Jedro

Tožena stranka je zoper tožbena zahtevka uveljavlja ugovor izpolnitve obveznosti, zato je bila obremenjena s procesnim in materialnim dokaznim bremenom.

Tožeča stranka je izpovedala, da je bila ona dejanska posojilojemalka. Zato je bilo tožbenima zahtevkoma pravilno ugodeno, kljub okoliščini, da je bila na eni posojilni pogodbi podana kot porok, na drugi pa niti ni bila podana.

Pogodbene letne obresti v višini 8 % niso bile oderuške.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim delom sodbe ugodilo tožbenemu zahtevku in odločilo, da je drugotožena stranka dolžna tožeči stranki plačati 8.825,11 EUR z obrestmi in sicer od zneska 4.822,86 EUR pogodbeno dogovorjene 8% letne obresti za čas od 5.4.2000 do 5.6.2000, od 6.6.2000 dalje pa zakonske zamudne obresti, vendar največ do višine glavnice, ter od zneska 4.002,25 EUR pogodbeno dogovorjene 8% letne obresti za čas od 9.6.2000 do 5.12.2000, od 6.12.2000 dalje pa zakonske zamudne obresti, vendar največ do višine glavnice, vse v 15 dneh pod izvršbo. Nadalje je še odločilo, da je drugotožena stranka dolžna plačati tožeči stranki stroške postopka v znesku 1.548,52 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka roka, določenega za izpolnitev obveznosti dalje.

Zoper navedeno sodbo vlaga pritožbo drugotožena stranka. Uveljavlja vse pritožbene razloge. Predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne ali podrejeno, da sodbo razveljavi in zadevo vrne prvostopnemu sodišču v ponovno odločanje. Poudarja, da bi moralo sodišče izdati zavrnilno zamudno sodbo. Sodišče je na dveh narokih pozivalo tožečo stranko, da tožbo popravi in navedbe uskladi z dokazi in čeprav tožba še ni bila sklepčna in čeprav prva in druga tožena stranka na tožbo nista odgovorili, je sodišče vodilo postopek in izvajalo dokaze, pri tem pa se sklicevalo na pravila materialno procesnega vodstva. Drugotožena stranka je temu nasprotovala, vendar je sodišče še vedno dokaze izvajalo v okviru materialno procesnega vodstva in jo celo zaslišalo kot stranko, nato pa njene navedbe o tem, da je vse dolgove tožnika vrnila ocenila kot neprepričljive. Sodišče ne le da ni upoštevalo določb 318. člena ZPP, temveč je prekršilo tudi pravilo o materialno procesnem vodstvu in nepristranskega sojenja. Izvajanje dokazov v korist ene stranke in tožnika, na katerem je dokazno breme o utemeljenosti postavljenega zahtevka, ne predstavlja materialno procesnega vodstva. Predvsem sodišče ne more izvajati dokazov v smeri, da bi ugodilo tožbenemu zahtevku, ko tožba sploh ni sklepčna, in še posebej ne, ko pogoji za izvajanje dokazov zaradi izpolnjevanja pogojev za izdajo zamudne sodbe niso izpolnjeni. Tudi pravila o dokaznem bremenu si je sodišče napačno razlagalo in je štelo, da so tožene stranke dolžne dokazati utemeljenost oz. neutemeljenost tožbenega zahtevka. Ob tem je ugodilo tožbenemu zahtevku na vrnitev posojila, čeprav ni jasno, ali je do posojilnega razmerja na podlagi obeh spornih pogodb res prišlo, ali sta obe pogodbi veljavno sklenjeni in ali ne gre celo za nedopustno početje tožnika in oderuštvo, na kar pazi sodišče po uradni dolžnosti. Prva posojilna pogodba je bila predložena v kopiji, brez potrdila, da kopija ustreza originalu in k njej ni bilo predloženo potrdilo o prejemu denarja s strani posojilojemalke, ki je bila na pogodbi navedena. Le takšno potrdilo pa lahko izkazuje, da je do realizacije pogodbe sploh prišlo. Na to je drugotožena stranka opozorila že na naroku, po tem, ko sicer odgovora na tožbo ni podala in sploh niso bili izpolnjeni pogoji za razpis naroka. Tudi druga posojilna podgodba je bila predložena v kopiji, pri tem pa je bila celo nepodpisana od tožencev. Prav tako tudi k tej tožnik ni predložil potrdila o nakazilu denarja. Pogodba, ki nikoli ni bila podpisana s strani enega od tožencev, pa ne more nobenega zavezovati. Sodišče je pogodbe štelo za veljavne, čeprav so bili podpisi s strani porokov sporni, glede prvotožene stranke pa je sodišče ugotovilo, da poroštvena izjava sploh ni bila dana skladno z določbo 998. člena ZOR. Sodišče ni upoštevalo, da so bile v pogodbah obresti nerazumno visoko določene. Sodišče ni verjelo toženki, ki je povedala, da je vsakega 5. v mesecu posojilo vračala, da je tožnik prihajal k njej v službo in je v zvezi s temi navedbami štelo njene izjave, ker ni predložila dokazov o vrnitvi denarja za neprepričljive. Tudi njene navedbe, da je vračala kar nekaj časa in da meni, da je vrnila več, kot je bila dolžna, ni upoštevalo in ni opazilo nenavadnosti, da je tožnik po denar prihajal k drugotoženki v službo, vsakega 5. v mesecu, ko je dobila plačo in na parkirišče pred službo, pri tem pri ocenjevanju dokazov ni niti pomislilo na nenavadnost tega početja, na položaj drugotoženke pri takem izterjevanju in se ni opredelilo glede vtoževanih obresti, čeprav so te že na prvi pogled oderuške. Bolj je verjelo tožniku, čeprav za to ni bilo nobenega razloga, saj njegova izpoved ni bila prepričljiva, saj jo je tožnik od enega do drugega naroka spreminjal. Pritožba ni utemeljena.

