Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Če je določen upravitelj, ima, če ni določeno drugače, pravico opravljati posle rednega upravljanja, iz česar je mogoče izpeljati, za kar se zavzema pritožnica, da sta način in višina obračunavanja storitev upravljanja v rokah večinskega solastnika. Vendar pa to še ne pomeni, da manjšinski solastniki (tožena stranka) nimajo pravice, da zaračunanim storitvam ugovarjajo, tudi po višini.
Tožeča stranka bi morala ob danih ugovorih tožene stranke, konkretizirati in natančneje opredeliti, katere storitve, ki jih je zaračunala toženi stranki, je opravila v posameznih mesecih in kako jih je obračunala oziroma natančneje utemeljiti višino mesečnega pavšala. Ker trditvena podlaga tožeče stranke v tej smeri ni bila zadostna, saj je tožeča le pavšalno zatrjevala, katere storitve je opravila in za nekaj od teh navedla, kdo od zaposlenih jih je opravljal in v katerem obdobju, sodišču prve stopnje ni bilo potrebno izvajati dokazov z zaslišanjem prič, ki bi izpovedale, da so te storitve res opravljale, pa četudi je morda tožena stranka konkludentno podala tožeči stranki soglasje k upravljanju stavbe, katere solastnica je tožena stranka.
I. Pritožbi se zavrneta in se izpodbijana sodba in dopolnilna sodba potrdita.
II. Tožeča stranka nosi sama svoje pritožbene stroške, toženi stranki pa je dolžna povrniti 1.213,29 EUR stroškov odgovorov na pritožbi, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka dalje do plačila.
1. Sodišče prve stopnje je s sodbo z dne 24. 1. 2019 zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, po katerem bi ji bila tožena stranka dolžna plačati 39.345,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih zneskov (915,00 EUR) in dnevov zapadlosti dalje do plačila (I. točka izreka). Tožeči stranki je naložilo, da je dolžna plačati toženi stranki stroške postopka v višini 2.488,86 EUR z obrestmi (II. točka izreka). Z dopolnilno sodbo z dne 19. 4. 2019 pa je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke za plačilo 14.640,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih zneskov (915,00 EUR) in dnevov zapadlosti dalje do plačila (I. točka izreka) ter tožeči stranki naložilo, da je dolžna povrniti toženi stranki 285,58 EUR nadaljnjih pravdnih stroškov z obrestmi (II. točka izreka).
2. Tožeča stranka je pravočasno vložila pritožbi zoper sodbo in dopolnilno sodbo iz vseh pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbama ugodi in izpodbijani sodbi spremeni tako, da tožbenima zahtevkoma tožeče stranke v celoti ugodi, podrejeno pa, da izpodbijani sodbi razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.
3. Tožena stranka je na pritožbi odgovorila.
4. Pritožbi nista utemeljeni.
5. Pritožbeno sodišče bo na pritožbi odgovarjalo skupno, saj sta v bistvenem identični. V zvezi s pritožnikovim očitkom sodišču prve stopnje, da je izdalo dopolnilno sodbo brez razpisa glavne obravnave ter da v tej sodbi ni podalo nobenih razlogov, pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje imelo pogoje za izdajo sodbe brez glavne obravnave, saj je bil zahtevek, glede katerega je tožeča stranka zahtevala dopolnitev sodbe, zadosti obravnavan (drugi odstavek 326. člena ZPP). Tožbeni zahtevek, o katerem je bilo odločeno z dopolnilno sodbo, se nanaša na račune, ki so bili izdani v obdobju od aprila 2017 do julija 2018, medtem ko se tožbeni zahtevek, o katerem je bilo odločeno s sodbo, nanaša na račune, izdane v obdobju od septembra 2013 do marca 2017, z njimi pa so bile zaračunane istovrstne storitve, katerih plačilo je predmet tožbenega zahtevka, o katerem je bilo odločeno s sodbo. Pravna in dejanska podlaga tožbenih zahtevkov pa sta sicer (razen glede časovnega obdobja vtoževanih računov) enaki. Sodišče prve stopnje se je v dopolnilni sodbi tako lahko sklicevalo na razloge sodbe z dne 19. 2. 2019 in ni mogoče pritrditi pritožniku, da zato sodba nima razlogov.
6. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da: - je tožena stranka solastnica v deležu do 3/10 objekta na naslovu v Ljubljani, A. P. pa solastnica v deležu do 7/10 navedenega objekta, - da tožeča stranka vtožuje od tožene stranke plačilo računov za storitve upravljanja v navedenem objektu, - da je A. P. s tožečo stranko sklenila Pogodbo o opravljanju storitev upravljanja (Pogodba), ki je tožena stranka ne priznava iz razlogov, ker jo je sklenila A. P. kot edina družbenica tožeče stranke in njena zakonita zastopnica ter hkrati 70 % lastnica zgoraj navedenega objekta in jo je torej sklenila sama s seboj ter tako sama določila ceno storitev, - da tožena stranka pri sklenitvi te pogodbe ni sodelovala, o sklenitvi le-te v letu 2005 pa je bila obveščena šele leta 2016, ko je toženo stranko z dopisom z dne 24. 5. 2016 seznanila z obsegom storitev po Pogodbi, - da tožena stranka ni podala ustreznih trditev in dokazov, iz katerih bi izhajalo, da je tožena stranka s konkludentnimi ravnanji podala soglasje k zgoraj navedeni pogodbi, - da se je tožena stranka v zvezi s tem sklicevala na sodbo VSL I Cpg 625/2012 z dne 24. 10. 2013, v kateri gre za drugačno dejansko stanje kot v obravnavani pravdni zadevi, - da je tožena stranka ugovarjala višini tožbenega zahtevka, češ da tožeča stranka toženi stranki mesečno obračunava pavšalen znesek, ki pa ga ni specificirala glede na dejansko opravljene storitve oziroma dejansko nastale stroške.
Na podlagi navedenega je sodišče prve stopnje zaključilo, da tožeča stranka ni izkazala, da je tožena stranka soglašala s Pogodbo o opravljanju storitev upravljanja, ki jo je A. P. sklenila s tožečo stranko, niti ni izkazala, da je obstajalo mandatno razmerje s tožečo stranko. Pritrdilo je navedbam tožene stranke, da ravnanje A. P., ki je Pogodbo sklenila kot edina družbenica tožeče stranke in njena zakonita zastopnica ter hkrati 70% lastnica zgoraj navedenega objekta, kaže na navzkrižje interesov, kar je v nasprotju s temeljnimi načeli OZ, to je načelom vestnosti in poštenja ter načelom prepovedi zlorabe pravic. Tožeča stranka pa bi glede na to, da je tožena stranka ugovarjala višini vtoževanega zneska, po oceni sodišča prve stopnje morala za posamezni mesec tudi navesti, za katere posamezne posle je prejela naročilo in katere od naročenih poslov je izvedla, česar pa ni storila. Zato je tožbena zahtevka zavrnilo.
7. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da se sodišče prve stopnje res ni opredelilo do vseh dejstev in okoliščin, s katerimi je tožeča stranka utemeljevala svojo trditev, da je tožena stranka s konkludentnimi ravnanji podala tožeči stranki soglasje k upravljanju stavbe na naslovu v Ljubljani. Vendar pa navedeno ni vplivalo na pravilnost odločitve, kot bo razvidno iz obrazložitve v nadaljevanju.
8. Solastniki imajo v skladu z določbo prvega odstavka 67. člena Stvarnopravnega zakonika (SPZ) pravico skupno upravljati stvar v solastnini. Za posle v zvezi z rednim upravljanjem stvari je potrebno soglasje solastnikov, katerih idealni deleži sestavljajo več kot polovico njene stvari (drugi odstavek 67. člena SPZ), za posle, ki presegajo okvire rednega upravljanja, kot so zlasti razpolaganje s celotno stvarjo, določitev načina rabe in določitev upravitelja stvari, pa je potrebno soglasje vseh solastnikov (peti odstavek 67. člena SPZ). Če je določen upravitelj, ima, če ni določeno drugače, pravico opravljati posle rednega upravljanja, iz česar je mogoče izpeljati, za kar se zavzema pritožnica, da sta način in višina obračunavanja storitev upravljanja v rokah večinskega solastnika. Vendar pa to še ne pomeni, da manjšinski solastniki (tožena stranka) nimajo pravice, da zaračunanim storitvam ugovarjajo, tudi po višini.
9. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožena stranka ugovarjala, da ji je tožeča stranka mesečno obračunavala pavšalen znesek, da tega ni specificirala glede na dejansko opravljene storitve oziroma dejansko nastale stroške, da je ceno storitev določila brez natančnejšega ovrednotenja in podrobnejšega obračuna (ni trditev niti dokazil o mesečnih računih izvajalcev storitev, koliko in kdaj jim je dejansko plačala ter kolikšen delež od vsega naj bi bila dolžna plačati tožena stranka). Ugovarjala je tudi, da skupnih prostorov v objektu sploh ne uporablja, ker ima ločen vhod v svoj del objekta in niti ne potrebuje niti ne koristi storitev upravljanja tožeče stranke, ampak sama plačuje stroške svojih storitev.
10. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožena stranka trdila, da tožeča stranka opravljanja storitev upravljanja ni dokazala ne po temelju, ne po vrsti, načinu, obsegu, količini in vrednosti. Trdila je, da tožeča stranka ni natančno in konkretno zatrdila, opredelila, katere storitve je tožena koristila in jih tožnica izvajala, da ni predložila listin, ki take opravljene storitve dokazujejo ter ni navedla, kakšne so urne oziroma druge vrednostne postavke za posamezne storitve upravljanja (na primer čiščenje), na podlagi katerih bi opravičila višino vtoževane terjatve. Navedla je, da tožeča stranka postavlja posplošene trditve ter navaja, da naj bi bil upravitelj toženi stranki ves čas na razpolago ter da le našteva naloge, ki naj bi jih upravitelj opravljal po Aneksu k pogodbi, da gre za prepis nalog, opredeljenih v Aneksu, kar je daleč od zatrjevanega dejstva, da so se take storitve tudi dejansko opravljale (za koga, kje, kdaj, v kakšnem obsegu in po kakšni ceni oziroma enoti storitve). Navedla je, da niti v Pogodbi niti v Aneksu ni jasno in nedvoumno naveden obračun vtoževnega zneska, da se iz Pogodbe in Aneksa ne da ugotoviti, koliko je tožena stranka dolžna plačati za stroške upravljanja in koliko znaša strošek upravljanja celotne stavbe. V računu ni opravljen obračun storitev iz Pogodbe, ampak je znesek pavšalen, računu ni priložena nobena specifikacija storitev, ne po času, vsebini in znesku. Poleg tega je tožena stranka trdila, da je izbira upravitelja skupno upravljanje zgradbe, ki predpostavlja glasovanje in preglasovanje o taki izbiri ter da je bila tožena stranka s strani A. P. in posredno tožeče stranke postavljena pred izvršeno dejstvo, da ima stavba upravitelja, brez da bi tožena stranka sploh imela možnost sodelovati v procesu izbire upravitelja, podajati predloge in pripombe glede potencialnih ponudnikov in pregledovati ponudbe ter da je bila ta pravica toženi stranki s strani solastnice samovoljno odvzeta, kratena, zaradi česar ji je bila kršena pravica po SPZ do soupravljanja stvari in pravica do zasebne lastnine po 33. členu Ustave RS. Navedla je tudi, da niti v Pogodbi niti v Aneksu ni omenjen delež tožene stranke na zgradbi, kar pomeni, da se z njim ne upravlja. V Pogodbi ni navedeno upravljanje celotne stavbe, ampak zgolj dela, ki je v lasti naročnice A. P. V Aneksu in Pogodbi je določena le cena, ki jo po navedbah tožeče stranke plačuje druga solastnica A. P., ni določena ne skupna cena upravljanja zgradbe, ne cena za del, ki pripada toženi stranki. Če bi bila Pogodba o upravljanju sklenjena za celotno stavbo, bi morala biti v Pogodbi omenjena tudi tožena stranka kot njena stranka, po postopku izbire in preglasovanju, določeno bi moralo biti upravljanje s celo zgradbo in določena tudi cena za celotno upravljanje. Iz listin tožeče stranke v spisu ni razvidno, koliko naj bi bila tožena stranka dolžna plačevati, če bi dejansko koristila stvari po Pogodbi oziroma bi jih upravitelj izvajal zanjo oziroma upravljal tudi z njenim delom zgradbe.
11. Na takšne trditve tožene stranke je tožeča odgovorila, da je bila tožena stranka s Pogodbo o upravljanju seznanjena, da ji ni oporekala in opisovala njena ravnanja, ki naj bi kazala, da je tožečo stranko priznavala kot upravnika. Trdila je, da poskrbi za čiščenje snega iz strehe, dvorišča, za odstranitev ledenih sveč, ledu, posipavanje soli po talnih površinah, postavitev opozorilnih znakov, vse v skladu s predpisi, opravi in poskrbi za postavitev potrebnih zaščit proti golobom, čiščenje žlebov, odtokov, odtočnih jaškov, pometanje in čiščenje funkcionalnega zemljišča, skrb in urejanje ter vzdrževanje tega, za redna in generalna čiščenja, dvakrat letno se izvede deratizacija na objektu, opravlja popravila na stavbi in njenih delih in odpravlja morebitno škodo na objektu, opravlja vizualne preglede celotne stavbe in delov, poskrbi za redne dimnikarske preglede in čiščenje, v celoti poskrbi za zagotovitev požarnega reda v stavbi, čiščenje kanalizacije, za pregled in urejenost ter popravilo vodovodnih, kanalizacijskih, elektro in plinskih napeljav na stavbi. Navedla je, da v Pogodbi določen pavšalni znesek izhaja predvsem iz dejstva, da tožeča stranka storitve zagotavlja v pretežnem delu in predvsem v okviru svojih zaposlenih, v ostalem pa preko zunanjih izvajalcev. Pojasnila je, katere zaposlene in v katerih obdobjih je imela oziroma ima na delovnem mestu hišnika, nadzornika in upravljavca, na delovnem mestu - vsa pomožna dela ter čiščenje, na delovnem mestu - vsa pomožna dela, vzdrževanje in čiščenje, delovnem mestu čistilke oziroma drugega potrebnega čiščenja, delovnem mestu - razna vzdrževalna dela, popravila in čiščenje.
