Jedro

Vajeniška doba, dopolnjena v letih od 1964 do 1976, se ni štela v zavarovalno dobo, zato tožnik neutemeljeno uveljavlja, da se mu delo v rudniku pred 18 letom starosti, ko je obiskoval šolo za rudarje, šteje za odmero pokojnine.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek tožnika za odpravo odločbe tožene stranke z dne 5. 10. 2011 in odločbe z dne 6. 1. 2012. Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožnik in v pritožbi navaja, da se pritožuje zaradi tega, ker sodišče navaja izmišljene člene in nerealno ocenjuje stanje njegovega dela, nadalje ker je zahteval, da se všteje vso njegovo delo pred 18 leti starosti, torej tudi, ko je kot mladoleten delal v jami po 8 ur na dan od leta 1964 do leta 1967, saj je v tem obdobju delal na dve izmeni dopoldan in popoldan ter hodil v šolo dopoldan in popoldan. To znaša 3 leta. Prav tako ni všteto 18 mesecev, ko je služil vojaški rok. Zahteva, da naj se še enkrat izračuna njegova pokojnina na podlagi pametnega izračuna, ne pa na podlagi tega, kar so si izmislili politiki. Navaja, da je v mesecu decembru 1994 imel plačo 47.837,50 SIT, v mesecu decembru 1995 51.746,92 SIT, v mesecu decembru 1996 60.097,47 SIT, v mesecu decembru 1997 v višini 64.295,08 SIT in v mesecu decembru 1998 67.923,75 SIT. Pri tem bi morali upoštevati 10 let in ne 18 let ter bi morala odmera pokojnine znašati 70 % in ne 57 %.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) in na pravilno uporabo materialnega prava. Po opravljanju preizkusa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa tudi ni prišlo do bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

Sodišče prve stopnje je v skladu s 63. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in naslednji) presojalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe tožene stranke z dne 6. 1. 2012, s katero se je zavrnila pritožba tožnika zoper odločbo Območne enote A. z dne 5. 10. 2011. S slednjo je toženka odločila, da ima tožnik pravico do starostne pokojnine v znesku 400,05 EUR na mesec od 7. 8. 2011 dalje.

Tožnik v pritožbi meni, da bi sodišče pri višini njegove starostne pokojnine moralo upoštevati: - delo v rudniku pred 18. letom starosti v obdobju od avgusta 1964 do leta 1967; - pokojninsko osnovo bi bilo potrebno določiti na podlagi plač iz najugodnejših zaporednih 10 let in ne 18 zaporednih let zavarovanja; - odstotek za odmero starostne pokojnine bi moral znašati 70 % in ne 57 %.

Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo dejansko stanje in tožniku v obrazložitvi sodbe, od točke 6 do točke 12 v celoti pojasnilo način izračuna njegove starostne pokojnine in tudi utemeljilo, zakaj se brezposelnim zavarovancem v delovna leta ne vštevajo obdobja brezposelnosti, ko zavarovanci prejemajo ustrezno nadomestilo na podlagi invalidnosti, nadalje, da je tožniku bila povečana zavarovalna doba v delu v rudniku pravilno upoštevana za znižanje starostne meje, da se je pravilno upoštevalo zaporedje 18 let in kako se upošteva čas obveznega vojaškega roka v primeru, če zavarovanec uveljavlja dodano dobo; pojasnilo je tudi, na kakšen način se odmeri odstotek za odmero starostne pokojnine. Z navedeno obrazložitvijo in stališči sodišča prve stopnje se pritožbeno sodišče v celoti strinja in jih v izogib ponavljanju ponovno ne navaja.

Navedbe pritožnika v pritožbi, da bi bilo potrebno upoštevati kot delovno dobo tudi njegovo delo v času šolanja in sicer od avgusta 1964 do leta 1967 v obsegu 3 let, ko je delal po 8 ur v jami so pritožbena novota, pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožnik navedenih pripomb pred sodiščem prve stopnje ni podal. Iz njegove tožbe in pojasnil, danih na zapisnik dne 2. 10. 2012 izhaja, da v postopku uveljavlja: - da se v pokojninsko osnovo vštevajo zneski izplačanih denarnih nadomestil za čas čakanja na drugo ustrezno zaposlitev, ki jih je prejemal v času, ko je bil kot brezposelna oseba prijavljen na zavodu za zaposlovanje in - da se mu v pokojninsko dobo všteva doba, ko je bil na služenju vojaškega roka.

