Jedro

Tožnik, ki je Rom, in tožnica, ki je Aškal, oba s Kosova, ne izpolnjujeta pogojev za priznanje azila v Sloveniji, saj se sklicujeta na razloge, ki ne pomenijo preganjanja; prihajata iz kraja na Kosovu, kjer se razmere izboljšujejo in zato tudi ne izpolnjujeta pogojev za subsidiarno zaščito v Sloveniji.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo (1. točka izreka sodbe in sklepa) je sodišče prve stopnje na podlagi določbe 1. odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/2006) zavrnilo tožbo tožnikov zoper odločbo tožene stranke z dne 7.2.2007 in s sklepom (2. točka izreka sodbe in sklepa) oprostilo tožnika plačila sodnih taks. Tožena stranka je z navedeno odločbo v ponovljenem postopku v izvrševanju sodbe Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 2257/2006 z dne 11.10.2006 v zvezi s sodbo Vrhovnega sodišča RS, št. I Up 1576/2006 z dne 29.11.2006, zavrnila prošnji tožnikov z dne 11.8.2006 za priznanje azila v Republiki Sloveniji, tokrat na podlagi določbe 2. odstavka 1. člena Zakona o azilu (ZAzil), saj je iz podatkov spisa in zaslišanja tožnikov sklepala, da ne izpolnjujeta pogojev iz navedene določbe ZAzil niti pogojev po 3. odstavku 1. člena ZAzil za priznanje subsidiarne zaščite v Republiki Sloveniji. Odločila je še, da morata tožnika zapustiti Republiko Slovenijo nemudoma po pravnomočnosti odločbe.

Sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi uvodoma ugotavlja, da je tožena stranka v ponovljenem postopku upoštevala vsa stališča in navodila upravnega in vrhovnega sodišča ob prvem odločanju, ki so se nanašala na to, da lahko tožena stranka vsebinsko ocenjuje razloge, ki sta jih v svoji prošnji za odobritev azila navedla tožnika, le v rednem ne pa v pospešenem postopku, ter da mora glede na etnično pripadnost tožnika, ki je Rom s Kosova, tožnica pa Aškal prav tako s Kosova, v dokazno oceno vključiti poročilo Visokega komisariata ZN za begunce o stanju na Kosovu, ter oceniti pomen tega poročila z vidika subsidiarne zaščite. Pritrjuje stališču tožene stranke, da tožnika tudi v ponovljenem postopku nista dokazala pogojev za priznanje azila oziroma subsidiarne zaščite v Republiki Sloveniji. Prvič naj bi bil tožnik napaden pred dvema letoma s strani neznanih Albancev, ko so mu očitali, da se ni udeležil vojne na Kosovu. Drugič naj bi bila napadena oba tožnika mesec dni pred odhodom s Kosova, ko naj bi neznani storilci hoteli posiliti tožnico, kar je preprečil njen mož ob pomoči soseda, ki je poklical policijo. V obeh primerih je policija intervenirala. Teh napadov in verbalnih žaljivk tudi po presoji sodišča prve stopnje ni mogoče šteti za kršenje osnovnih človekovih pravic, ki bi bile ponavljajoče, resne in hude do te mere, da bi jih bilo mogoče šteti za preganjanje. Dejansko stanje, ki ga je ugotovila tožena stranka kaže, da tožnika živita v okolju, kjer sta relativno varna pred dogodki, zaradi katerih bi bilo potrebno uporabiti institut subsidiarne zaščite. Pri tem sodišče posebej opozarja na okoliščino, da se je policija odzvala na fizični napad na tožnika, da je policijo poklical sosed, ter da so informacije o tem, da je bil napad verjetno pomota, prišle od tožnikovega očeta in sosedov, kar vse po presoji sodišča kaže na delovanje skupnosti, ki je vsaj do določene mere normalno, in v kateri tožnika nista izpostavljena nehumanemu in ponižujočemu ravnanju.

