Jedro

„Zadostna sredstva za preživljanje“ iz 123. člena ZZZDR po presoji Vrhovnega sodišča zajemajo sredstva, s katerimi se lahko pokrije osnovne potrebe invalidov, potrebne za zagotovitev življenjske ravni, primerne spoštovanju njihovega osebnega dostojanstva. To pomeni, da pojem „zadostna sredstva za preživljanje“ (iz prejšnje zakonske dikcije 123. člena ZZZDR) zajema tudi individualizirane posebne potrebe posameznega invalida in ne samo minimalno dohodkovno varnost invalida, kot se zmotno zavzema revident.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožnik mora toženki plačati stroške revizijskega postopka v znesku 342,71 EUR v 15 dneh od vročitve te odločbe, od tedaj dalje pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev, da je izvršba Okrajnega sodišča v Šentjurju, opr. št. I 39/2014, ki se nanaša na izterjavo preživnine v znesku 7.202,38 EUR s pripadki, v celoti nedopustna. Odločilo je še o stroških postopka.

2. Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Zoper sodbo sodišča druge stopnje je tožnik vložil predlog za dopustitev revizije, ki mu je Vrhovno sodišče ugodilo in revizijo s sklepom II DoR 132/2018 dopustilo glede vprašanja, ali je bil v konkretnem primeru pravni standard „zadostna sredstva za preživljanje“ iz prejšnje zakonske dikcije 123. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju ZZZDR) pravilno napolnjen. Na podlagi omenjenega sklepa (dopuščena revizija; tretji odstavek 367. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP) je tožnik zoper drugostopenjsko sodbo vložil pravočasno revizijo zaradi revizijskega razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka. Ne sprejema zaključka sodišč prve in druge stopnje, da toženka v konkretnem primeru, čeprav je v zavodski oskrbi, ki je pokrita s sredstvi države in občine, nima zagotovljenih zadostnih sredstev za preživljanje oziroma da sredstva, ki jih zanjo namenja država kot invalidni osebi, ne zadoščajo za njeno preživljanje. Sodiščema očita, da ne povesta, kaj so „zadostna sredstva za preživljanje“, temveč zgolj ugotavljata, ali ima toženka sredstva, ki so zadostna za kritje vseh njenih potreb (tudi npr. potrošniških potreb, ker toženka izjemno rada nakupuje, alternativnih zdravljenj, posebnih psihoterapevtskih obravnav brez zdravniških napotnic, kav in kosil izven zavoda in drugih potreb, ki so namenjene dvigu življenjskega standarda), kar pa ni pravilno. Sklicuje se na zadevo Višjega sodišča v Celju Cp 369/2017, iz katere izhaja, da pojem „zadostna sredstva za preživljanje“ ne zajema vseh potreb invalidne osebe, ampak zgolj njene osnovne življenjske potrebe, torej pomeni „minimalno dohodkovno varnost“1. Zato sodišči prve in druge stopnje pri zapolnjevanju pojma „zadostna sredstva za preživljanje“ ne bi smeli upoštevati toženkinih potreb, namenjenih dvigu življenjskega standarda (kot so psihoterapija in alternativne oblike zdravljenja), katere ji nudi njena mama. Predlaga, naj revizijsko sodišče reviziji ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje.

4. Revizija je bila vročena toženki, ki je nanjo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Toženka (ki je dosegla polnoletnost dne 1. 3. 2004) je invalidna oseba z motnjami v razvoju in zato nesposobna za samostojno življenje. Deležna je institucionalnega varstva v Centru za usposabljanje, delo in varstvo A., ki ji ga v celoti krijeta občina in država. Preživninska obveznost tožnika (toženkinega očeta) za toženko pa je bila določena (že) s sodbo Temeljnega sodišča v Celju P 240/89 z dne 20. 4. 1989. V tu obravnavani zadevi je predmet presoje (ne)dopustnost izvršbe za izterjavo preživnin v znesku 7.202,38 EUR z obrestmi, ki se nanašajo na obdobje od 13. 5. 2011 do 13. 5. 2014 in zavarovanje bodočih preživninskih obrokov. Sporno je torej, ali je preživninska obveznost tožnika do toženke prenehala, ker tožnik (med drugim) trdi, da ima toženka zagotovljena zadostna sredstva za preživljanje.

7. ZZZDR je do 30. 4. 2004 (t. j. do uveljavitve novele ZZZDR-C) v drugem odstavku 123. člena ZZZDR določal, da če je otrok zaradi težje telesne ali duševne prizadetosti nesposoben za samostojno življenje in nima zadostnih sredstev za preživljanje, so ga starši dolžni preživljati v skladu s svojimi možnostmi in ob pomoči države. Z novelo ZZZDR-C (objavljeno v Uradnem listu RS, št. 16/2004) pa je bila ta določba črtana.

8. V tej zadevi je Vrhovno sodišče revizijo dopustilo glede vprašanja, ali je bil v konkretnem primeru pravni standard „zadostna sredstva za preživljanje“ iz prejšnje zakonske dikcije 123. člena ZZZDR pravilno napolnjen. Zato je Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo le v okviru pravnega vprašanja, glede katerega je bila revizija dopuščena (drugi odstavek 371. člena ZPP).

