Jedro

Zato je mogoč upravni spor le zoper upravni akt, ki je bil izdan na drugi stopnji, zoper upravni akt prve stopnje pa le, če proti njemu ni pritožbe v upravnem postopku. Zmotno je torej mnenje tožnika, da je postala prvostopna odločba dokončna zato, ker je bila pritožba zoper njo dokončno zavržena oziroma je bil dokončno zavrnjen predlog za vrnitev v prejšnje stanje.

Izrek

Tožba se zavrže.

Obrazložitev

Tožnik s tožbo izpodbija odločbo Davčnega urada A, št ...z dne...., s katero mu je bilo naloženo plačilo razlike davka na dodano vrednost za v izreku odločbe našteta davčna obdobja skupaj z zamudnimi obrestmi. Tožnik navaja, da je zoper navedeno odločbo organa prve stopnje dne 18. 12. 2001 vložil pritožbo, ki jo je organ prve stopnje kot prepozno zavrgel, organ druge stopnje pa to odločitev potrdil s svojo odločbo z dne 30. 8. 2002, zoper katero je pred Upravnim sodiščem Republike Slovenije vložil tožbo. Vzporedno s tem postopkom je tekel postopek vrnitve v prejšnje stanje prav te pritožbe z dne 18. 12. 2001, ki je bila zavržena, predlog za vrnitev v prejšnje stanje pa je bil dokončno zavrnjen z odločbo organa druge stopnje dne 30. 8. 2002, zoper to odločbo pa je tožnik sprožil samostojen upravni spor. Predlaga, da sodišče odločbo Davčnega urada A z dne 19. 9. 2001 odpravi in naloži toženi stranki, da ji povrne stroške tega postopka z zamudnimi obrestmi.

Sodišče je tožnika z dopisom, ki ga je prejel 18. 11. 2003 pozvalo, naj glede na opisano situacijo pojasni, zakaj posebej vlaga tožbo zoper odločbo organa prve stopnje z dne 19. 9. 2001, ki ni dokončen upravni akt, zoper kakršne je upravni spor dopusten. Tožnik je sodišču dne 21. 11. 2003 poslal odgovor, v katerem pojasnjuje, da zato, ker je bila pritožba zoper odločbo organa prve stopnje dokončno zavržena, dokončno pa je bil zavrnjen tudi predlog za vrnitev v prejšnje stanje, zato je postala odločba Davčnega urada A, št. ... z dne ... dokončna.

Sodišče je tožbo zavrglo iz naslednjih razlogov: Upravni spor se sme sprožiti samo zoper dokončen upravni akt (1. odstavek 3. člena Zakona o upravnem sporu, Uradni list RS, št. 50/97, 70/00 - dalje: ZUS). Glede na načelo dveh stopenj v upravnem postopku, velja za dokončno odločba, izdana o pritožbi. Razen tega je v 2. odstavku 4. člena ZUS določeno še, da upravni spor ni dopusten, če stranka, ki je imela možnost vložiti pritožbo zoper upravni akt, pritožbe ni vložila ali jo je vložila prepozno. Pogoj za sodno varstvo torej je, da je bilo v upravnem sporu uporabljeno dovoljeno redno pravno sredstvo (pritožba). Zato je mogoč upravni spor le zoper upravni akt, ki je bil izdan na drugi stopnji, zoper upravni akt prve stopnje pa le, če proti njemu ni pritožbe v upravnem postopku.

V obravnavanem primeru tožnik izrecno izpodbija odločbo Davčnega urada A, torej odločbo, izdano v davčnem postopku na prvi stopnji, zoper katero je po veljavni zakonski ureditvi (Zakon o splošnem upravnem postopku, Zakon o davčnem postopku in Zakon o davčni službi) dovoljena pritožba na resorno Ministrstvo za finance. To pa pomeni, da napadene odločbe ni mogoče izpodbijati kot upravni akt v upravnem sporu. Zmotno je torej mnenje tožnika, da je postala prvostopna odločba dokonča zato, ker je bila pritožba zoper njo dokončno zavržena oziroma je bil dokončno zavrnjen predlog za vrnitev v prejšnje stanje.

Glede na obrazloženo je bilo treba na podlagi 3. točke 1. odstavka 34. člena ZUS odločiti tako, kot izhaja iz izreka tega sklepa, saj prvostopna odločba (v dvostopenjskem upravnem postopku) ni upravni akt, ki se lahko izpodbija s tožbo.