Tožba je nesklepčna, če iz trditvene podlage ne izhaja zahteva po pravnem varstvu, ki je vsebovana v tožbenem zahtevku (tretja točka 318. člena ZPP). Pritožnica ne uspe pojasniti, v čem naj bi bile pomanjkljivosti, ki bi kazale na omenjeno neujemanje trditvene podlage tožbe in tožbenim zahtevkom. Tožnik je namreč v tožbi navedel, da je bila drugotoženka posojilojemalka oziroma porokinja za vračilo posojenih zneskov, ter v skladu s temi trditvami od nje pravilno zahteval vračilo posojenih zneskov. Res so bile v v tožbi nekatere pomanjkljivosti, ki pa nesklepčnosti tožbe niso izkazovale, temveč so izkazovale predvsem nasprotja med tožbenimi trditvami oz. dejstvi navedenimi v tožbi in dokazi, ki jih je tožnik priložil tožbi in ki so terjale od sodišča prve stopnje, da ne izda zamudne sodbe, temveč izvede kontradiktorni postopek, v katerem je bila tudi na podlagi izvedenih dokazov - predvsem z zaslišanjem pritožnice - ugotovljena utemeljenost uveljavljanega tožbenega zahtevka (glej izčrpne razloge sodišča prve stopnje na tretji in četrti strani sodbe). Te pomanjkljivosti pa je sodišče prve stopnje lahko odpravilo tudi v okviru materialnega procesnega vodstva, v skladu z določbo 285. člena ZPP, po kateri predsednik senata postavlja vprašanja in skrbi na drug primeren način, da se med obravnavo navedejo vsa odločilna dejstva, da se dopolnijo nepopolne navedbe strank o pomembnih dejstvih, da se ponudijo ali dopolnijo dokazila, ki se nanašajo na navedbe strank, in sploh, da se dajo vsa potrebna pojasnila, da se ugotovita sporno dejansko stanje in sporno pravno razmerje, ki sta pomembni za odločbo. Zato nista podani v pritožbi vsebinsko uveljavljani bistveni kršitvi določb pravdnega postopka, relativnega značaja, iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s tretjim odstavkom 318. člena ZPP (očitek, da bi moralo sodišče prve stopnje izdati zavrnilno zamudno sodbo ne pa izvajati kontradiktorni postopek) in v zvezi s cit. določbo 285. člena ZPP (sicer pavšalen pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje nato med izvajanjem kontradiktornega postopka v tožnikovo korist in v škodo toženih strank prekoračilo pooblastila, ki jih ima na podlagi materialnega procesnega vodstva).

