Jedro

Toženi stranki v tej pravdni zadevi nista enotna (201. člen ZPP) ampak le navadna (200. člen ZPP) sospornika. Zato je vsaka od njih samostojna stranka, dejanja ali opustitve ene od njih pa ne koristijo in ne škodujejo drugi. Ob dejstvu, da se z revizijo izrecno izpodbijana tretja alinea I. točke izreka drugostopne odločbe, nanaša izključno na prvotoženo stranko, in upoštevanju materialno in procesnopravnih upravičenj, ki jih imajo v postopku navadni sosporniki, revizija drugotožene stranke v tem delu ni dovoljena. Upoštevanje tistega dela revizijskih trditev, ki se nanašajo na odločitev iz tretje alinee I. točke izreka drugostopne odločbe, pri odločitvi sodišča druge stopnje, ki se glede škode, ki je nastala četrtotožniku zaradi lastnih v prometni nesreči zadobljenih poškodb, nanaša na drugotoženo stranko (četrta alinea I. točke izreka odločbe), pa tudi ni mogoče, saj je bila v tem delu odločitev sodišča prve stopnje razveljavljena, zaradi česar v tem delu postopek sploh še ni pravnomočno končan (1. odstavek 382. in 1. odstavek 400. člena ZPP). V tem delu je zato revizijsko sodišče revizijo zavrglo (392. člen ZPP).

Izrek

Revizija se v delu, v katerem izpodbija odločitev sodišča druge stopnje iz tretje alinee I. točke izreka odločbe, zavrže. II.

Revizija se v delu, v katerem izpodbija odločitev sodišča druge stopnje iz druge alinee I. točke izreka odločbe, zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Z vmesno sodbo z dne 25.5.1994, ki jo je popravilo s sklepom in dopolnilo z dopolnilno sodbo z dne 24.5.1995, je sodišče prve stopnje odločilo, da sta toženi stranki za škodo iz prometne nesreče, do katere je prišlo 26.11.1986 na magistralni cesti C. Z. v križišču z regionalno cesto proti J., odgovorni do 60%, tožeča stranka M. - T. G. pa do 40 %. Odločitev o stroških postopka si je pridržalo za končno sodbo.

Sodišče druge stopnje je pritožbama tožeče in drugotožene stranke delno ugodilo. Odločilo je: - da sta toženi stranki v celoti solidarno odgovorni za škodo, ki je nastala prvim trem tožnikom (J., M. in J.G.) zaradi smrti F. G. (prva alinea I. točke izreka odločbe); - da sta toženi stranki solidarno odgovorni do 80 % za škodo, ki je nastala četrtotožniku (M. - T. G.) zaradi smrti F. G., do 20% pa je za to škodo odgovoren četrtotožnik sam (druga alinea I. točke izreka odločbe); - da je prvotožena stranka Z. T. d.d. L., Območna enota C. do 80% odgovorna za škodo, ki je nastala četrtotožniku M. - T. G. zaradi lastnih v prometni nesreči zadobljenih telesnih poškodb, do 20 % pa je za to škodo odgovoren četrtotožnik sam (tretja alinea I. točke izreka odločbe); - da se odločitev sodišča delno razveljavi in sicer glede s strani sodišča prve stopnje ugotovljenega obstoja odgovornosti drugotožene stranke Za.T. d.d., N. za škodo, ki je nastala četrtotožniku M. - T. G. zaradi lastnih v prometni nesreči zadobljenih telesnih poškodb in v tem delu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje (četrta alinea I. točke izreka odločbe); - da se v preostalem pritožbi tožeče stranke (glede še spornega deleža odgovornosti četrtotožnika) in drugotožene stranke (glede njene odgovornosti za škodo, nastalo vsem štirim tožnikom zaradi smrti F. G.) zavrneta kot neutemeljeni in v tem delu potrdi odločitev sodišča prve stopnje (II. točka izreka odločbe); - da se odločitev o stroških pritožbenega postopka pridrži za končno odločbo (III. točka izreka odločbe).

Proti delu odločitve sodišča druge stopnje je vložila drugotožena stranka Za. T. d.d. (v nadaljevanju drugotožena stranka) pravočasno revizijo in v njej uveljavljala revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. V reviziji je izrecno navedla, da izpodbija drugo in tretjo alineo I. točke izreka drugostopne odločbe. Pritožbeno sodišče je podcenilo prispevek četrtega tožnika k temu, da je prišlo do nastanka škode. Zlasti je bilo premalo upoštevano, da je četrti tožnik napačno ocenil prometno situacijo in v nepravem trenutku zavil v levo. Kolo z motorjem je vozil brez izpita, krmilo kolesa z motorjem pa je imel tudi nepravilno naloženo. Četrti tožnik je bil neizkušen in hudo nepazljiv. Njegove vožnje zato ni mogoče opredeliti kot vožnjo povprečno skrbnega voznika. Zaključek drugostopnega sodišča, da znaša njegov prispevek k nastanku škode le 20%, je zato materialnopravno zmoten. Ugotovljena soodgovornost četrtega tožnika bi morala znašati vsaj toliko, kot je bilo odločeno s prvostopno sodbo (40%) ali pa celo več.

Revizija drugotožene stranke je bila vročena nasprotni stranki, ki na revizijo ni odgovorila in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (390. člen zakona o pravdnem postopku - ZPP).