9. Ustavno sodišče je v odločbi U-I-11/07 z dne 13. 12. 2007 presojalo ustavno skladnost noveliranega 123. člena ZZZDR in ugotovilo, da ukinitev preživninske obveznosti staršev po polnoletnosti invalidnega otroka ni v neskladju z Ustavo. Vendar je v isti odločbi (U-I-11/07 z dne 13. 12. 2007) ugotovilo neskladje Zakona o družbenem varstvu duševno in telesno prizadetih oseb (Uradni list SRS, št. 41/83) z Ustavo in določilo, da se do odprave ugotovljenega neskladja osnovno preživljanje invalidov po Zakonu o družbenem varstvu duševno in telesno prizadetih oseb zagotavlja tudi s preživninsko obveznostjo staršev, kot jo je urejal 123. člen ZZZDR.

10. Že v odločbi U-I-11/07 z dne 13. 12. 2007 je Ustavno sodišče (med drugim) poudarilo, da se je z ukinitvijo preživninske obveznosti staršev socialni položaj invalidov poslabšal, in da je tudi splošno znano, da so potrebe invalidov drugačne, z njimi povezani materialni stroški zaradi invalidnosti pa višji od potreb povprečnega človeka ter predvsem različni glede na vrsto in stopnjo njihove invalidnosti. Kritje teh potreb je bilo do uveljavitve ZZZDR-C zagotovljeno s socialnimi transferji in s preživninsko obveznostjo staršev, ki pa jo je zakonodajalec ukinil. Poudarilo je tudi, da izhaja iz ustavne pravice do posebnega varstva invalidov zahteva, da se pri urejanju položaja invalidov upoštevajo njihove posebne potrebe. Le upoštevaje posebne potrebe invalidov se lahko doseže namen njihovega posebnega varstva, ki je v tem, da se jim zagotovi življenjska raven, primerna spoštovanju njihovega osebnega dostojanstva (kar še posebej velja pri določanju višine socialnih transferjev). Zato bi moral zakonodajalec hkrati z ukinitvijo preživninske obveznosti staršev urediti takšen sistem dodeljevanja socialnih transferjev, ki bi lahko pokril osnovne potrebe invalidov ter jim na ta način zagotovil življenjsko raven, primerno spoštovanju njihovega osebnega dostojanstva (primerjaj 24. točko odločbe U-I-11/07 z dne 13. 12. 2007).

11. Navedenim ustavnim izhodiščem je po presoji Vrhovnega sodišča treba slediti tudi pri napolnjevanju pravnega standarda „zadostna sredstva za preživljanje“ iz prejšnje zakonske dikcije 123. člena ZZZDR. „Zadostna sredstva za preživljanje“ iz 123. člena ZZZDR tako po presoji Vrhovnega sodišča zajemajo sredstva, s katerimi se lahko pokrije osnovne potrebe invalidov, potrebne za zagotovitev življenjske ravni, primerne spoštovanju njihovega osebnega dostojanstva. To pomeni, da pojem „zadostna sredstva za preživljanje“ (iz prejšnje zakonske dikcije 123. člena ZZZDR) zajema tudi individualizirane posebne potrebe posameznega invalida in ne samo minimalno dohodkovno varnost invalida, kot se zmotno zavzema revident. 12. Ker v konkretnem primeru iz neizpodbojnih dejanskih ugotovitev izhaja, da denarna sredstva iz žepnine, ki toženki pripada od nadomestila za invalidnost, in nagrade, ki jo toženka prejema, ker je vključena v zavodu v varstveno delovni center, ne zadoščajo za pokritje toženkinih osnovnih/nujnih potreb (po obleki, obutvi, higienskih potrebščinah, zdravilih) in individualiziranih posebnih potreb (po obisku psihoterapevta in alternativne oblike zdravljenja), ki v konkretnem primeru toženki, ki je oseba z motnjami v razvoju, zagotavljajo življenjsko raven, primerno spoštovanju njenega osebnega dostojanstva, je pritrditi stališču sodišč prve in druge stopnje, da v konkretnem primeru, čeprav je toženka v institucionalni/zavodski oskrbi (ki je pokrita s sredstvi države in občine), ta nima zagotovljenih zadostnih sredstev za preživljanje. Zato je zaključek sodišča prve stopnje o zavrnitvi tožnikovega zahtevka za ugotovitev, da je izvršba, ki se nanaša na izterjavo preživnine, v celoti nedopustna, potrjen s strani sodišča druge stopnje, materialnopravno pravilen.

Glede na navedeno je revizijsko sodišče tožnikovo revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (378. člena ZPP) .

Izrek o stroških revizijskega postopka temelji na določbah 165. in 154. člena ZPP. Tožnik nosi stroške revizijskega postopka sam, ker z revizijo ni uspel, toženki pa mora povrniti njene stroške, ki jih je imela zaradi vložitve odgovora na revizijo. Višina teh stroškov je odmerjena v skladu z Odvetniško tarifo.

1 Ob tem doda, da se sodišče druge stopnje nepravilno sklicuje na odločbo Višjega sodišča v Celju (pravilno: v Ljubljani) IV Cp 4820/2005 in odločbo Višjega sodišča v Ljubljani IV Cp 3314/2015. V omenjenih primerih namreč invalidna oseba ni v zavodski oskrbi, kar je bistvena razlika od konkretnega primera, ko ji je zavodska oskrba s strani države zagotovljena v celoti in nepretrgoma.