Jedro

Odvzem predmetov po 498. členu ZKP pomeni poseben kazenskopravni ukrep, za katerega je treba v primerih, ko ni obsodilne sodbe, še posebej previdno preveriti utemeljenost razlogov za odvzem. Razlog, da se kip odvzame, zato da ne bi bil vrnjen neupravičeni osebi (saj da to ne bi bilo moralno) ni prepričljiv, ker to zagotavlja že točka 1 izreka izpodbijanega sklepa. Da bi ga bilo treba odvzeti iz kakšnih drugih varnostnih ali moralnih razlogov, pa tudi ni mogoče trditi, saj gre za umetnino brez nevarnosti oziroma moralne spornosti.

Izrek

I. Pritožba zagovornikov obdolženega A. A. se glede točke 1 izreka izpodbijanega sklepa zavrne kot neutemeljena.

II. V preostalem, glede točke 2 izreka, se pritožbi zagovornikov obdolženca ugodi in se sklep sodišča prve stopnje v tem delu razveljavi.

III. Stroški kazenskega postopka na pritožbeni stopnji obremenjujejo proračun.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Mariboru je s sklepom I Ks 23468/2015 z dne 14. 9. 2023 pod točko 1 izreka zavrnilo predlog zagovornikov obdolženega A. A. vrnitev predmeta kip predice v narodni noši, zaseženega 1. 7. 2015, pod točko 2 izreka pa je na podlagi prvega odstavka 498. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) odločilo, da se kip predice v narodni noši obdolžencu odvzame.

2. Takšen sklep izpodbijajo obdolženčevi zagovorniki iz vseh pritožbenih razlogov, kot to navajajo v uvodu pritožbe. Pritožbenemu sodišču predlagajo, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da predlogu za vrnitev zaseženega predmeta ugodi oziroma podredno, da izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, pri čemer naj se v vsakem primeru odloči, da se obdolžencu povrnejo stroški predmetnega pritožbenega postopka.

3. Pregled zadeve na pritožbeni stopnji je pokazal sledeče: V delu, ko izpodbijajo odločitev sodišča prve stopnje glede točke 1 izreka izpodbijanega sklepa, z obdolženčevimi zagovorniki ni mogoče soglašati. Pritožbeno sodišče pritrjuje zaključkom prvostopenjskega sodišča, da je predlog za vrnitev zaseženega kipa obdolžencu neutemeljen. V izpodbijanem sklepu je tako sodišče prve stopnje na obravnavanem kipu pravilno ugotovilo lastninsko pravico Republike Slovenije, sklicevanje zagovornikov na stvarnopravno podlago, po kateri naj bi obdolženec veljavno pridobil lastninsko pravico pred zasegom kipa, pa je kljub drugačnemu pritožbenemu zatrjevanju argumentirano in utemeljeno zavrnilo.

4. Kot izhaja iz točke 6 obrazložitve izpodbijanega sklepa sodišče prve stopnje zagovoru obdolženca glede nakupa kipa ni verjelo in ga je štelo kot neprepričljiv način obrambe. Pri tem je sodišče prve stopnje ob izpovedbi stečajne upraviteljice B. B., ki je tudi v okviru medsebojnega soočanja zanikala, da naj bi obdolžencu prodala kip, upoštevalo tudi nasprotje v obdolženčevem zagovoru (v fazi preiskave in fazi glavne obravnave) ter odsotnost kakršnegakoli materialnega dokaza, ki bi potrdil zatrjevani dogovor s stečajno upraviteljico, s čimer je opravilo dovolj poglobljeno dokazno oceno. Pritožbene navedbe o tem, da izpovedbe stečajne upraviteljice, ki naj bi bila zaradi finančnih malverzacij kasneje s te funkcije razrešena, ni mogoče šteti kot verodostojne, pa se izkažejo za neutemeljene ter po presoji pritožbenega sodišča za obravnavano zadevo tudi pravno neupoštevne. Zagovornikom prav tako ni mogoče pritrditi v delu, ko navajajo, da naj bi se stečajna upraviteljica ob nakupu kipa v letu 2001 strinjala z njegovo premestitvijo, s čimer je bilo po oceni obrambe nedvomno izkazano, da je v zvezi s kipom obstajal ustrezni pravni posel. Ravno nasprotno, če bi navedbe obdolženca o sklenitvi pravnega posla in posledičnem lastništvu kipa držale, namreč slednji po presoji pritožbenega sodišča za njegov premik ne bi potreboval nobenega soglasja.

