrek opomina tudi za ta prekršek. Tudi storilkine premoženjske razmere, ki jih izpostavlja zagovornik v pritožbi tj. da se storilka preživlja s pokojnino v višini 348,64 EUR ne predstavljajo utemeljenega razloga za izrek opomina. Premoženjsko stanje je le eden izmed dejavnikov pri odločanju o tem, ali naj bo sankcija večja ali manjša, za izrek opomina pa mora biti izkazano, da je bil prekršek storjen v takih olajševalnih okoliščinah, ki ga delajo posebno lahkega. Ker je storilka tehnično neizpravno vozilo vozila v nočnem času, ko je še posebej pomembno, da svetlobne naprave na vozilu delujejo pravilno, ni mogoče šteti, da je prekršek storila v okoliščinah, ki ga delajo posebno lahkega. Ni mogoče spregledati niti dejstva, da se je pri tem storilka s takim vozilom vračala iz Kranja. Kritičen odnos do storjenega prekrška in dejstvo, da je storilka tako tehnično neizpravno vozilo prodala, sta sicer pohvalna, vendar prav tako ne opravičujeta izreka opomina, kot zmotno meni zagovornik.

9. Glede na navedeno in v odsotnosti kršitev, na katere v skladu s 159. členom ZP-1 pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče zagovornikovo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (tretji odstavek 163. člena ZP-1).

10. Ker iz spisovnega gradiva izhaja, da bi s plačilom sodnega takse kot edinega stroška pritožbenega postopka bilo ogroženo storilkino preživljanje, je tudi pritožbeno sodišče na podlagi petega odstavka 144. člena ZP-1 v zvezi s prvim odstavkom 147. člena ZP-1 storilko oprostilo plačila stroškov pritožbenega postopka.