Jedro

Pri odločanju o utemeljenosti tožbenega zahtevka se je pravilno oprlo na paragraf 981 ODZ, ki določa, da izposojevalec (v obravnavanem primeru torej tožnik) nosi stroške redne rabe stvari, povrnitev izrednih stroškov pa uveljavlja kot pošteni posestnik. Glede na naravo pogodbenega razmerja med strankama, po katerem ima prekarist do preklica pogodbenega razmerja pravico uporabljati stvar brez pogodbenega plačila, prvostopenjsko sodišče v zakonu tudi ni imelo podlage za ugotavljanje koristi, ki jo je imela tožeča stranka od prodaje pridelkov iz vinograda in sadovnjaka v času trajanja pogodbenega razmerja.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je Okrajno sodišče v Novi Gorici toženo stranko zavezalo k plačilu 4.212,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26. oktobra 2005 do plačila. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo in toženo stranko zavezalo k povrnitvi pravdnih stroškov v višini 1.725,23 EUR v roku petnajstih dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Tako je odločilo, ker je na podlagi izvedenega dokaznega postopka zaključilo, da je bila med pravdnima strankama sklenjena posodbena pogodba, ki je bila preklicana v letu 2003. Dosojeni znesek pa predstavlja izredne stroške, ki naj bi nastali tožniku kot posodniku za rabo toženkinih kmetijskih površin parc. št. 572/2, 572/3 in 572/4, vse k.o. K. Zoper navedeno sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov po pooblaščenki pritožuje tožena stranka, ki pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, napadeno sodbo razveljavi in spremeni, tako da tožbeni zahtevek zavrne, oz. podrejeno, da zadevo vrne v ponovno odločanje prvostopenjskemu sodišču. Predlaga še, naj sodišče tožeči stranki naloži v plačilo pravdne stroške tožene stranke, vključno s stroški pritožbenega postopka. Pritožnica najprej opozarja, da iz zemljiškoknjižnega izpiska za vložek št. 1 izhaja, da vse od leta 2006 ni več lastnica kmetijskih zemljišč. Pritožnica priznava, da je tožnik obdeloval navedena kmetijska zemljišča v obdobju od leta 1997 do konca leta 2003. Ne drži pa, da bi v tej smeri med strankama obstajal dogovor in da bi toženka tožniku stvar izročila z namenom naj obdeluje. Toženka se je tožnika bala in glede na njeno starost ter zdravstveno stanje ni imela dovolj moči, da bi se njegovi samovolji izrecno in dovolj odločno uprla. Nikakor pa ne drži, da bi bili stranki dogovorjeni o tožnikovih vlaganjih v kmetijska zemljišča, česar tožeča stranka ni niti sama trdila. Tožnik se je samovoljno, iz njemu znanega zgiba odločil za obdelovanje in vlaganje v nepremičnine, za katere je vedel, da niso njegove. Upoštevaje opisano dejansko stanje, pritožnica meni, da je sodišče pri odločanju o tem, kaj je toženka dolžna vrniti, uporabilo napačno pravno podlago. Po njenem mnenju bi moralo sodišče kot pravno osnovo uporabiti pravila o neupravičeni pridobitvi, po katerih je utemeljenost tožnikovega zahtevka začrtana z višino vrednosti okoriščenja tožene stranke, pri čemer je potrebno doseženo korist presojati s subjektivnega stališča konkretne tožene stranke, ne pa na splošno. Tožena stranka ni imela vpliva na to, kaj je tožnik počel na njeni zemlji in kako donosno bo njegovo gospodarjenje, sedaj pa je izstavljen račun za posledice nerentabilnega, ročnega ekstenzivnega obdelovanja. Tudi izvedenka ugotavlja, da trajnejših investicij v vinograd in sadovnjak ni bilo. Toženka bi imela korist od tožnikovega dela kvečjemu, če bi z obdelovanjem kasneje nadaljevala. Dejstvo, da se toženka ne prej ne potem, ni nameravala ukvarjati z obdelovanjem zemljišč izhaja iz njene starosti in zdravstvenega stanja in iz tega, da so bila zemljišča pred tožnikovim posegom zapuščena. Z obdelovanjem se toženka ni ukvarjala niti potem, ko jih je urejena tožnik zapustil, o čemer priča izvedensko mnenje S. L. in priložene fotografije. Vse navedeno vodi v zaključek, da toženki obnovitev vinogradov ne prinaša nobene koristi. Glede na to, da trajnejših investicij v vinograd in sadovnjak, po mnenju izvedenke, ni bilo, je tožnik v štirih letih pobiranja pridelkov izkoristil vloženo delo in mu toženka ne dolguje ničesar.

Zgolj podrejeno pa pritožnica graja še princip obračuna ter upoštevane količine in cene pridelka. Najprej opozarja, da v sodbi ni prepričljivo pojasnilo zakaj niso bile upoštevane pripombe toženke z njene vloge z dne 21.10.2008. Opozarja tudi, da bi bilo v postopku potrebno ugotoviti dejansko doseženo korist, ne pa hipotetično, po nekih teoretičnih cenah, ki že na prvi pogled odstopajo od realnih tržnih cen. Po drugi strani pa je prvostopenjsko sodišče velikodušno priznavalo stroške, ki jih je zatrjeval tožnik. Toženki tako ni jasno, na osnovi česa je sodišče priznalo 1.304,00 EUR za tretje leto obdelovanja. Od seštevka višine tožnikove koristi, ki je že tako v škodo toženke, v višini 5.200,00 EUR, je sodišče neutemeljeno odštelo redne stroške obdelave spornega zemljišča, pri čemer iz sodbe ni niti ni razvidna višina in specifikacija teh stroškov. Redni stroški gredo v breme tožnika, ne pa v breme dosežene koristi, saj bi redne stroške bil tožnik dolžan nositi sam, tudi v primeru, ko koristi od stvari sploh ne bi imel. Tožnik je, celo ob upoštevanju vrednosti po sodbi, ki so do toženke krivične, v štirih letih obiranja izčrpal vrednost svojih samovoljnih vlaganj tako, da mu toženka ne dolguje ničesar več. Če pa se je pri kalkulacijah vštel in je rezultat njegovega dela zguba, le ta ne more iti v breme tožene stranke, ki od tega nima nobene koristi.