Tako gre pri teh navedbah za nedovoljeno pritožbeno novoto. Pritožbeno sodišče kljub temu pritožniku pojasnjuje, da se navedeno obdobje ne šteje za delovno razmerje, ki bi se štelo v pokojninsko dobo, temveč gre za vajensko dobo. Po prvi alineji prvega odstavka 187. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami) se v pokojninsko dobo šteje zavarovalna doba, dosežena po 1. 1. 2000 (po datumu uveljavitve ZPIZ-1), za nazaj pa zakon odpravlja le nekatere anomalije pri štetju pokojninske dobe. Za obdobje pred uveljavitvijo ZPIZ-1 veljajo stari predpisi, kar izhaja iz tretje alineje prvega odstavka 187. člena ZPIZ-1, po katerem obsega pokojninska doba, ki je določena, kot pogoj za pridobitev in uveljavitev pravice iz obveznega zavarovanja, čas dopolnjen do uveljavitve tega zakona, ki se državljanom Republike Slovenije všteva v pokojninsko dobo po predpisih, ki so veljali do uveljavitve tega zakona, razen če ni s tem zakonom ali mednarodnim sporazumom drugače določeno. Podobno določbo kot 187. člen ZPIZ-1 je vseboval tudi prejšnji Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ/92, Ur. l. RS, št. 12/92 in naslednji), ki je v 202. členu prav tako ugotovil štetje dobe, dosežene po 1. 4. 1992 (po uveljavitvi tega zakona), za nazaj pa odpravil le nekatere anomalije prejšnjih predpisov. Do 31. 3. 1992 je bil v veljavi Zakon o temeljnih pravicah iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja (ZTPPIZ, Ur. l. SFRJ, št. 23/82 in nadaljnji), ki je določal, da se pokojninska doba, dopolnjena do 31. 12. 1972 računa tako, kot je bilo določeno v predpisih, ki so veljali do tega datuma, to je po Temeljnem zakonu o pokojninskem zavarovanju (TZPZ, Ur. l. SFRJ, št. 51/64 in nadaljnji). V tem zakonu, zlasti v 21., 22., 125., 126. in 129. členu, ni bilo podlage, da se v zavarovalno dobo šteje čas vajeništva v obdobju rednega šolanja. Zakon o pokojninskem zavarovanju (ZPZ, Ur. l. FLRJ, št. 51/57 in nadaljnji) je v 2. točki prvega odstavka 49. člena izrecno določal, da se v delovno dobo ne šteje čas, ko je bil zavarovanec vajenec. Enako je tudi Uredba o določanju in prevedbi pokojnin in invalidnin (Ur. l. FLRJ, št. 39/52) v drugem odstavku 23. člena določila, da se vajeniška doba ne šteje v delovno dobo, ne glede na to, koliko je star vajenec. Skupno citiranim predpisom je to, da iz nobenega predpisa ne izhaja, da bi se obdobje vajeniške dobe štelo v zavarovalno dobo. Vajenci in učenci strokovnih šol s praktičnim poukom so sicer bili zdravstveno zavarovani za vse zavarovane primere (16. člen Zakona o zdravstvenem zavarovanju, Ur. l. FLRJ, št. 22/62), vendar to po ZPZ in TZPZ ni pomenilo tudi, da so zavarovani za starostno pokojnino, saj navedena zakona tega nista določala. V zavarovalno dobo se je všteval čas, ki ga je zavarovanec prebil v delovnem razmerju ali na kakšnem drugem delu, na podlagi katerega je bil zavarovan in tudi obdobje, ko so osebe po končanem šolanju na obveznem praktičnem delu ali na prostovoljni praksi delale polni delovni čas. Pri tožniku takšen primer, glede na njegove navedbe ni podan. Iz tožnikovih navedb izhaja zgolj to, da je hodil v šolo in sočasno delal. Iz dokumentacije v upravnem spisu tožene stranke izhaja, da je bil v šolskem letu 1966/67 vpisan v seznam učencev, ki so se v tem času šolali. Iz fotokopije delovne knjižice izhaja, da je bila izdana 10. 7. 1967 in da je z 13. 7. 1967 sklenil delovno razmerje v Rudniku B.. V rubriki podatki o šolski in strokovnih izobrazbi izhaja, da ima pritožnik 8 razredov osnovne šole in poklicno šolo za rudarje ter da je bilo spričevalo o zaključnem izpitu izdano pod zaporedno številko 12/D z dne 10. 6. 1967. Navedena dokumentacija le potrjuje to, da je tožnik v obdobju od leta 1964 do 10. 6. 1967 obiskoval poklicno šolo za rudarje, torej ni bil v delovnem razmerju, da je zaključni izpit opravil 10. 6. 1967 in da ima od 13. 7. 1967 dalje priznano delovno razmerje. Tožniku tako čas obiskovanja šole za rudarja ni moč šteti v zavarovalno dobo.

