Jedro

Kot izhaja iz 2. točke Uvoda v SRS/2006, je uporaba SRS 20 do 24 le priporočena, ni pa obvezna, ker gre po njihovi vsebini za pravila skrbnega računovodenja in torej za način že sicer obveznega zagotavljanja pravilnosti in resničnosti podatkov.

Trgovanje z delnicami A. je treba obravnavati kot celoto, saj si je le tako mogoče ustvariti sliko o tem, zakaj je do trgovanja po ceni, na način in v času, kot se je zgodilo, sploh prišlo. Tožeča stranka namreč ni pojasnila, zakaj je sporne delnice odkupila od B. Ltd in jih nato prodala družbi C. d.o.o., ta pa je kupnino na njen transakcijski račun nakazala, še preden je tožeča stranka od B. Ltd odkupila delnice. Dejansko je tožeča stranka delnice nabavila z denarjem, ki ji ga je v ta namen nakazala C. d.o.o. Zakaj ni ta družba od B. Ltd sama kupila delnic, pač pa se je to zgodilo s posredovanjem tožeče stranke, ta ni pojasnila. Tudi sodišče za tako ravnanje ne vidi razumnega ekonomsko gospodarskega razloga. Čim pa je tako, je mogoče zaključiti, da tožeča stranka, pa tudi druge osebe, ki so sodelovale v verižnem trgovanju z delnicami, niso zasledovale gospodarskega cilja, ampak cilj odliva sredstev v tujino in oziroma znižanja davčne osnove C. d.o.o. Namen aktivnosti torej ni bil v trgovanju z vrednostnimi papirji, pač pa v izogibanju plačila davkov v Republiki Sloveniji. Zato transakcija tožeče stranke po presoji sodišča pomeni navidezni pravni posel iz 74. člena ZDavP-2.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka nosi svoje stroške upravnega spora.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je Davčni urad Ljubljana v zadevi davčnega inšpekcijskega nadzora obračunavanja in plačevanja davkov od dohodkov pravnih oseb za obdobje od 1. 1. 2009 do 31. 12. 2009 pri tožniku ugotovil, da v omenjenem obdobju ni upošteval določil Slovenskih računovodskih standardov (v nadaljevanju SRS) 21 in 31. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2). V obrazložitvi pojasnjuje, da je opravil davčni inšpekcijski nadzor davkov od dohodkov pravnih oseb za sporno obdobje na podlagi 70. in 71. člena ZDavP-2. O ugotovitvah je sestavil zapisnik, na katerega je davčni zavezanec vložil pripombe. V postopku davčnega inšpekcijskega nadzora je bila preverjena pravilnost izkazovanja podatkov v obrazcu obračun davka od dohodkov pravnih oseb v skladu z določili Zakona o davku od dobička pravnih oseb (v nadaljevanju ZDDPO-2) in ZDavP-2 v delu, ki se nanaša na opravljene odlive v tujino družbam na Cipru. V nadaljevanju podrobno obrazloži in pojasni, da je v zadevi sporno trgovanje z delnicami Družbe A. d.d. Omenjena družba je delovala v času od 10. 7. 2009 do 10. 5. 2010. Osnovni kapital družbe je bil razdeljen na 250 delnic in je znašal 25.000,00 EUR. Tožnik je omenjene delnice kupil za 1.199.000,00 EUR od ciprskega podjetja B. Ltd in jih istočasno prodal družbi C. d.o.o. za 1.200.000,00 EUR. Ustanovitelj družbe A. d.d. je Č. d.d., kot njegov edini ustanovitelj. Slednji je 250 navadnih kosovnih delnic izdajatelja A. d.d. prodal 25. 8. 2009 družbi B. Ltd za 25.000,00 EUR, ta pa jih je prodal tožniku za ugotovljeno kupnino 1.199.000,00 EUR. Dne 22. 12. 2009 pa je C. d.o.o. omenjena delnice prodala družbi D. za kupnino 196.000,00 EUR. V nadaljevanju je 17. 4. 2010 E.E. kot fizična oseba in solastnik D. prodal omenjene delnice družbi C. d.o.o. za kupnino 197.960,00 EUR. Neugotovljeni so razlogi za porast vrednosti vseh 250 delnic iz 25.000,00 EUR na 1.200.000,00 EUR, kot tudi razlogi za padec vrednost iz 1.200.000,00 EUR na 196.000,000 EUR in razlogi za izbris družbe A. d.d. iz sodnega registra. Končni rezultat povezanega trgovanja vrednostnih papirjev je bil odliv 1.199.000,00 EUR na Ciper preko tožnika, ki je ciprski družbi B. Ltd omogočil povečanje premoženja in povzročil zmanjšanje premoženja pri slovenski družbi C. d.o.o. Tovrsten pretok in v končni fazi odliv premoženja je nedvomno omogočila poslovna in kapitalska povezanost med sodelujočimi v verigi transakcij, ki jo davčni organ tudi podrobno opiše. Na podlagi vsega navedenega je v povezavi z določbo 5. člena ZDavP-2 davčni organ ugotovil, da evidentirani posli, povezani z delnicami A. d.d., pomenijo prikrita razmerja med udeleženci. Glede na to, da je davčni organ ugotovil, da je slednje vedel tudi zavezanec za davek, je z izkazovanjem nakupa delnic A. d.d. v vrednosti 1.199.000,00 EUR in z njihovo prodajo v vrednosti 1.200.000,00 EUR, v poslovnih knjigah za leto 2009, ravnal v nasprotju s SRS 21. Hkrati je z izkazovanjem navideznih pravnih poslov in