5. Kot neutemeljene pa je zavrniti tudi pritožbene navedbe o nezadostni argumentaciji sodišča prve stopnje glede dobrovernosti obdolženca pri izvrševanju petnajstletne posesti nad kipom. Tudi v tem delu se pritožbeno sodišče v izogib nepotrebnemu ponavljanju sklicuje na točko 6 obrazložitve izpodbijanega sklepa, v okviru katere je sodišče prve stopnje ob upoštevanju pravilne pravne podlage argumentirano odločilo, da ni bilo mogoče ugotoviti obdolženčeve dobrovernosti, ki je pogoj za pridobitev lastninske pravice s priposestvovanjem in da v obravnavani zadevi niso bili izpolnjeni niti pogoji za obdolženčevo pridobitev lastninske pravice od nelastnika.

6. Zagovornikom pa ni mogoče pritrditi niti, da sodišče prve stopnje ni razpolagalo z vsemi potrebnimi dokazi za zaključek, da je bil ta kip zaplenjen in da je kasneje prešel v last Republike Slovenije, saj ga ni mogoče najti niti med natančno popisanim premoženjem, ki je bilo od zaplembe izvzeto, niti med premoženjem, ki se je denacionaliziralo in premoženjem, ki je pripadalo tovarnam tekstila na območju, kjer je bil kip postavljen. Po oceni pritožbenega sodišča namreč prav opredelitev v zvezi z obstojem problematiziranih dokazov predstavlja bistvo v točki 4 in 5 obrazložitve izpodbijanega sklepa, iz katere izhaja, da se zaplemba premoženja C. C. in Č. Č. v korist države ni nanašala le na posamezne osebne predmete, popisane v posebnem dokumentu (priloga A20), v katerem ta kip ni naveden. To se ni spremenilo niti z denacionalizacijskimi odločbami, kip pa ni opredeljen niti v seznamu osnovnih sredstev družbe D. d.o.o., od koder ga je obdolženec dal prenesti na svoj dom. Ob tem, ko obravnavani kip ni bil uvrščen na seznam „Od zaplembe izvzeto“, ko zagovorniki na strani 5 pritožbe tudi sami izpostavijo, da kip že smiselno v nobenem primeru ne bi bil uvrščen na ta seznam, na katerem so naštete zgolj osebne stvari zakoncev C. C. in Č. Č., in ko iz denacionalizacijskih odločb (priloge A28-A34) izhaja, da so bile predmet vrnitve le nepremičnine oziroma odškodnina iz naslova nepremičnin, se pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu na eni strani odsotnost izrecne navedbe kipa štelo kot dokaz o njegovi zaplembi, na drugi strani pa je odsotnost podatkov njegove izrecne navedbe štelo kot dokaz o tem, da ta ni bil vrnjen denacionalizacijskim upravičencem, izkažejo za neutemeljene.

7. Nobenega dvoma ni, da je bil kazenski postopek zoper obdolženca s sklepom Okrožnega sodišča III K 23468/2015 z dne 20. 2. 2023, ki je postal pravnomočen 9. 3. 2023, zaradi kaznivega dejanja zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti po drugem v zvezi s prvim odstavkom 240. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in kaznivega dejanja tatvine po prvem odstavku 204. člena KZ-1, na podlagi drugega odstavka 293. člena ZKP, ustavljen. Glede na navedeno je tako pritrditi stališču zagovornikov, da ima tak sklep učinek ne bis in idem. Čeprav razlogi, zaradi katerih je državno tožilstvo zoper obdolženca umaknilo obtožnico, po oceni pritožbenega sodišča pri presoji predloga za vrnitev zaseženega kipa obdolžencu niso relevantni, pa je smiselno opozoriti, da se pritožbeno povzemanje pisne vloge tožilstva z dne 15. 2. 2023 (l. št. 1009-1011), v izpostavljenem delu nanaša izključno na očitek kaznivega dejanja zlorabe položaja pri opravljanju gospodarske dejavnosti in ne kaznivega dejanja tatvine, zato ne sodi v okvir predmetne pritožbene presoje.

8. Ob tem, ko je bila na kipu predice v narodni noši1 tako nedvomno ugotovljena lastninska pravica Republike Slovenije in ko iz določbe tretjega odstavka 110. člena ZKP izhaja, da je treba zasežene stvari vrniti lastniku, je pritožbeno sodišče odločilo, kot izhaja iz točke I izreka tega sklepa.