Tožnika v pritožbi uveljavljata vse pritožbene razloge iz 75. člena ZUS-1 in predlagata, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno sojenje, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in odpravi izpodbijano sodbo ter odpravi izpodbijani upravni akt in zadevo vrne v odločanje pristojnemu organu. Prosita tudi za oprostitev plačila sodnih taks. Ocenjujeta, da je poročilo Visokega komisariata ZN za begunce (UNHCR) o stanju na Kosovu, tako kot večina poročil, zelo splošno, še splošnejša pa so poročila Velike Britanije iz junija 2006 o stanju v Republiki Srbiji in poročilo OVSE iz junija 2006. Ta poročila niso relevantna in ne kažejo prave slike o romski situaciji na Kosovu. Asimilacija Romov na Kosovu je kljub znanju albanskega jezika nemogoča. Opozarjata na priporočila UNHCR iz junija 2006, iz katerih je razvidno, da je položaj Romov na Kosovu še vedno ogrožen, ter da naj bi vrnitev temeljila le na prostovoljni bazi, ne pa prisilno.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev sodišča prve stopnje pravilna, pritožbeno sodišče pa se tudi strinja z razlogi izpodbijane sodbe.

Tudi po presoji pritožbenega sodišča je tožena stranka v ponovljenem postopku upoštevala stališča in napotke Upravnega sodišča RS, zavzetih v sodbi, št. U 2257/2006 z dne 11.10.2006 in stališča ter napotke Vrhovnega sodišča RS, ki jih je to sodišče sprejelo v sodbi, št. I Up 196/2006 z dne 29.11.2006. Tožena stranka je pridobila Dokument o stališču UNHCR do nadaljnjih potreb po mednarodni zaščiti posameznikov s Kosova (junij 2006), podrobno zaslišala oba tožnika in jima tudi predočila stališča UNHCR. Ko je bilo tožnikoma predočeno, da iz poročila UNHCR izhaja, da se v Občini ..., od koder prihajata tožnika, razmere za Rome, Aškale in druge manjšine izboljšujejo, da se Romi in Aškali vračajo v ..., da deluje občinska skupščina, v kateri so postavljeni tudi zastopniki Romov in Aškalov, da je v ... potekal tudi poletni festival, na katerem so nastopale folklorne skupine Romov in Aškalov, tožnika nista nasprotovala tem poročilom kot presplošnim, kot to zatrjujeta sedaj v pritožbi, pač pa je prvi tožnik zatrjeval, da so na festivalu sodelovali le tisti Romi, ki so v vojni sodelovali z Albanci in da v ... ne živi toliko Romov, kot to izhaja iz poročila; druga tožnica pa je ob tem predočenju le dejala, da se ne želi vrniti na Kosovo in da želi ostati v Sloveniji. Tudi na podlagi drugih navedb tožnikov o dvakratnem napadu nanju v zadnjih dveh letih in dejstvu, da je na prijavo soseda policija obakrat reagirala, je utemeljena presoja sodišča prve stopnje, da je tožena stranka pravilno odločila, da tožnika ne izpolnjujeta pogojev za priznanje azila v Republiki Sloveniji na podlagi določbe 2. odstavka 1. člena ZAzil, kot tudi, da ne potrebujeta subsidiarne zaščite po določbi 3. odstavka 1. člena ZAzil. Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje torej pravilno uporabilo ZAzil oziroma materialno pravo v obravnavanem primeru.

Pritožbeni razlog zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja v obravnavanem primeru ni podan, saj sodišče prve stopnje ni samo ugotavljalo dejanskega stanja po določbah 73. člena ZUS-1, pač pa je dejansko stanje ugotovilo na podlagi podatkov upravnih spisov tožene stranke.

Prav tako ni podan pritožbeni razlog bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu, ki ga tožnika niti ne obrazložita podrobneje. Zato je pritožbeno sodišče na podlagi določbe 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), ki se na podlagi 1. odstavka 22. člena ZUS-1 primerno uporablja za vprašanja postopka, ki niso urejena v ZUS-1, preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje le glede tistih bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti. Pri tem je ugotovilo, da tudi takih kršitev ni bilo.

Ker ne obstojijo uveljavljani pritožbeni razlogi in tudi ne razlogi, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti je vrhovno sodišče kot pritožbeno sodišče na podlagi določbe 76. člena ZUS-1 pritožbo tožnikov zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Ker je tožnika plačila sodnih taks oprostilo že sodišče prve stopnje, ta oprostitev pa velja za celotni upravni spor, o predlogu tožnikov za ponovno oprostitev plačila teh taks pritožbeno sodišče ni odločalo.