neevidentiranjem poslovnih dogodkov v skladu s SRS, ravnal tudi v nasprotju z določbo 54. člena Zakona o gospodarskih družbah (v nadaljevanju ZGD-1). Po določbi tretjega odstavka 74. člena ZDavP-2 navidezni pravni posli ne vplivajo na obdavčenje. Zavezanec za davek je sporni poslovni dogodek, ki ga je speljal preko svojega poslovanja, formalno pravilno izkazal v svojih poslovnih knjigah. Pri ugotavljanju materialne resničnosti pa je bilo ugotovljeno, da je bil tak poslovni dogodek samo del trgovanja z delnicami A. d.d., ki dopolnjuje celotno transakcijo prikritega pravnega posla. To hkrati pomeni, da tudi poslovne knjige zavezanca za davek v povezavi s celotno transakcijo, niso v skladu s SRS in posledično tudi ne v skladu z 31. členom ZDavP-2. Ministrstvo za finance kot drugostopni davčni organ je s svojo odločbo št. DT 499-14-90/2011-2 z dne 12. 3. 2010 pritožbo tožnika zoper izpodbijano odločbo kot neutemeljeno zavrnilo. V obrazložitvi ugotavlja, da je davčni organ opravil davčni nadzor obračunov po 132. členu ZDavP-2. Povzema, da je bilo v postopku ugotovljeno, da je pritožnik z izkazovanjem nakupa delnic družbe A. d.d. v višini 1.199.000,00 EUR in prodajo v višini 1.200.000,00 EUR v poslovnih knjigah, ravnal v nasprotju s SRS 21.1, ki določa, da morajo knjigovodske listine poslovne dogodke izkazovati verodostojno in pošteno. Pritožnik ne razpolaga z listinami, ki bi verodostojno dokazovale poslovni namen nakupa in prodaje delnic A. d.d. Dolžnost davčnega zavezanca namreč je, da poslovne dogodke utemelji sam z verodostojnimi knjigovodskimi listinami, iz katerih bo poslovni značaj dogodkov jasno in brez dvoma lahko ugotovila tudi strokovna oseba, ki ni sodelovala v poslovnem dogodku. Pritožnik v davčnem postopku do izdaje odločbe ni izkazal poslovnega namena v času nakupa in prodaje delnic A. d.d. Pritožbena navedba, da je bil pritožniku nakup delnic predstavljen kot zanimiva naložba, ker je družba načrtovala projekt, ki je zanimiv tudi za trg, za utemeljitev poslovnega namena nastanka poslovnega dogodka ne zadošča. Res je, da je v pristojnosti podjetja, da odloči o tem, po kakšni ceni kupi ali proda naložbo. Porast vrednosti delnic A. d.d. glede na podatke, s katerimi je razpolagal pritožnik, presega razumne zneske, ki so običajni pri poslovanju na trgu dobro obveščenih kupcev in prodajalcev vrednostnih papirjev. ZDavP-2 v 10. členu določa, da morajo zavezanci za davek davčnemu organu dajati resnične, pravilne in popolne podatke, ki jih davčni organ potrebuje za pobiranje davka. ZDavP-2 v 76. in 77. členu določa dokazno breme, in sicer, da mora zavezanec za davek za svoje trditve v davčnem postopku predložiti dokaze. Pritožnik je v postopku predložil določeno dokumentacijo, ne pa take, ki bi omogočila ugotovitev drugačnega dejanskega stanja, kot izhaja iz izpodbijane odločbe in zapisnika. V zvezi z nakupom in prodajo delnic družbe A. d.d. gre za navidezne posle med kapitalsko in poslovno povezanimi osebami. Nakup in prodaja delnic A. d.d., je bil izvršen v verižnem poslu. F.F. je bil direktor družbe B. Ltd, ki je bila 100 % lastnik družbe Č. d.d., Č. d.d. pa 100 % lastnik družbe A. d.d., ki je kupila in prodala delnice A. d.d. Prav F.F. je kasneje postal direktor družbe pritožnika. V pristojnosti podjetja je, da odloči o tem, po kakšni ceni kupi ali proda naložbo. Pritožnik je poslovni dogodek nakupa in prodaje delnic A. d.d. formalno pravno v poslovnih knjigah izkazal pravilno. Pri ugotavljanju materialne resničnosti nastanka poslovnega dogodka pa je bilo ugotovljeno, da je bil ta poslovni dogodek le del trgovanja z delnicami A. d.d. oziroma nakupa in prodaje naložbe v verigi posameznih poslovnih dogodkov oziroma transakcij oziroma v prikritem poslovanju. Zato poslovne knjige niso v skladu s SRS in 31. členom ZDavP-2. Ministrstvo za finance zavrne tudi ugovor tožnika, da bi pred izdajo zapisnika moral biti opravljen sklepni razgovor. Pojasnjuje, da ZDavP-2 v drugem odstavku 139. člena določa, da mora pooblaščena oseba, ki opravlja davčni inšpekcijski nadzor, pred sestavo zapisnika o rezultatu davčnega inšpekcijskega nadzora, opraviti sklepni pogovor z zavezancem za davek, v katerem ga mora opozoriti na sporna dejstva, ki vplivajo na obdavčenje. Po tretjem odstavku 139. člena ZDavP-2 pa sklepni pogovor ni potreben, če rezultat davčnega inšpekcijskega nadzora ne zahteva spremembe obdavčenja. Tožnik tudi ne ponudi konkretnih ugovorov, ki bi dejansko lahko kazali na to, da bi opustitev sklepnega razgovora lahko vplivala na zakonitost izpodbijane odločbe.