Prav tako iz izpodbijane odločbe ni razvidno, da bi sodišče prve stopnje kršilo pravila o dokaznem bremenu. Pritožnica je zoper uveljavljana tožbena zahtevka uveljavljala ugovor izpolnitve obveznosti. Upoštevaje določbo prvega odstavka 7. člena ZPP, je bilo zato na njej procesno in materialno breme dokazovanja teh pravno relevantnih trditev. Dokazno breme se je glede na takšen ugovor torej prevesilo na njeno stran. Pritožbena zahteva po dokazni aktivnosti tožnika pa pomeni v bistvu tudi nemogočo zahtevo po dokazovanju negativnega dejstva (da drugotoženka ni vrnila posojil). Zato bi morala drugotoženka, upoštevaje da je - o tej okoliščini izpovedovala protislovno, in zato sodišče prve stopnje njenih izpovedb upravičeno ni upoštevalo kot verodostojnih, predložiti prepričljive dokaze, da je izposojene zneske tudi vrnila (na primer pisna potrdila o vrnjenih zneskih, predlagali priče....), kot dokazno (življenjsko izkustveno) prepričljivo izhaja iz razlogov izpodbijane sodbe. Zato v pritožbi nadalje izpostavljeni očitek procesne narave (bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z navedeno zakonsko določbo) prav tako ni utemeljen.

Prav tako je v izpodbijani sodbi pravilno in v zadostnem obsegu ugotovljeno dejansko stanje. Sodišče prve stopnje je odločilo na podlagi dokazov, ki sta jih ponudili obe pravdni stranki, pravilno pa se je kot na odločilen dokaz oprlo prav na izpovedbe pritožnice, ki je v svojo "škodo" povedala, da si je ona izposodila denar, ga tudi prejela in da se je tudi ona zavezala vrniti ga. Njene pritožbene trditve, da denarja ni prejela, so torej v diametralnem nasprotju z njenimi izpovedbami in zato neutemeljene, kot so tudi neutemeljeni s tem povezani poudarki, da bi edino pisno potrdilo o nakazilu denarja lahko predstavljalo upošteven dokaz. Že zgolj dokaz z njenim zaslišanjem je torej zadostoval za ugotovitev, da sta oba tožbena zahtevka naperjena zoper njo utemeljena, kljub temu, da sta bili sprva pogodbi predloženi le v kopiji, da je na prvi posojilni pogodbi podpisana kot porok, na drugi posojilni pogodbi pa je "zgolj" overila svoj neobstoječ podpis na drugi, s strani toženih strank nepodpisani, posojilni pogodbi ter navzlic nekoliko protislovnemu izpovedovanju tožnika, ki pa na presojo odločilnih dejstev ni vplivalo. Odločilno je, da je drugotoženka potrdila obstoj obeh dejanskih obligacijskih razmerij, ki sta lahko veljavno sklenjeni tudi ustno (glej materialnopravno pravilne razloge sodišča prve stopnje), na podlagi katerih je ona glavna dolžnica oziroma zavezanka za vračilo obeh posojil. Zato je v izpodbijani sodbi tudi pravilno in v zadostnem obsegu ugotovljeno pravno odločilno dejansko stanje in torej tudi ni izkazan zatrjevani pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek o oderuških obrestih. Takšne bi bile, če bi bile v nesorazmerju s koristjo, ki jo je posojeni znesek predstavljal za drugotoženko - če bi na primer predstavljale nesorazmeren obseg glede na posojeno glavnico, ali celo dosegle ali presegle glavnico. V konkretnem primeru pa takšno nesorazmerje, ki ga je terjala tudi določba 141. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR), ki je urejala oderuško pogodbo v spornem obdobju, niti ni zatrjevano oz. izkazano, temveč prav nasprotno - sporne pogodbene obresti so bile precej nižje od tedanjih zamudnih obresti - zgolj osem procentne na letni ravni (glej pravilne ugotovitve sodišča prve stopnje). Zato niso oderuške (1).

Ker sodišče druge stopnje tudi ni ugotovilo kakšnih napak procesnega ali materialnopravnega značaja, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo.

(1) Glej tudi v sodni praksi npr. sodba VS RS III Ips 100/2000 z dne 15.11.2001; objavljena v računalniški bazi SOVS.