Jedro

Zoper odločitev sodišča o določitvi vrednosti spora ni posebne pritožbe, temveč se pravilnost takšne odločitve lahko izpodbija le s pritožbo zoper (končno) odločbo v glavni stvari. Tako v postopku odločanja o ugovoru zoper plačilni nalog za plačilo sodne takse oziroma v pritožbenem postopku zoper sklep, izdan v zvezi s takim ugovorom, ni mogoče presojati pravilnosti ugotovitve vrednosti spornega predmeta.

Izrek

1. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep sodišča prve stopnje potrdi.

2. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z v uvodu navedenim sklepom zavrnilo ugovor tožeče stranke zoper plačilni nalog za plačilo sodne takse I Pg 32/2015 z dne 17. 12. 2015. 2. Zoper ta sklep sodišča prve stopnje se pritožujejo tožeče stranke po pooblaščenki zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in Zakona o sodnih taksah (ZST-1). V pritožbi navajajo, da je sodišče prve stopnje nepravilno uporabilo določbo tretjega odstavka 34.a člena ZST-1, saj bi ob pravilni uporabi te določbe moralo ugotoviti, da je bila sodna taksa že pravilno plačana. Zato bi moralo njihovemu ugovoru zoper plačilni nalog ugoditi. Prav tako je nepravilno uporabilo določbi 31. člena ZST-1 in 44. člena ZPP, ki urejata sodno določitev vrednosti predmeta postopka. Prav pravilna uporaba določb 31. člena ZST-1 in 44. člena ZPP je predpogoj za sprejem pravilne odločitve o tem, ali je sodna taksa že pravilno plačana. Če stranka vloži ugovor zoper plačilni nalog iz razloga že plačane takse, mora sodišče pri odločanju o utemeljenosti ugovora vsebinsko presojati pravilnost višine v plačilnem nalogu odmerjene sodne takse, saj v nasprotnem primeru tretji odstavek 34.a člena ZST-1 ne bi določal možnost spremembe višine takse, določene v plačilnem nalogu. Sodišče prve stopnje pa je z izpodbijanim sklepom napačno ugotovilo, da je taksa v plačilnem nalogu odmerjena pravilno in je zato zmotno zavrnilo njihov ugovor zoper plačilni nalog kot neutemeljen. Menijo, da bi lahko sodišče prve stopnje določilo vrednost spornega predmeta le v fazi formalnega preizkusa tožbe v predhodnem postopku in da od začetka obravnavanja glavne stvari ne more več izvajati postopka po tretjem odstavku 44. člena ZPP. Pri tem se sklicuje na sodbo Višjega sodišča v Ljubljani I Cpg 281/2011 z dne 24. 6. 2011. Prav tako mislijo, da sodišče prve stopnje ne bi smelo določati vrednosti spornega predmeta, ker od tega vprašanja nista bili odvisni niti stvarna pristojnost sodišča niti pravica do revizije. Sodišče prve stopnje je vrednost spornega predmeta določilo napačno, ker gre pri ugotovitveni tožbi za oceno interesa, ki ga ima tožeča stranka za zahtevano ugotovitev, saj gre pri ugotavljanju vrednosti spornega predmeta pri nedenarnih zahtevkih po vsebini za ekonomsko ovrednotenje pravnega interesa tožeče stranke, ki pa ni nujno enak njegovemu ekonomskemu interesu. Ta je namreč lahko enormen, še zlasti, če stranka zatrjuje ali izkaže, da je od izida določenega sodnega postopka odvisno njeno nadaljnje poslovanje ali celo obstoj. V takšnih primerih bi poistovetenje ekonomskega in pravnega interesa ter njuna vključitev v “vrednost spornega predmeta” lahko zaradi posledično visokih pravdnih stroškov ogrozilo pravico stranke do sodnega varstva. Ob navedbi spornega predmeta so v tožbi podale oceno svojega interesa, da v pravdi uspejo, in ga ocenile na 30.000,00 EUR. Navedbe tožene stranke iz njenega odgovora na tožbo, da bi morala vrednost spornega predmeta v tem gospodarskem sporu znašati 50,000.000,00 EUR, ker lahko s tožbo zahtevajo ugotovitev ničnosti vpisa zgolj celotnega povečanja kapitala v navedeni vrednosti, so neutemeljene. Njihov interes namreč ni v izpodbijanu dokapitalizacije tožene stranke, temveč v zavarovanju njihovih pravic, kot so obstajale pred izpodbijanim vpisom v sodni register. Te pravice pa je mogoče zavarovati zgolj v cit. postopku z vložitvijo ničnostne tožbe. Njihov interes za zmago v pravdi bi lahko ocenili kvečjemu na vrednost prvotnega osnovnega kapitala, ki bi ga moralo sodišče prve stopnje v primeru njihovega uspeha ponovno vzpostaviti v sodnem registru v višini 16,979.769,65 EUR. Toda tudi takšna vrednost spornega predmeta ne bi ustrezala oceni njihovega interesa, saj so bile skupno imetnice le 1.765 navadnih, imenskih, prosto prenosljivih kosovnih delnic tožene stranke z oznako BCER, in ne vseh 508.629 delnic, četrta tožeča stranka pa je bila imetnica zastavne pravice na 1.200 navadnih, imenskih prosto prenosljivih kosovnih delnicah tožene stranke z oznako BCER. Zoper III. točko izreka sklepa sodišča prve stopnje o določitvi vrednosti spornega predmeta nimajo pravice do posebne pritožbe, temveč se bodo lahko zoper njo pritožile šele skupaj s pritožbo zoper odločbo o glavni stvari. Zato doslej niso imele možnosti vložiti tako pritožbo. Tega pa ne morejo storiti niti skupaj s cit. pritožbo. To hkrati tudi pomeni, da III. točka izreka sklepa sodišča prve stopnje o določitvi vrednosti spora še ni pravnomočna. Pravnomočna bo postala šele, ko bodo izčrpale svojo pravico do pritožbe zoper ta sklep sodišča prve stopnje, zato posledično sodišče prve stopnje nanj ni vezano. Sodišče prve stopnje bi moralo ob presoji njihovega ugovora ponovno preučiti, ali je bila vrednost spornega predmeta določena pravilno, in ali je bila pravilno odmerjena tudi sodna taksa.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Iz spisovnega gradiva izhaja, da so v obravnavani zadevi tožeče stranke vložile tožbo za ugotovitev ničnosti vpisa spremembe osnovnega kapitala v sodni register in v tožbi ocenile vrednost spornega predmeta na 30.000,00 EUR. Ob vložitvi tožbe so tožeče stranke glede na navedeno vrednost spornega predmeta tudi plačale sodno takso po tar. št. 1111 Taksne tarife ZST-1 v znesku 741,00 EUR. Tožena stranka je v odgovoru na tožbo ugovarjala nepravilnost ugotovljene vrednosti spornega predmeta in sodišču prve stopnje predlagala, da jo oceni na 50,000.000,00 EUR. Sodišče prve stopnje je temu predlogu tožene stranke sledilo in v III. točki izreka sklepa z dne 4. 11. 2015 ugotovilo, da znaša vrednost spornega predmeta 50,000.000,00 EUR, in ne 30.000,00 EUR, kot so jo ovrednotile tožeče stranke. Glede na to svojo ugotovitev je sodišče prve stopnje tožečim strankam s plačilnim nalogom za plačilo sodne takse z dne 17. 12. 2015 naložilo, da poravnajo premalo plačano sodno takso v znesku 264,00 EUR. Zoper cit. plačilni nalog sodišča prve stopnje so tožeče stranke vložile pravočasen ugovor, v katerem so navedle, da jim je sodna taksa odmerjena neutemeljeno, ker so sodno takso za postopek na prvi stopnji že poravnale v znesku 741,00 EUR. Ob obravnavanju tega ugovora tožeče stranke je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je pri odmeri sodne takse naredilo napako in takso odmerilo le od sporne vrednosti 50.000,00 EUR. Tako je tožečim strankam odmerilo nižjo sodno takso, kot bi jo sicer moralo odmeriti glede na ugotovljeno vrednost spornega predmeta. Na podlagi navedenih ugotovitev je sodišče prve stopnje ugovor tožečih strank zavrnilo kot neutemeljen.