Tožeča stranka vlaga tožbo zaradi kršitve materialnega prava, bistvenih kršitev določb postopka ter nepravilno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Najprej graja postopanje davčnega organa iz razloga, ker pred izdajo zapisnika poseben sklepni razgovor ni bil opravljen. Nepravilnosti, ki jih je ugotovil davčni organ, pa odločno zavrača. Ugotavlja, da davčni organ svoje zaključke gradi na temelju poslovne in kapitalske povezanosti tožeče stranke z družbami, ki so bile udeležene v transakcijah z delnicami A. d.d. Skladno z ZDDPO-2 so povezne osebe opredeljene v 16. in 17. členu. Davčni organ navedb o poslovni kapitalski povezanosti tožeče stranke z ostalimi udeleženci pri transakcijah z vrednostnimi papirji A. d.d. ni dokazal in utemeljil. Tožeča stranka je bila ustanovljena s strani družbe G. d.o.o., njen direktor v času sklepanja inšpiciranih transakcij pa je bil H.H. Šele 2. 4. 2010 ga je nasledil F.F. Davčni organ tudi ne poda definicije, za kakšno povezanost gre oziroma na osnovi katerega materialnega predpisa se presoja očitana povezanost. Tožeča stranka lahko pojasni zgolj transakcije, ki jih je opravljala v relaciji do prodajalca delnic, to je B. Ltd in kupca C. d.o.o. O ostalih transakcijah se ne more izjasnevati in jih komentirati, ker jih ne pozna, zanje ni vedela, niti ni nanje mogla vplivati. Vse opravljene transakcije so bile izvedene transparentno. Opravljena so bila tudi vsa finančna nakazila v obeh smereh. Davčni organ od navedb tožeče stranke upošteva le tisti del pojasnil, ki jih lahko obrne v njeno škodo. Dejstvo je, da v javno dostopnih podatkih ni mogoče najti podatkov o trenutni vrednosti neke družbe, niti podatkov, po kakšni ceni so bile delnice nabavljene s strani B. Ltd. Gre za zmotno ugotavljanja dejanskega stanja, saj so bili dokazi zmotno presojeni in so ugotovljena dejstva v bistvenih točkah nepopolno ugotovljena. Tabelo trgovanja z delnicami je mogoče sestaviti za vsak vrednostni papir. Delnice so po definiciji predmet trgovanja in potujejo od prodajalcev k kupcem.

