Jedro

Presoja dopustnosti popravka zahteva presojo izpolnjevanja meril glede dopustnosti vsebine popravka za vsak njegov posamezni del, kar omogoča končno presojo, ali je popravek tudi kot celota ustrezen ob upoštevanju zakonskih predpostavk.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, da je tožena stranka dolžna objaviti popravek objavljenega obvestila v informativni oddaji D. med 19.00 in 19.30 uro, v roku 8 dni pod izvršbo, skladno z določili Zakona o medijih, ki se glasi: Objava popravka, ki se nanaša na dne 17. 3. 2014 objavljen prispevek novinarke N. N. z naslovom “Zapletanje rektorja A. A.“ v TV ..., predvajanem na TV ... med 19.00 in 19.30 uro. Popravek: „Rektor Univerze ... ne laže“. Novinarka N. N. je v prispevku z naslovom „Zapletanje rektorja A. A.“ neresnično navajala, da je rektor Univerze ... prof. dr. A. A. novinarjem in javnosti lagal, ko je novinarjem na tiskovni konferenci dne 5. 3. 2014 v zvezi s kriminalistično preiskavo na univerzi navedel, da on tega ni prijavil. V odredbi preiskovalne sodnice, ki so jo kriminalisti izročili ob prihodu na univerzo, namreč piše, da je izdana na podlagi prijave Urada za nadzor proračuna pri Ministrstvu za finance (MF-UNP) z dne 22. 11. 2012. Tudi niso bile resnične navedbe novinarke, da je rektor, takoj zatem, ko je prejel vprašanje uredništva, obrnil ploščo. O kazenski ovadbi z dne 24. 7. 2013, ki je bila podana zoper neznane storilce, je namreč Univerza ... obvestila javnost že dne 28. 10. 2013 v odgovoru na anonimko iz oktobra 2013. Prav tako je bilo pismo zaposlenim na univerzi pripravljeno že pred postavitvijo vprašanj novinarke. Tudi ne držijo očitki novinarke, da se rektor ne odziva na vprašanja in pozive, saj sta novinarko rektor in predstavnica za odnose z javnostjo Univerze ... večkrat, tako kot druge novinarje, povabila na pogovor, na katerega pa se ni odzvala. Prvo sodišče je tudi zavrnilo zahtevek tožeče stranke, da ji je tožena stranka dolžna plačati pravdne stroške.

2. Tožeča stranka vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku(1) in v nadaljevanju v pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje storilo absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker ni zaslišalo rektorja Univerze ... prof. dr. A. A. in predstavnice za stike z javnostjo B. B., še posebej iz razloga, ker prvo sodišče v 26. točki obrazložitve navaja, da tožeča stranka ne izkazuje, da je bilo dejansko stanje glede prijave kakor koli drugačno, kot je bilo prikazano v prispevku, kar bi opravičevalo pravico do popravka. Prof. dr. A. A. bi lahko izpovedal, kdo je podal prijavo zoper znanega storilca zaradi kaznivega dejanja goljufije na škodo EU in na podlagi katere prijave je bilo začeto procesno opravilo predloga za izdajo odredbe o hišni preiskavi in na temelju katere prijave je bila odrejena hišna preiskava pri tožeči stranki. Rektor bi lahko izpovedal, da avtorica prispevka na novinarski konferenci ni bila prisotna, pojasnil pa bi lahko tudi, zakaj je izjavil „jaz tega nisem prijavil“. Predstavnica za stike z javnostjo B. B. bi lahko izpovedala, da je bila avtorica prispevka vabljena na pogovor, na katerega se ni odzvala. Iz odredbe o hišni preiskavi izhaja, da je bila izdana na podlagi prijave Urada za nadzor proračuna. V zadevi ni sporno, da je rektor tožeče stranke vložil kazensko ovadbo zoper neznane storilce na Specializirano državno tožilstvo v Ljubljani. Tožeča stranka je na svoji spletni strani obvestila javnost, da je vložila kazensko ovadbo. Ločiti je treba kazenskopravno pojme in sicer prijavo na policijo v primeru obstoja razlogov za sum, da je storjeno kaznivo dejanje in kazensko ovadbo, ki se vloži pri državnem tožilstvu. Rektor se je izražal pravno pravilno in natančno, ko je na novinarsko vprašanje, kdo je vložil prijavo, odgovoril, da on tega ni prijavil. Glede na navedeno, rektor ni obrnil plošče, kot to slabšalno in neresnično navaja prispevek. Bistvo zadeve je senzacionalistično poročanje, takšno poročanje pa obravnava tudi prispevek dr. Zvonka Fišerja, Esej o medijih, novinarjih, kriminaliteti in pravosodju, ki je bil objavljen v Pravni praksi 15/14. Neresničnost dejstev, ki so objavljena v obvestilu, katerega popravek se zahteva, ni pogoj za uveljavljanje pravice do popravka, saj urednik ne preverja resničnosti ali neresničnosti dejstev, ki so navedena v obvestilu ali popravku. Bistvo pravice do popravka je, da ima vsak pravico odzvati se na obvestilo, objavljeno v medijih, ki prikazuje netočna dejstva o njem in so zato prizadete njegove pravice in koristi ter da se mu omogoči, da poda svoje stališče. S tem se varuje javni interes po objektivni informiranosti. Gre za način, na katerega lahko prizadeta oseba s sredstvi medijskega prava brani svojo čast in dobro ime z učinkovitim sodelovanjem v javni razpravi. Pravica do objave popravka predstavlja sestavni del medijske svobode(2). V popravku tožeča stranka nasprotuje trditvam iz prispevka, da je rektor novinarjem in javnosti lagal, ko je na tiskovni konferenci 5. 3. 2014 navedel, da on tega ni prijavil. Te navedbe iz prispevka tožeča stranka izpodbija z navedbami, da je v odredbi preiskovalne sodnice, ki so jo kriminalisti izročili ob prihodu na univerzo, pisalo, da je izvedena na podlagi prijave Urada za nadzor proračuna pri Ministrstvu za finance. Novinarka je v prispevku zavajajoče omenjala časnike, ki so poročali o prijavi, na podlagi katere se je pričela kriminalistična preiskava po odredbi preiskovalne sodnice pri tožeči stranki. Novinarka je v svojem prispevku uporabila izjavo rektorja „jaz tega nisem prijavil“, ki je bila novinarjem podana o razlogih za prihod kriminalistov na univerzo na podlagi izdane odredbe o hišni preiskavi in nanjo navezala kazensko ovadbo z dne 24. 7. 2013, ki je bila naslovljena na specializirano državno tožilstvo. Gre za dve različni zadevi. O kazenski ovadbi z dne 24. 7. 2013 je tožeča stranka javnost obvestila 28. 10. 2013 na svoji spletni strani. Pismo zaposlenim ni bilo pripravljeno, ko je novinarka posredovala vprašanja rektorju, ker se s tem negira zavajanje novinarke v prispevku, da naj bi rektor lagal oziroma naj bi obrnil ploščo potem, ko je prejel vprašanja novinarke. Ni bistveno, kdaj je bilo pismo poslano zaposlenim, ampak kdaj je začelo nastajati oziroma je nastalo, saj navedeno pomeni, da vprašanja novinarke niso bila sprožilni element, na podlagi katerih bi se pismo sestavilo. Bistven je popravek na neresnično navedbo v prispevku, da se rektor ne odziva na vprašanja in pozive novinarke, kar v prispevku z vidika povprečnega bralca aplicira na to, da je rektor zavajal javnost, da laže oziroma da takšnih podtikanj rektor ne želi komentirati, ker nima nasprotnih argumentov. Tožeča stranka je želela opraviti pogovor v zvezi z delom novinarke in vprašanji, ki jih je obravnavala. Novinarka bi lahko postavila vprašanja, če bi se vabilu odzvala. Nerazumljive so navedbe prvega sodišča, da naj bi popravek vseboval le negativna dejstva in okoliščine, ne pa nasprotnih. Popravek je treba gledati kot celoto, pri čemer je naslov tudi del popravka. Protispisne so navedbe prvega sodišča, da tožeča stranka v svojih navedbah ni navedla, da je objavljen prispevek usmerjen v zavajanje javnosti oziroma da bi škodoval njenemu dobremu imenu in ugledu.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo povzema trditveno podlago, ki jo je dala pred sodiščem prve stopnje in predlaga pritožbenemu sodišču, da pritožbo zavrne.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V 40. členu Ustave RS je zagotovljena pravica do popravka objavljenega obvestila, s katerim sta prizadeta pravica ali interes posameznika, organizacije ali organa, in prav tako je zagotovljena pravica do odgovora na objavljeno informacijo. Na podlagi navedene ustavne pravice Zakon o medijih(3) daje vsakemu pravico, da od odgovornega urednika zahteva, da se objavi njegov popravek objavljenega obvestila, s katerim sta bila prizadeta njegova pravica ali interes (prvi odstavek 26. člena ZMed). Pravica do objave popravka ni pravica do dostopa do medijev, saj bi v nasprotnem navedena pravica nedopustno posegala v ustavni pravici do svobodnega izražanja in do svobode tiska (39. člen Ustave RS in 6. člen ZMed). Da bi se preprečila kolizija navedenih ustavnih pravic, je ZMed določil vsebino in postopek objave popravka. Z izrazom popravek ni mišljen samo prispevek v ožjem smislu, to je zanikanje oziroma popravljanje napačnih in neresničnih navedb v objavljenem obvestilu (popravek v ožjem smislu), ampak tudi navajanje oziroma prikaz drugih ali nasprotnih dejstev in okoliščin, s katerimi prizadeti spodbija ali bistveno dopolnjuje navedbe v objavljenem besedilu (četrti odstavek 26. člena ZMed). Odgovorni urednik mora objaviti popravek, razen če zahtevani popravek v ničemer ne zanika navedb v obvestilu in se v njem tudi ne navaja oziroma prikazuje drugih ali nasprotnih dejstev in okoliščin, s katerimi prizadeti spodbija ali bistveno dopolnjuje navedbe, objavljene v obvestilu (2. alineja prvega odstavka 31. člena ZMed(4). Odgovorni urednik mora objaviti popravek brez sprememb in dopolnitev, kar pomeni, da je treba tožbeni zahtevek zavrniti, če vsebina popravka v posameznem delu ni skladna z določbami ZMed.