5. V skladu z 19. členom ZST-1 se sodne takse plačujejo od vrednosti zahtevka oziroma predmeta, če je ta ocenljiv, oziroma od vrednosti, določene po tem zakonu. Za ugotavljanje vrednosti zahtevka oziroma predmeta se smiselno uporabljajo določbe zakona, ki ureja pravdni postopek, če ni v ZST-1 določeno drugače. Za plačilo sodne takse je odločilna vrednost zahtevka oziroma predmeta ob vložitvi vloge oziroma opravi dejanja, razen če zakon ne določa drugače. Če se tožbeni zahtevek ne nanaša na denarni znesek, je odločilna vrednost spornega predmeta, ki jo je tožeča stranka navedla v tožbi (drugi odstavek 44. člena ZPP). Če pri tem tožeča stranka navede očitno previsoko ali prenizko vrednost ali če tožeča stranka navede le skupno vrednost spornega predmeta, čeprav uveljavlja s tožbo zoper isto toženo stranko več zahtevkov, pa niso podani pogoji iz prvega odstavka 41. člena ZPP, tako da nastane vprašanje o stvarni pristojnosti ali pravici do revizije, se mora sodišče najpozneje na glavni obravnavi pred začetkom obravnavanje glavne stvari na hiter in primeren način prepričati o pravilnosti navedene vrednosti. O tem takoj odloči s sklepom, zoper katerega ni posebne pritožbe (tretji odstavek 44. člena ZPP). Sodišče pa ima pooblastilo za ugotavljanje drugačne vrednosti predmeta postopka, kot jo je navedla tožeča stranka v tožbi, tudi na podlagi prvega odstavka 31. člena ZST-1, ki določa, da sodišče po uradni dolžnosti, če se pojavi utemeljen sum, da je stranka vrednost predmeta oziroma zahtevka ocenila prenizko, s sklepom določi pravo vrednost potem, ko jo na primeren način preveri. Tudi na ugovor druge stranke, da je navedena vrednost zahtevka oziroma predmeta nepravilna, sodišče na ta način določi pravo vrednost za plačilo takse. Po drugem odstavku 31. člena ZST-1 je zoper odločbo o ugotovitvi prave vrednosti iz prejšnjega odstavka dopustna posebna pritožba samo, kadar se stranka ne more pritožiti zoper odločbo o glavni stvari. Tudi tretji odstavek 44. člena ZPP določa, da zoper sklep, s katerim sodišče določi vrednost spornega predmeta, ni posebne pritožbe. V skladu z drugim odstavkom 32. člena ZST-1 pa se v primeru, če sodišče po 31. členu ZST-1 ugotovi novo vrednost, vzame kot podlaga za plačilo takse nova vrednost. Če je nova vrednost višja od prvotne, mora stranka doplačati ustrezen del takse, če pa je nižja, je treba stranki vrniti že plačani presežek.

