Jedro

Tožena stranka je sklep z dne 23. 4. 2014, s katerim je bila zavrnjena tožnikova zahteva za preizkus ocene delovne uspešnosti za leto 2013, vročila tožnikovemu pooblaščencu 5. 5. 2014. Ker je pričel 6. 5. 2014 teči 30-dnevni rok za sodno varstvo na podlagi drugega odstavka 25. člena ZJU, ta rok pa se je iztekel 4. 6. 2014, je tožnik tožbo, ki jo je priporočeno oddal na pošto 5. 6. 2014, vložil prepozno. Čeprav tožena stranka v odgovoru na tožbo ni predlagala, da sodišče tožnikovo tožbo zavrže kot prepozno, je imelo sodišče prve stopnje podlago za zavrženje tožnikove tožbe v določbi prvega odstavka 274. člena ZPP. Pravočasna vložitev tožbe je namreč procesna predpostavka za sodno varstvo, na katero pazi sodišče prve stopnje po uradni dolžnosti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom tožnikovo tožbo zavrglo in mu naložilo, da je dolžan toženi stranki povrniti stroške postopka v višini 87,36 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi dalje do plačila.

2. Zoper navedeni sklep se z laično pritožbo pritožuje tožnik, smiselno iz pritožbenega razloga bistvenih kršitev določb postopka in predlaga pritožbenemu sodišču, da njegovi pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek. V pritožbi navaja, da se sklicuje na prekluzijo in odgovor tožene stranke, ki ga je ta podala v zvezi z njegovo tožbo. V pritožbi navaja, da je tožbo zares vložil prepozno, vendar je sodišče prve stopnje ni tako zavrnilo (pravilno: zavrglo) kot prepozno, temveč jo je vročilo toženi stranki v odgovor. Tožena stranka je odgovor na tožbo podala, v njem pa se ni sklicevala na prepozno vložitev tožbe. Sodišče prve stopnje je ta odgovor poslalo tožniku in razpisalo narok za glavno obravnavo, nato pa je to obravnavo preklicalo in izdalo izpodbijani sklep. Če bi sodišče prve stopnje takoj zavrglo tožnikovo pritožbo, tožniku ne bi bilo potrebno povrniti stroškov tožene stranke. Iz tega razloga se z odločitvijo o pravdnih stroških ne strinja.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani sklep v mejah smiselno uveljavljenega pritožbenega razloga bistvenih kršitev določb postopka po prvem odstavku 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) v zvezi s prvim odstavkom 274. člena ZPP, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP tudi po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v drugem odstavku 250. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

5. Iz podatkov v spisu izhaja, da je tožena stranka sklep z dne 23. 4. 2014, s katerim je bila zavrnjena njegova zahteva za preizkus ocene delovne uspešnosti za leto 2013 (B7) vročila tožnikovemu pooblaščencu dne 5. 5. 2014 (B8). Ker je pričel 6. 5. 2014 teči 30 dnevni rok za sodno varstvo na podlagi drugega odstavka 25. člena Zakona o javnih uslužbencih (ZJU; Ur. l. RS, št. 56/2002 in nadalj.), ta rok pa je iztekel 4. 6. 2014, je tožnik tožbo, ki jo je priporočeno oddal na pošto dne 5. 6. 2014, vložil prepozno. Ker je sodišče prve stopnje dejstvo, da je bila tožba vložena prepozno, lahko ugotovilo šele potem, ko je tožena stranka skupaj z odgovorom na tožbo predložila kot dokaz tudi dokazilo o vročitvi sklepa tožnikovemu pooblaščencu, je sodišče prve stopnje šele z dnem vložitve te listine lahko ugotovilo, da je tožnik zamudil rok za vložitev tožbe. Kljub temu, da tožena stranka v odgovoru na tožbo ni predlagala, da sodišče tožnikovo tožbo zavrže kot prepozno, je imelo sodišče prve stopnje v določbi prvega odstavka 274. člena ZPP podlago za zavrženje tožnikove tožbe. Pravočasna vložitev tožbe je namreč procesna predpostavka za sodno varstvo, na katero pazi sodišče prve stopnje po uradni dolžnosti. Dejstvo, da je sodišče prve stopnje po prejemu odgovora na tožbo razpisalo poravnalni narok in prvi narok za glavno obravnavo, ki pa ga je preklicalo, na zgornje ugotovitve nima odločilnega vpliva. V zvezi s tem je neutemeljena pritožbena navedba tožnika, da bi lahko sodišče prve stopnje njegovo tožbo zavrglo že pred vročitvijo tožbe v odgovor toženi stranki, s čimer toženi stranki ne bi nastali stroški, saj je sodišče prve stopnje lahko ugotovilo, da je tožnik tožbo vložil prepozno, šele potem, ko je tožena stranka vložila v spis ustrezno listinsko dokumentacijo.

6. Ker je bila tožnikova tožba v tem individualnem delu zavržena, je treba šteti, da tožnik v tem individualnem delovnem sporu ni uspel, zato je dolžan na podlagi prvega odstavka 154. člena ZPP toženi stranki povrniti njene pravdne stroške. Sodišče prve stopnje je toženi stranki utemeljeno priznalo stroške za sestavo odgovora na tožbo in jih odmerilo skladno z določbami Zakona o odvetniški tarifi (ZOdvT; Ur. l. RS, št. 67/2008 in nadalj.).

7. Ker ni bil podan niti s pritožbo uveljavljeni razlog in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče tožnikovo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

8. Odločitev o stroških pritožbenega postopka je odpadla, ker jih tožnik ni priglasil.