Davčni organ v zapisniku in izpodbijani odločbi nekajkrat omenja besedno zvezo prikriti posel. Pri tem se ne izjasni, kateri posel natančno šteje za prikritega, kar pomeni, da njegovih navedb ni mogoče preizkusiti. Na eni strani trdi, da gre za navidezen oziroma prikrit posel, ki po 74. členu ZDDPO-2 ne vpliva na obdavčenje, po drugi strani pa transakcije z delnicami A. d.d. obravnava kot veljaven posel in se strinja z izkazanim prihodkom od tega posla in posledično davkom, ki odpade na to transakcijo. Iz trditve davčnega organa, da je tožeča stranka pri poslu ustvarila 1.000,00 EUR dobička, ki ga je potrebno obdavčiti izhaja, da promet in transakcija obstajata in nista navidezni. Gre za kontradiktornost v zvezi z zaključkom davčnega organa. Če namreč davčni organ trdi, da so bili posli navidezni, tudi ni prišlo do nastanka davčne obveznosti. Tožeča stranka je vse transakcije v svojih knjigah izkazala skladno z določili SRS. Odločitev tožeče stranke po kakšni ceni opravi nakup in po kakšni proda določeno naložbo, je v njeni pristojnosti. V zvezi z očitki, da je tožeča stranka kršila SRS 21, tožeča stranka dodaja, da je v uvodu v SRS v točki 2, ki ima naslov Ureditev SRS, določeno, da mora podjetje pri svojem predpisanem zunanjem poročanju upoštevati določila SRS od 1 do 17, od 17 do 19, od 24 do 27 in tiste določbe drugih SRS, na katere se našteti sklicujejo ali nanašajo ter uvod v SRS. Uporaba drugih SRS pa ni obvezna. Davčni organ je svojo utemeljitev oprl kar na celotne SRS, kar ne more biti sprejemljiva praksa za davčne postopke. Tožeča stranka vztraja na tem, da izpolnjuje vse pogoje iz 31. člena ZDavP-2. Niti z vsebinskega niti s formalnega vidika ne obstaja podlaga za očitke o kršenju določil SRS 21 niti o kršenju celotnih SRS. Zato tožeča stranka meni, da so tudi ostale navedbe o kršitvi ZGD-1 in ZDavP-2 nerelevantne.

Kar se tiče Cipra kot davčne oaze, pa pripominja, da je ta trditev neutemeljena, pavšalna in napačna. Ciper je polnopravna članica EU, ki spoštuje vse direktive EU in ima sprejete tudi davčne predpise. Republika Ciper spoštuje iste evropske direktive in predpise, kot Slovenija. Kolikor je ciprski davek od dohodkov pravnih oseb nižji od slovenskega, to še ne pomeni, da gre za davčno oazo. Ni pa na seznamu držav, ki je objavljen skladno z 8. členom ZDDPO-2, na tako imenovani črni listi. Davčni organ se do vseh navedb tožeče stranke ni jasno opredelil, zato njegovo ravnanje ni v skladu s prvim odstavkom 140. člena ZDavP-2. Tožeča stranka posledično meni, da ni ravnala v neskladju s SRS 21, 31. členom ZDavP-2 in 54. členom ZGD-1. Davčni organ je pripombe davčnega zavezanca zavrnil z zelo kratkimi navedbami. Tožeča stranka tudi ne more preizkusiti materialnih določb, saj se davčni organ nanje opira preveč na splošno. Gre za kršitve temeljnih načel davčnega postopka (načelo materialne resnice, načelo zakonitosti ter načelo kontradiktornosti v postopku). Zato je davčni organ nepravilno in nepopolno ugotovil dejansko stanje in posledično nepravilno uporabil materialno pravo.

Glede na navedeno tožeča stranka sodišču predlaga, naj njeni tožbi ugodi ter s sodbo izpodbijano odločbo odpravi, oziroma podrejeno, naj njeni tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponovni postopek. V vsakem primeru pa naj toženi stranki naloži povrnitev stroškov tožeče stranke, skupaj s pripadki in DDV vred.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da v celoti prereka navedbe tožeče stranke ter vztraja pri razlogih iz obrazložitve upravnih odločb. Sodišču predlaga, da tožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrne.

Sodišče je na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave, saj dejansko stanje, relevantno za presojo tega upravnega spora, med strankama ni sporno.