Revizija je delno nedovoljena, delno pa neutemeljena.

a) Glede nedovoljenosti revizije Drugotožena stranka z revizijo izrecno izpodbija odločitev drugostopnega sodišča iz tretje alinee I. točke izreka, ki pa se na drugotoženo stranko sploh ne nanaša. V tej točki izreka je namreč drugostopno sodišče ugotovilo, da je prvotožena stranka Z.T. d.d. L., Območna enota C. do 80% odgovorna za škodo, ki je nastala četrtotožniku zaradi lastnih v prometni nesreči zadobljenih poškodb, odgovornost četrtega tožnika pa znaša 20%, na drugotoženo stranko pa se nanaša naslednja četrta alinea I. točke izreka drugostopne odločbe, v kateri je bilo pritožbi drugotožene stranke ugodeno, sodba sodišča prve stopnje glede odgovornosti drugotožene stranke za škodo, ki je nastala četrtotožniku zaradi lastnih v prometni nesreči zadobljenih poškodb razveljavljena, zadeva pa v tem delu vrnjena sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Toženi stranki v tej pravdni zadevi nista enotna (201. člen ZPP) ampak le navadna (200. člen ZPP) sospornika. Zato je vsaka od njih samostojna stranka, dejanja ali opustitve ene od njih pa ne koristijo in ne škodujejo drugi. Ob dejstvu, da se z revizijo izrecno izpodbijana tretja alinea I. točke izreka drugostopne odločbe, nanaša izključno na prvotoženo stranko, in upoštevanju materialno in procesnopravnih upravičenj, ki jih imajo v postopku navadni sosporniki, revizija drugotožene stranke v tem delu ni dovoljena. Upoštevanje tistega dela revizijskih trditev, ki se nanašajo na odločitev iz tretje alinee I. točke izreka drugostopne odločbe, pri odločitvi sodišča druge stopnje, ki se glede škode, ki je nastala četrtotožniku zaradi lastnih v prometni nesreči zadobljenih poškodb, nanaša na drugotoženo stranko (četrta alinea I. točke izreka odločbe), pa tudi ni mogoče, saj je bila v tem delu odločitev sodišča prve stopnje razveljavljena, zaradi česar v tem delu postopek sploh še ni pravnomočno končan (1. odstavek 382. in 1. odstavek 400. člena ZPP). V tem delu je zato revizijsko sodišče revizijo zavrglo (392. člen ZPP).

b) Glede neutemeljenosti revizije Glede odgovornosti za škodo, ki je četrtotožniku M. - T. G. nastala zaradi v prometni nesreči dne 26.11.1986 umrle matere F. G., je bilo z izpodbijano sodbo odločeno, da sta za to škodo solidarno odgovorni toženi stranki do 80%, 20% pa je k nastanku te škode prispeval četrti tožnik sam. Ob upoštevanju v postopku pred sodiščema druge in prve stopnje ugotovljenih pravnoodločilnih dejstev, pa je tudi po presoji revizijskega sodišča taka odločitev materialnopravno pravilna.

Drugotožena stranka v reviziji povzema le tiste ugotovitve sodišč druge in prve stopnje, ki se nanašajo na četrtotožnika in njegovo vožnjo s kolesom z motorjem (nepravilna obtežitev krmila motornega kolesa, vožnja brez izpita, neizkušenost v cestnem prometu in napačna presoja, da lahko brez nevarnosti zavije v levo), v celoti pa zanemari hude kršitve cestnoprometnih predpisov, ki sta jih zagrešila oba voznika tovornih vozil. Iz ugotovitev obeh sodišč namreč izhaja, da je četrtotožnik, ki je bil v času nezgode star petnajst let, vozil po magistralni cesti iz C. proti Z. pred obema tovornjakoma, v R. T. pa je pred križiščem s cesto proti J. z levo roko nakazal spremembo smeri in pričel zavijati. Voznik prvega tovornjaka, ki je vozil za četrtim tožnikom, je ocenil, da ga pred njim vozeči četrti tožnik ovira (vendar ne zaradi vožnje, ki bi bila nesigurna, ampak le zato, ker je vozil pred njim), zato je začel s prehitevanjem četrtega tožnika pri polni črti, tik pred prehodom za pešce in križiščem.

Voznik drugega tovornega vozila, ki je za prvim tovornjakom vozil v prekratki varnostni razdalji (le dvanajst metrov, glede na hitrost in okoliščine pa bi morala znašati vsaj trideset metrov), pa je kljub polni črti, bližini prehoda za pešce in križišča, poleg tega pa še s pokvarjenimi zavorami, taki vožnji prvega tovornjaka sledil. Taka vožnja voznikov obeh tovornih vozil predstavlja kršitev cestnoprometnih predpisov, ki so navedeni v prvostopni sodbi in je bila v dani prometni situaciji (vsa vozila so se bližala prehodu za pešce in križišču, kjer je na način, na katerega je urejeno križišče, dovoljena sprememba smeri vožnje, četrti tožnik, ki je nameraval v križišču spremeniti smer vožnje, pa je to tudi nakazal z levo roko) tudi po presoji revizijskega sodišča poglavitni vzrok za to, da je prišlo do prometne nesreče in škode, ki jo je četrti tožnik utrpel zaradi v tej prometni nesreči umrle matere. Odločitev v izpodbijani sodbi, da sta toženi stranki za to škodo četrtotožniku odgovorni solidarno do 80%, četrti tožnik pa zaradi premajhne pozornosti pri spremembi smeri vožnje v levo, ki pa jo je z roko nakazal, do 20%, je zato tudi po presoji revizijskega sodišča materialnopravno pravilna, revizija drugotožene stranke, ki zatrjuje drugače, pa neutemeljena. Zato jo je revizijsko sodišče zavrnilo (393. člen ZPP).