Pritožba ni utemeljena.

Navedba pritožnice, da vse od leta 2006 ni več lastnica kmetijskih zemljišč, ki so bila predmet obdelave s strani tožnika, predstavlja nedovoljeno pritožbeno novoto. Ob tem, ko tudi za toženo stranko ni sporno, da je toženec obdeloval navedena zemljišča do leta 2003, pa se ta pritožbena navedba izkaže tudi kot pravno nepomembna. Pritožbi tudi ne uspe izpodbiti zaključka prvostopenjskega sodišča, da je med pravdnima strankama obstajal dogovor, na podlagi katerega je tožeča stranka obdelovala toženkino kmetijsko zemljišče. Pritožbene trditve, da je toženka prepustila tožniku zemljišče v obdelavo, ker da se je tožnika, glede na njeno starost in zdravstveno stanje, bala, ne prepričajo. Prepriča pa zaključek prvostopenjskega sodišča, da bi toženka, če dogovor glede obdelovanja zemlje ne bi obstajal, tožniku obdelovanje preprečila takoj, ko je zanj izvedela in ne komaj po kar nekajletni obdelavi. Prvostopenjsko sodišče v razlogih sodbe tudi ni navedlo, da sta bili stranki dogovorjeni za tožnikova vlaganja v kmetijska zemljišča, zato tudi ni jasno zakaj pritožnica graja takšno razlogovanje. Pritožbi tudi ni mogoče slediti v delu, ko navaja, da bi prvostopenjsko sodišče moralo v obravnavani zadevi uporabiti pravila o neupravičeni obogatitvi. Ta namreč pridejo v poštev, kadar ni pravne podlage za neko korist, oziroma kadar je pravna podlaga za neko korist odpadla. V obravnavani zadevi pa tožeča stranka ne vtožuje koristi , ki naj bi jo tožena stranka pridobila brez pravne podlage ali zaradi kasneje odpadle pravne podlage. Pritožbeno sodišče pritrjuje naziranju prvostopenjskega sodišča, da je bila med strankama sklenjena posodbena pogodba, v kateri nista bila določena čas in namen rabe stvari (prekarij, paragraf 974 ODZ). Glede na navedeno se je pri odločanju o utemeljenosti tožbenega zahtevka pravilno oprlo na paragraf 981 ODZ, ki določa, da izposojevalec ( v obravnavanem primeru torej tožnik) nosi stroške redne rabe stvari, povrnitev izrednih stroškov pa uveljavlja kot pošteni posestnik. Pritožbene navedbe, da toženka ni imela nobene koristi od tožnikovega nerentabilnega , ročnega obdelovanja se tako izkažejo kot pravno nepomembne za odločitev o tožnikovem zahtevku. Glede na naravo pogodbenega razmerja med strankama, po katerem ima prekarist do preklica pogodbenega razmerja pravico uporabljati stvar brez pogodbenega plačila, prvostopenjsko sodišče v zakonu tudi ni imelo podlage za ugotavljanje koristi, ki jo je imela tožeča stranka od prodaje pridelkov iz vinograda in sadovnjaka v času trajanja pogodbenega razmerja. Zahtevek tožene stranke, da se poračunajo koristi, ki jih je imela tožeča stranka od prodaje pridelka iz spornega vinograda torej nima podlage v pogodbenem razmerju med strankama. Prvostopenjskemu sodišču torej sploh ni bilo potrebno ugotavljati koristi, ki jih je imela tožeča stranka od prodaje pridelkov. Pritožbenemu sodišču zato tudi ni potrebno odgovarjati na obširne pritožbene navedbe, ki se nanašajo na cene, ki jih je sodna izvedenka upoštevala pri ugotavljanju navedene koristi. Pritožba višine izrednih stroškov, ki jih je prvostopenjsko sodišče ugotavljalo s pomočjo izvedenke S. L., konkretno ne izpodbija. Na trditve, da je prvostopenjsko sodišče velikodušno priznavalo stroške, ki jih je zatrjeval tožnik, ni mogoče argumentirano odgovoriti. Iz razlogov sodbe tudi izhaja, da je prvostopenjsko sodišče za tretje leto priznalo strošek v višini 1.304,00 EUR na račun menjave žice v vinogradu in grebeničenja 147 trt. Pritožba tožene stranke je zato neutemeljena in jo je sodišče druge stopnje zavrnilo, saj je sodišče prve stopnje odločilna dejstva pravilno in popolno ugotovilo in tudi materialnopravno pravilno odločilo, pri tem pa tudi bistvenih kršitev določb postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (2.odst.350. člena ZPP) ni storilo, in potrdilo sodbo prvostopenjskega sodišča (353.čl. ZPP).Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato je pritožbeno sodišče odločilo, da krije sama svoje stroške pritožbenega postopka (154. čl. ZPP).