Tožba ni utemeljena.

Med strankama je nesporno, da je po končanem davčnem inšpekcijskem nadzoru davčni organ v smislu 141. člena ZDavP-2 izdal odločbo o ugotovitvi nepravilnosti, ki pa ne vplivajo na višino davčne obveznosti. Ostaja pa med strankama sporno ali je pri zavezancu za davek v letu 2009 prišlo do zatrjevanih kršitev SRS 21 in 31. člena ZDavP-2 ali ne. V zvezi s slednjim in upoštevaje tožbo tožeče stranke sodišče pripominja naslednje. Odločba, kot že navedeno, ni utemeljena s formalnimi pomanjkljivosti knjigovodskih listin, pač pa materialnimi. Knjigovodska listina je namreč verodostojna, če lahko na njeni podlagi strokovno usposobljena oseba, ki ni sodelovala v poslovnem dogodku, popolnoma jasno in brez vsakršnih dvomov spozna naravo in obseg poslovnih dogodkov. Če narave in obsega poslovnega dogodka ni mogoče spoznati popolnoma jasno in brez vsakršnih dvomov, gre za neverodostojno listino, vpis v poslovne knjige na njeni podlagi pa je v nasprotju s SRS. Verodostojnost izkaza poslovnega izida oziroma letnega poročila je nedvomno zahteva SRS, kot tudi zahteva Zakona o davku od dohodka pravnih oseb, ki napotuje na njihovo uporabo. Navedeno izhaja že iz uvoda v SRS (2006), predvsem iz točke 5 – temeljne računovodske predpostavke in kakovostne značilnosti računovodenja, po kateri se pri računovodskem poročanju zahtevata resničnost in poštenost predstavljanja. Zahteve, ki se pojavijo na tej končni stopnji računovodenja, je treba upoštevati od samega začetka, kar pomeni, da morajo podjetja v vseh fazah računovodenja upoštevati njegove kakovostne značilnosti. Konti in vknjižbe na njih morajo biti popolni in zanesljivi, poslovni dogodki pa obravnavani v skladu z njihovo vsebino. Verodostojnost izkaza poslovnega izida je namreč po naravi stvari pogojena z verodostojnostjo podatkov o posameznih poslovnih dogodkih, ki so predmet knjigovodskega evidentiranja in s tem z verodostojnostjo listin, ki so podlaga za knjiženje. Kakovostne značilnosti računovodskih izkazov in s tem tudi celotnega računovodenja so predvsem razumljivost, ustreznost, zanesljivost in primerljivost. Prva značilnost pomeni, da ne samo, da uporabniki računovodskih izkazov lahko razumejo postavke v njih, temveč da je mogoče ugotoviti pomen kontov in vknjižb na njih. Kakovostna značilnost ustreznosti pomeni, ne samo da so postavke v računovodskih izkazih zaželene, potrebne in koristne lastnosti, značilnosti, temveč tudi, da konti in vknjižbe na njih ustrezajo določenemu namenu in pravilom. Tretja kakovostna značilnost, to je zanesljivost pa pomeni, ne samo da postavke v računovodskih izkazih ne vsebujejo pomembnih napak in pristranskih stališč ter da zvesto predstavljajo tisto, o čemer trdijo, da prestavljajo ali za kar se lahko upravičeno domneva, da predstavljajo, temveč tudi, da so konti in vknjižbe na njih popolni in zanesljivi. Četrta kakovostna značilnost, to je primerljivost, pa pomeni ne samo, da je zaradi metodične enotnosti mogoče primerjati postavke v računovodskih izkazih istega podjetja za različna leta ali postavke v računovodskih izkazih različnih podjetjih, temveč tudi, da so konti in vknjižbe na njih metodično enotni, tako v posameznem podjetju, kot v različnih podjetjih. Kot izhaja iz 2. točke uvoda v SRS/2006, na katerega se sklicuje tožeča stranka, je uporaba SRS 20 do 24 le priporočena, ni pa obvezna, ker gre po njihovi vsebini za pravila skrbnega računovodenja. Gre torej za način sicer obveznega zagotavljanja pravilnosti in resničnosti podatkov. Tudi po mnenju sodišča tožeča stranka vsem kriterijem iz SRS/2006 tudi v smislu SRS 21 ni zadostila, čeprav bi jim, glede na povedano, morala. Posledično pa tudi ni zadostila pogojem iz 31. člena ZDavP-2. Tudi po mnenju sodišča je potrebno trgovanje s spornimi delnicami A. d.d. obravnavati