9. Po oceni pritožbenega sodišča pa je soglašati s pritožniki v delu, ko grajajo odločitev, ki jo je sodišče prve stopnje sprejelo v točki 2 izreka izpodbijanega sklepa. V tem delu namreč utemeljeno izpostavijo, da se je prvostopenjsko sodišče v izpodbijanem sklepu sklicevalo na za obravnavano zadevo neprimerljivo sodno prakso.

10. Sodišče prve stopnje je odločitev o odvzemu kipa predice v narodni noši oprlo na določbo prvega odstavka 498. člena ZKP, kar je v točki 7 izpodbijanega sklepa utemeljilo z obrazložitvijo, da bi bila prepustitev umetnine neupravičeni osebi v nasprotju z načeli družbene pravičnosti in morale. Pri tem pa se je v nadaljevanju sklicevalo na civilnopravna judikata, ki jima pritožniki v zatrjevanjem kontekstu utemeljeno nasprotujejo. Zavzamejo pravilno stališče, da niti sodba Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 2826/2016 z dne 25. 1. 2017 in ne sodba Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 1028/2013 z dne 22. 5. 2013 nista v neposredni povezavi z (ne)vrnitvijo zaseženega predmeta ob izkazani domnevi nedolžnosti, temveč se prvostopenjsko cit. sodbi nanašata (zgolj) na ugotavljanje lastništva zaseženih predmetov. Pritožbeno sodišče ob pregledu zadeve ugotavlja, da se navedena judikata navezujeta na določbo 224. člena ZKP2, v zvezi s katero je bilo v pravni teoriji3 sprejeto stališče, da se zaseženi predmeti načeloma vrnejo tistemu, ki so mu bili zaseženi (imetniku), saj se domneva, da pripadajo njemu. Če se med postopkom ugotovi, da je dejanski upravičenec do zaseženih predmetov nekdo drug, jih je treba vrniti njemu, v primeru obstoja razlogov za odvzem predmetov po 498. členu ZKP, pa se zaseženi predmeti ne vrnejo, saj se morajo ti odvzeti.

11. Upoštevaje določbo 224. člena ZKP in upoštevaje dejstvo, da iz potrdila o vrnitvi-prevzemu predmetov, št. 2210-1238 (3F691-49) z dne 1. 7. 2015 (l. št. 178) izhaja, da je bil kip predice v narodni noši 1. 7. 2015 že predan E. E. iz Muzeja narodne osvoboditve, ki na podlagi pooblastila izvaja državno javno službo, se odločitev prvostopenjskega sodišča o odvzemu predmeta po 498. členu ZKP, sprejeta v točki 2 izpodbijanega sklepa, v obravnavani zadevi izkaže za napačno. Odvzem predmetov po 498. členu ZKP pomeni poseben kazenskopravni ukrep, za katerega je treba v primerih, ko ni obsodilne sodbe, še posebej previdno preveriti utemeljenost razlogov za odvzem. Razlog, da se kip odvzame, zato da ne bi bil vrnjen neupravičeni osebi (saj da to ne bi bilo moralno) ni prepričljiv, ker to zagotavlja že točka 1 izreka izpodbijanega sklepa. Da bi ga bilo treba odvzeti iz kakšnih drugih varnostnih ali moralnih razlogov, pa tudi ni mogoče trditi, saj gre za umetnino brez nevarnosti oziroma moralne spornosti. Iz navedenih razlogov je pritožbeno sodišče pritožbi zagovornikov glede odvzema kipa ugodilo in izpodbijani sklep v točki 2 izreka razveljavilo.

12. Ob tem, ko pritožbeno sodišče ni zasledilo kakšnih kršitev, ki jih je dolžno ugotavljati po uradni dolžnosti (peti odstavek 402. člena ZKP), je bilo odločiti, kot izhaja iz izreka tega sklepa (tretji odstavek 402. člena ZKP).

13. Odločitev o stroških temelji na prvem odstavku 98. člena v zvezi s prvim odstavkom 96. člena ZKP.

1 Kiparsko delo Predica, avtor Ivan Sojč, 1937, odlitek v bronu, 2000 x 550 x 560 mm je bil z odločbo Ministrstva za kulturo Republike Slovenije, št. 6211-3/2018/2 z dne 27. 2. 2018 (l. št. 555-558) opredeljen kot nacionalno bogastvo. 2 Iz določbe 224. člena ZKP izhaja, da se predmeti, ki se zasežejo med kazenskim postopkom, vrnejo lastniku oziroma imetniku, če se postopek ustavi in ni razlogov, da se vzamejo (498. člen). 3 Prim. P. Križnar, Zakon o kazenskem postopku s komentarjem (ZKP), 1. knjiga, Lexpera, GV Založba, Ljubljana 2023, str. 245-246.