6. Tožeča stranka zatrjuje, da je prišlo do posega v njene pravice in interese z objavo obvestila (prispevka) v televizijski informativni oddaji D. med 19:00 in 19.30 uro, ko je novinarka v prispevku z naslovom „Zapletanje rektorja A. A.“ neresnično navajala, da je rektor Univerze ... prof. dr. A. A. novinarjem in javnosti lagal, ko je na novinarski konferenci dne 5. 3. 2014 v zvezi s kriminalistično preiskavo na univerzi navedel, da on tega ni prijavil, novinarka pa je v oddaji neresnično še navedla, da je rektor, takoj za tem, ko je prejel vprašanje uredništva, obrnil ploščo in se ni odzval na vprašanja novinarke, ki bi rektorju tudi pokazala ovadbo in ga vprašala, zakaj se je zlagal. 7. Iz vsebine prispevka izhaja, da so bile prizadete pravice in interesi tožeče stranke, zato je izkazan pravni interes za objavo popravka. Presoja dopustnosti popravka, ob upoštevanju že navedenih ustavnih pravic, ki terjajo tehtanje sorazmernosti, zahteva presojo izpolnjevanja meril glede dopustnosti vsebine popravka za vsak njegov posamezni del, kar omogoča končno presojo, ali je popravek tudi kot celota ustrezen, ob upoštevanju zakonskih predpostavk. Iz popravka mora biti jasno razvidno, katere trditve ali dejstva se zanikajo ali dodatno pojasnjujejo.