kot celoto, saj si je le na ta način mogoče ustvariti sliko o tem, zakaj je do trgovanja z omenjenimi delnicami po ceni, na način in v času, kot se je zgodilo, sploh prišlo. Tožeča stranka namreč konkretnega razloga, zakaj je sporne delnice odkupila od B. Ltd in jih nato prodala družbi C. d.o.o., slednja pa je kupnino na njen transakcijski račun nakazala, še preden je tožeča stranka od B. Ltd odkupila sporne delnice, ni pojasnila. Dejansko je tožeča stranka sporne delnice nabavila z denarjem, ki ji ga je v ta namen nakazala C. d.o.o. Zakaj ni omenjena družba od B. Ltd sama kupila omenjenih delnic, pač pa se je slednje zgodilo s posredovanjem tožeče stranke, slednja ni pojasnila. Prav tako sodišče za tako postopanje ne vidi razumnega ekonomsko gospodarskega razloga. Čim pa je tako, tudi po mnenju sodišča, tožeča stranka pa tudi druge osebe, ki so sodelovale v verižnem trgovanju s spornimi delnicami, ni zasledovala gospodarskega cilja, pač pa cilj po odlivu sredstev v tujino in oziroma znižanju davčne osnove C. d.o.o. To pa pomeni, da gre posledično za aktivnosti, katerih namen ni bil v trgovanju z vrednostnimi papirji, kot to želi (sicer neargumentirano) prikazati tožeča stranka, pač pa v izogibanju plačila davkov v Republiki Sloveniji. Zato tudi po mnenju sodišča transakcija tožeče stranke dejansko predstavlja navidezni pravni posel iz 74. člena ZDavP-2. Gospodarsko ekonomske posledice tega pravnega posla namreč niso nastale. Tudi trditev tožeče stranke, da ni vedela, da gre za verižno poslovanje, ni utemeljena. Tožeča stranka je vedela, da bo C. d.o.o. od nje odkupila delnice A. d.d., še preden jih je sama kupila od B. Ltd. Pri tem je delnice kupila in prodala v razdobju nekaj dni. Iz vsega ugotovljenega pa je tudi mogoče razbrati, da je šlo v danem primeru za usklajeno delovanje gospodarskih družb, za katere niti ni potrebno, da bi bile v primeru sklepanja navideznih pravnih poslov tudi kapitalsko in poslovno povezane. Je pa to okoliščina, ki toliko bolj kaže na možnost skupnega dogovarjanja in delovanja zaradi doseganja želenega cilja. Izpodbijana odločba zato na tej okoliščini niti ne sloni, pač pa jo davčni organ omenja kot podkrepitev svojih navedb o usklajenem delovanju družb, vpletenih v verižno trgovanje z delnicami A. d.d. Tudi navedbe o Cipru kot davčni oazi niso bile podlaga za odločanje o ugotovljenih nepravilnostih pri tožeči stranki. Zato odgovor na navedbe tožeče stranke v tej smeri niti ni relevanten za omenjeni postopek. Tudi trditev tožeče stranke, da bo po navedbah davčnega organa obdavčena zaradi omenjene transakcije, na odločitev v tej zadevi ne vpliva, saj se presojajo le tiste okoliščine in dejstva, ki so pomembna za izdajo sporne in ne kakšne druge odločbe.

Navedba tožeče stranke, da se davčni organ ni izrekel jasno do vseh trditev tožeče stranke oziroma jih je zavrnil s kratkimi navedbami, so neutemeljene. Davčni organ je v svoji odločbi jasno opredelil, zakaj meni, da je tožeča stranka kršila določila SRS 21 in 31. člena ZDavP-2. Ostalih navedb, ki presegajo ugotavljanje slednjega oziroma so za ta postopek nerelevantne, pa davčni organ niti ni dolžan pojasnjevati, saj se ne tičejo postopka.

V ostalem se sodišče strinja z razlogi, ki jih za svojo odločitev navajata oba upravna organa, kot tudi z razlogi, s katerimi pritožbeni organ zavrača pritožnikove ugovore. Kolikor so ti enaki tožbenim, se sodišče nanje, da ne bi prišlo do ponavljanja, sklicuje, v smislu drugega odstavka 71. člena ZUS-1. Ker je izpodbijana odločba pravilna in na zakonu utemeljena, sodišče pa v postopku pred njeno izdajo tudi ni našlo nepravilnosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo kot neutemeljeno zavrnilo.

Izrek o stroških upravnega spora temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1.