6. Iz povzetih določb ZPP in ZST-1 jasno izhaja, da zoper odločitev sodišča o določitvi vrednosti spornega predmeta ni posebne pritožbe, temveč se pravilnost njegove odločitve lahko izpodbija le s pritožbo zoper (končno) odločbo o glavni stvari. Tako v postopku odločanja o ugovoru zoper plačilni nalog za plačilo sodne takse oziroma v pritožbenem postopku zoper sklep, izdan v zvezi s takim ugovorom, ni mogoče presojati pravilnosti ugotovitve vrednosti spornega predmeta. Zato so za odločitev o pravilnosti izpodbijanega sklepa sodišča prve stopnje pravno neupoštevne vse pritožbene navedbe tožečih strank, ki se nanašajo na (ne)pravilnost ugotovitve vrednosti spornega predmeta in uporabo 31. člena ZST-1 ter 44. člena ZPP. Čeprav tožeče stranke do končne odločitve v cit. zadevi ne morejo izpodbijati ugotovitve sodišča prve stopnje o vrednosti spornega predmeta iz III. točke njegovega sklepa z dne 4. 11. 2015, in taka odločitev res ne more postati formalno pravnomočna, je sodišče prve stopnje na tako ugotovljeno vrednost spornega predmeta vendarle vezano. Pravilnost te ugotovitve sodišča prve stopnje stopnje pa bodo tožeče stranke lahko izpodbijale s pritožbo zoper (končno) odločbo o glavni stvari.

7. Ker glede na vrednost spornega predmeta, kot jo je ugotovilo sodišče prve stopnje s sklepom z dne 4. 11. 2015, tožeča stranka ni plačala celotne takse za postopek na prvi stopnji, jo je sodišče prve stopnje pravilno pozvalo k njenemu doplačilu v znesku 264,00 EUR. Pri tem pa je napravilo napako v korist tožeče stranke in takso odmerilo ob upoštevanju vrednosti spornega predmeta do 50.000,00 EUR in ne do 50,000.000,00 EUR. Sodišče prve stopnje je zato utemeljeno zavrnilo ugovor tožeče stranke zoper plačilni nalog za plačilo sodne takse z dne 17. 12. 2015, saj tožeča stranka s plačilom sodne takse v znesku 741,00 EUR ob vložitvi tožbe ni plačala celotne sodne takse za postopek na prvi stopnji.

8. Glede na navedeno in v odsotnosti kršitev, na katere v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 366. člena in 353. členom ZPP).

9. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).