8. Pritožbeno sodišče pritrjuje razlogom prvega sodišča, da tožeča stranka v popravku opredeljeno ne zanika trditev novinarke, da je tožeča stranka vložila kazensko ovadbo in da je rektor zavajal javnost, ko je izjavil, da „ni prijavil“. Tudi po mnenju pritožbenega sodišča iz popravka ne izhaja, da bi tožeča stranka v tem delu zanikala navedbe v obvestilu oziroma da bi ga bistveno dopolnjevala. Prav vprašanje, ali je tožeča stranka vložila kazensko ovadbo, je odločilna okoliščina, zaradi katere je prišlo do objave prispevka in zaradi katerega tožeča stranka zatrjuje, da sta bila prizadeta njena pravica in interes. Iz popravka določno ne izhaja, da se navedeno dejstvo zanika, tožeča stranka pa tudi ni izkoristila pravice, da bi z namenom izpodbijanja bistveno (vsebinsko) dopolnila navedbe iz objavljenega obvestila. Pravilna je zato ugotovitev prvega sodišča, da okoliščina, da tožeča stranka ni bila navedena kot ovaditelj v odredbi preiskovalne sodnice, ki so jo izročili kriminalisti ob prihodu na univerzo, še ne pomeni zanikanja trditve iz prispevka, da je tožeča stranka vložila kazensko ovadbo, še posebej, ker iz nadaljnje vsebine popravka izhaja, da je tožeča stranka vložila kazensko ovadbo 24. 7. 2013 zoper neznane storilce. Na ta način popravek opredeljeno ne zanika in tudi ne navaja dejstev, s katerimi bi tožeča stranka predstavila drugačne okoliščine v zvezi z navedbo iz prispevka, da je rektor „obrnil ploščo“, ko je dobil vprašanja uredništva.

9. Sodišče prve stopnje je tudi podrobno dokazno ocenilo listine, na podlagi katerih je ugotovilo, da je ovadba tožeče stranke z dne 24. 7. 2013 identična po vsebini z odredbo za hišno preiskavo z dne 22. 11. 2012. Pravilna je tudi ugotovitev prvega sodišča, če je obstajal sum storitve kaznivega dejanja zaradi nepravilnosti obračuna vrednosti gradbenih del Univerzitetnega kampusa L. in je bil oškodovan proračun RS in EU, je bila zakonska dolžnost rektorja, da organom pregona prijavi sum storitve kaznivega dejanja. Tudi iz navedenih razlogov se dodatno izkaže, da vsebina popravka, kjer se zatrjuje, da rektor ni neresnično zatrjeval v zvezi s kriminalistično preiskavo, da on tega ni prijavil, ker iz odredbe preiskovalne sodnice izhaja, da je bila izdana na podlagi prijave Urada za nadzor proračuna pri Ministrstvu za finance, opredeljeno (določno) ne zanika in tudi ne dopolnjuje dejstev iz prispevka. Bistvena vsebina prispevka je bila, da je rektor spremenil svoje izjave glede prijave kaznivega dejanja, ne pa na podlagi katere prijave je bila sprožena kriminalistična preiskava. Popravek bi v tem delu moral vsebovati konkretne trditve o dejstvih, ki bi pojasnjevala okoliščine, zaradi katerih je bila v obvestilu dana napačna navedba, da je rektor spremenil svoje izjave, da ni vložil kazenske ovadbe, potem ko so mu bili predstavljeni dokumenti. Pritožbena pojasnila, zakaj je rektor dal takšno pojasnilo, ker se je pravno pravilno izražal, ker je treba razlikovati med prijavo na policijo zaradi suma storitve kaznivega dejanja in kazensko ovadbo, ki je vložena na državno tožilstvo, niso vsebina popravka. Zapis v popravku, da je bila o kazenski ovadbi z dne 24. 7. 2013 javnost obveščena, ko je tožeča stranka obvestila javnost dne 28. 10. 2013 v odgovoru na anonimko iz oktobra 2013, bistveno ne dopolnjuje navedbe v objavljenem besedilu, še posebej pa to velja za zapis v popravku, da je bilo pismo zaposlenim pripravljeno že pred postavitvijo vprašanj novinarke, saj se z navedenim zapisom ne zanikajo in tudi ne dopolnjujejo navedbe iz objavljenega obvestila. Iz vsebine popravka ne izhaja, da ovadba z dne 24. 7. 2013 in preiskava predstavljata dve različni zadevi.