Tožnik je vložil zahtevo za uveljavitev starostne pokojnine dne 20. 7. 2011 in je tako za odmero starostne pokojnine potrebno uporabiti določbe ZPIZ-1. Sodišče prve stopnje je v okviru sojenja pravilno uporabilo določilo 39. člena ZPIZ-1 kako se določi pokojninska osnova in pri tem upoštevalo 406. člen ZPIZ-1, ki določa postopno uveljavitev določbe iz citiranega 39. člena ZPIZ-1. V letu 2011 je tako tožena stranka za tožnika pravilno upoštevala 18 letno pokojninsko osnovo in ne 10 letno, kakor to smatra pritožnik. Pritožnik do 31. 12. 1999, ko je prenehal veljati ZPIZ, ni izpolnil pogojev za pridobitev pravice do pokojnine po ZPIZ tako, da zanj ni mogoče uporabiti določbo 397. člena ZPIZ-1. Sodišče prve stopnje je tožniku že obrazložilo, zakaj se čas obveznega vojaškega roka ne všteva v pokojninsko dobo, da pa se ta čas lahko všteva kot dodana doba, če dejanski čas obveznega vojaškega roka zavarovanec uveljavlja kot dodano dobo, kar pa v primeru tožnika ni bilo.

Tožniku je bil odstotek za odmero starostne pokojnine določen po 50. členu v zvezi s 409. členom ZPIZ-1, tako da se pokojnina za pokojninsko dobo, dopolnjeno do 31. 12. 1999, odmeri po predpisih veljavnih do uveljavitve ZPIZ-1, torej po ZPIZ in odstotki za odmero pokojnine, določenih s tem zakonom. Odstotek za odmero pokojnine se določi tako, da se odstotku za odmero po prejšnjih prepisih, ki gre zavarovancu glede na pokojninsko dobo, dopolnjeno do uveljavitve tega zakona, prišteje 1,5 % za eno leto pokojninske dobe oziroma delovne dobe oziroma 0,75 % za vsaj 6 mesecev pokojninske dobe ali delovne dobe po letu 2000. Do 31. 12. 1999 je tožnik dopolnil vso pokojninsko dobo, 26 let, 1 mesec in 17 dni, zato so mu za 26 let pokojninske dobe po 52. členu ZPIZ/92 pokojnina odmeri v višini 57 % pokojninske osnove.

Navedbe tožnika, da je prejemal plačo in navedbe o višini njegove plače od decembra 1994 do decembra 1998 so v nasprotju z ugotovljenim dejanskim stanjem. Tožnik je bil od 1. 10. 1994 dalje prijavljen pri zavodu za zaposlovanje kot iskalec zaposlitve; kot delovni invalid II. kategorije invalidnosti pa je pri zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje prejemal nadomestilo plače za čas čakanja na ustrezno zaposlitev. Tožniku je v zvezi s tem že bilo pojasnjeno, da v tem času po predpisih iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja ni bil obvezno pokojninsko zavarovan in nima pokojninske dobe, zato tudi zneskov nadomestila ni mogoče upoštevati za izračun pokojninske osnove. Upoštevajoč določbe drugega odstavka 71. člena ZPIZ se navedeno obdobje zgolj ne všteva v delovna leta, kar je pomembno le v zvezi z izpolnitvijo pogojev pokojninske dobe za pridobitev pravice do invalidske pokojnine, v primeru, da je invalidnost posledica poškodbe izven dela ali bolezni, ne pa tudi v zvezi z odmero pokojnine. Navedeno je tožniku bilo pojasnjeno v obrazložitvi izpodbijane sodbe v točki 7. Pritožbeno sodišče na ostale navedbe pritožnika, ki se nanašajo na to, ali je sodišče pravilno izdalo sodbo v imenu ljudstva ali ne in podobno, ne odgovarja, saj niso relevantne za odločitev v predmetni zadevi. Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče v skladu s 355. členom ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, saj niso podani razlogi, iz katerih se sodba lahko izpodbija in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti.