Jedro

Pritožnica sicer graja dokazno oceno sodišča prve stopnje. Niti z besedo pa ne oporeka vsebini elektronskih sporočil, ki jih je tožena stranka pošiljala tožeči stranki. Prav vsebina teh sporočil pa predstavlja odločilno dejansko podlago izpodbijani sodbi.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Pravdni stranki sami nosita svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 50944/2013 z dne 10. 4. 2013 vzdržalo v veljavi v 1. in 3. točki izreka (I. točka) in toženi stranki naložilo v plačilo pravdne stroške tožeče stranke v znesku 4.418,85 EUR s pripadki (II. točka izreka). Na podlagi izvedenega dokaznega postopka je ugotovilo, da je tožena stranka prodajala tožeči stranki sladkor z namenom, da ga ta naprej proda italijanskim kupcem. Vsako dobavo ji je tožena stranka plačala. Vsaka dobava je bila s strani italijanskih kupcev tudi vedno plačana vnaprej. V konkretnem primeru pa je tožeča stranka na izrecno zahtevo tožene stranke sladkor dobavila neposredno kupcem v Italiji. Ker je tožena stranka tožečo stranko prepričala, da se plačilo za to dobavo že nahaja na toženkinem računu, je tožbenemu zahtevku v celoti ugodilo.

2. Proti tej sodbi se je tožena stranka pravočasno pritožila. Uveljavljala je vse tri pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena ZPP ter predlagala spremembo izpodbijane sodbe tako, da pritožbeno sodišče tožbeni zahtevek zavrne. Podredno pa je predlagala razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Zahtevala je tudi povrnitev svojih stroškov pritožbenega postopka.

3. V odgovoru na pritožbo je tožeča stranka predlagala zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijane sodbe. Tudi ona je zahtevala povrnitev svojih stroškov pritožbenega postopka.

4. Pritožba ni utemeljena. Zato jo je pritožbeno sodišče kot tako zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo, saj tudi v okviru uradnega preizkusa izpodbijane sodbe ni zasledilo nobenih kršitev iz drugega odstavka 350. člena ZPP. Na posamezne pritožbene navedbe je odgovorjeno v nadaljevanju.

5. Pritožnica sicer graja dokazno oceno sodišča prve stopnje. Niti z besedo pa ne oporeka vsebini elektronskih sporočil, ki jih je tožena stranka pošiljala tožeči stranki. Prav vsebina teh sporočil pa predstavlja odločilno dejansko podlago izpodbijani sodbi. Tako je sodišče prve stopnje v 9. točki obrazložitve povzelo elektronsko sporočilo (A22), ki ga je tožena stranka (njen delavec V.) dne 8. 4. 2013 poslala tožeči stranki (njeni delavki M.). Vsebina tega sporočila se glasi: „Znesek 93.600,00 EUR, kolikor je znesek iz naše evidence odprtih računov, je zadržan do sporazuma z vašim podjetjem, sicer bomo znesek pobotali s škodo, ki jo bomo dokazali na sodišču“. Tega elektronskega sporočila po prepričanju pritožbenega sodišča ni mogoče tolmačiti drugače kot poskus tožene stranke, da se poplača iz zadržanega zneska, če v postopku IV Pg 3858/2013, ki je v teku pri Okrožnem sodišču v Ljubljani na podlagi tožbe tožene stranke proti tožeči stranki in proti družbi R. d. o. o. zaradi plačila 82,750,98 EUR iz naslova zatrjevane izključne pravice tožene stranke do prodaja sladkorja v Italijo, ne bi uspela. Dne 11. 4. 2013 je tožena stranka (prav tako njen delavec V.) poslala tožeči stranki (njenemu delavcu T.) elektronsko sporočilo (A24), katerega prva vrstica se glasi: „Kartica je usklajena, naš dolg do vas je 99.996,20 EUR“.

6. V teh dveh elektronskih sporočilih pa je skupaj z nakazilom italijanskega kupca z dne 26. 3. 2013 (listina v prilogi A20), sodišče prve stopnje imelo zadostno podlago za presojo, da navedbe tožeče stranke držijo. Da je torej tožeča stranka italijanskim kupcem dobavila sladkor v vrednosti 99.966,20 EUR na podlagi naročila tožene stranke in da je to storila zato, ker jo je tožena stranka prepričala, da so italijanski kupci toženi stranki kupnino za sladkor že nakazali in bo kupnino po izvršeni dobavi tožena stranka nakazala tožeči stranki.

7. Nakazilo (v prilogi A20) je v spis vložila tožeča stranka. Navedla je, da je tožena stranka z njim prepričala tožničinega delavca T., da se na njenem računu že nahaja kupnina za sladkor (II. točka vloge z dne 11. 7. 2013). Prav zato, ker je to listino tožena stranka izročila tožeči, za odločitev o pritožbi ni pomembno, ali je račun, naveden v listini A20, pravi ali ne. Odločilno je, da jo je tožeča stranka izročila tožničinemu delavcu prav z namenom, da ga prepriča, da se kupnina za sladkor že nahaja na njenem računu.

8. Ob takih pisnih dokazih ni pomembno, da pisnega naročila ni bilo. Sicer pa pritožnica ne ugovarja T. izpovedi, da so bila naročila bodisi ustna, bodisi elektronska. Ob neizpodbijani vsebini zgoraj povzetih listin tudi ni pomembno, da s strani tožene stranke zaslišane osebe zanikajo naročilo sladkorja v Italijo. Te izpovedi bi se morda izkazale za pomembne le, če bi tožena stranka navedla, da zgoraj povzeta vsebina elektronskih sporočil ne podpira navedb tožeče stranke in pojasnila ter dokazala, zakaj ne. Ker pa tega ni storila, z nobeno od pritožbenih navedb ne more doseči drugačne odločitve. Ob taki situaciji je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je verjelo prevozniku A., da mu je prevoze v Italijo naročila tožena stranka. Citirane listine njegovo izpoved le še potrjujejo.

9. Pojasnjeno je že bilo, da pritožba ni utemeljena. Zato je pritožbeno sodišče na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP, odločilo, da pritožnica sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka. Svoje stroške pritožbenega postopka pa tožeča stranka nosi zato, ker je po presoji pritožbenega sodišča odgovor na pritožbo nepotrebna vloga. V njej je tožeča stranka v glavnem le ponovila svoje navedbe, pa tudi sicer odgovor na pritožbo v ničemer ni doprinesel k odločitvi o pritožbi (prvi odstavek 155. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).