10. Objavljeno obvestilo očita tožeči stranki, da se ni odzvala na novinarska vprašanja, ki so se nanašala na vložene kazenske ovadbe in odškodninske zahtevke zoper C. C. Popravek tudi teh navedb opredeljeno ne izpodbija oziroma dopolnjuje, saj iz popravka ne izhaja, kdaj je tožeča stranka posredovala novinarki odgovore na zastavljena vprašanja oziroma kdaj je novinarka odklonila vabilo tožeče stranke na razgovor, da bi ji lahko dala odgovore na dejstva, ki so bila (kasneje) objavljena v obvestilu. Tožeča stranka je imela predstavnico za stike z javnostjo (kot to določa drugi odstavek 45. člena ZMed), iz popravka pa tudi ne izhaja, da bi tožeča stranka novinarki posredovala informacije, ki so bile javnega značaja na način, kot to določa 45. člen ZMed oziroma Zakon o dostopu do informacij javnega značaja.

11. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo ter popolno in pravilo ugotovilo dejansko stanje. Sodišče prve stopnje ni storilo formalnih pomanjkljivosti, ki bi vplivale na zakonitost sodbe, ni storilo absolutnih bistvenih kršitev postopka, na katere pazi sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), in tudi ne absolutnih bistvenih kršitev postopka, na katere opozarja pritožba (8. tč. in 15. tč. prvega odstavka 339. člena ZPP). Glede na trditveno podlago in vsebino popravka ni bilo potrebe, da bi izvedlo dokaza z zaslišanjem rektorja dr. A. A. in predstavnice tožeče stranke za stike z javnostjo B. B. Tožeča stranka v pritožbi pravilno ugotavlja, da se v postopku objave popravka ne ugotavlja (ne)resničnost zatrjevanih dejstev, ugotavlja se le, ali je tožeča stranka v popravku navedla odločilna dejstva, s katerimi je zanikala trditve iz obvestila, oziroma ali je bistveno (vsebinsko) dopolnila navedbe iz objavljenega obvestila, zaradi njenega izpodbijanja, zato je prvo sodišče navedena dokazna predloga utemeljeno zavrnilo. V sodbi tudi ni protispisnih ugotovitev, kot zatrjuje pritožba, saj je sodišče prve stopnje na podlagi izvedenega dokaznega postopka ugotovilo, da prispevek ne zavaja javnosti.

12. Pritožbeni razlogi niso utemeljeni, zato je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

13. Tožeča stranka ni uspela s pritožbo, zato krije svoje stroške pritožbenega postopka. S tem, ko je bila pritožba zavrnjena, je bil zavrnjen tudi njen predlog za povrnitev pravdnih stroškov, zato je poseben izrek v tem delu odpadel (prvi odstavek 165. člena ZPP).

(1) V nadaljevanju ZPP.

(2) Tožeča stranka navaja posamezne odločbe iz sodne prakse; glej 6. točko pritožbe na strani147 sodnega spisa.

(3) V nadaljevanju ZMed.

(4) Glej tudi ostale alineje prvega odstavka 31. člena ZMed, ki določajo druge razloge, zaradi katerih odgovorni urednik lahko zavrne zahtevo za objavo popravka, ki pa za ta spor niso (več) relevantni (glej sodbo VS RS II Ips 212/2014, ki se nanaša na nesklepčnost tožbe na objavo popravka, če popravek nima označbe imena prizadete osebe oziroma nima datuma ali označbe oddaje, na katero se popravek nanaša).