12. Takšnim navedbam tožeče stranke je tožena stranka ugovarjala, da bi tožeča stranka ne glede na navedeno morala pojasniti, kako zaračunava pavšalni znesek, na podlagi česa je določen, kdo ga je določil, po katerih kriterijih. Vsak izdani račun bi po njenem moral imeti specifikacijo o tem, katera dela je tožeča stranka opravila, enoto tako opravljenega dela (komad, ura...), ceno na enoto in skupno ceno storitve. Trdila je, da trditve tožeče stranke, kaj vse je opravljala na objektu, kdo na njeni strani naj bi storitve opravljal, ne zadostujejo, saj gre za pavšalne trditve, ki le povzemajo v Pogodi in Aneksu navedene storitve, ki naj bi jih opravljala tožeča stranka, brez ustrezne konkretizacije teh. Navedla je, da bi tožeča stranka glede na to, da po Pogodbi o opravljanju storitev upravljanja upravlja še tri druge stavbe, ki jih glede na sklenjeno pogodbo upravlja v celoti, morala dokazati, da je po svojih zaposlenih opravljala dela v zvezi s solastnino tožene stranke na predmetni zgradbi v določenem obsegu ur, kakšna je urna postavka, na primer za čiščenje, hišniška dela, in da je na podlagi tega tožena stranka dolžna plačati vtoževani znesek. Trdila je, da do zaračunavanja pavšalnega zneska ni upravičena, da vsebina Pogodbe takemu zaračunavanju pavšala izrecno nasprotuje, saj ni sklenjena za pavšalne storitve (se ne plačuje pripravljenosti, stalnega nadzora v smislu vratarja itd....), ampak je naročnik dolžan plačevati samo za dela, ki naj bi jih sam naročil izvajalcu. Tožeča stranka tudi ne zatrjuje in ne dokazuje, katera dela so ji bila naročena s strani druge solastnice, ki je edina pogodbena stranka predmetne Pogodbe o upravljanju in je edina iz Pogodbe zavezana in upravičena, kar pa tožena stranka ni.
13. Tožeča stranka na takšne trditve tožene stranke ni konkretizirano odgovorila. Sklicevala se je le na primerjalno ponudbo družbe A. d.o.o. za celovito upravljanje in vzdrževanje nepremičnin naročnika v posameznih državah (Slovenija) z dne 20. 9. 2018 (A19), ki naj bi negirala trditve tožene stranke, da cena za opravljene storitve ni realna.
14. Pritožbeno sodišče glede na to, da Aneks k Pogodbi o opravljanju storitev upravljanja, ki ga je tožeča stranka sklenila z A. P., določa le plačilo tistega dela storitev upravljanja, ki odpadejo na njen solastniški delež (do 7/10), to je plačilo zneska 1.750,00 EUR (brez DDV), pritrjuje zaključkom sodišča prve stopnje, da bi morala tožeča stranka ob danih ugovorih tožene stranke, ki so bili povzeti zgoraj, konkretizirati in natančneje opredeliti, katere storitve, ki jih je zaračunala toženi stranki, je opravila v posameznih mesecih in kako jih je obračunala oziroma natančneje utemeljiti višino mesečnega pavšala. Ker trditvena podlaga tožeče stranke v tej smeri ni bila zadostna, saj je tožeča le pavšalno zatrjevala, katere storitve je opravila in za nekaj od teh navedla, kdo od zaposlenih jih je opravljal in v katerem obdobju, sodišču prve stopnje ni bilo potrebno izvajati dokazov z zaslišanjem prič, ki bi izpovedale, da so te storitve res opravljale, pa četudi je morda tožena stranka konkludentno podala tožeči stranki soglasje k upravljanju stavbe, katere solastnica je tožena stranka. Tožeča stranka se glede na ugovore tožene stranke in v okoliščinah danega primera tudi ne more sklicevati na primerljivo ponudbo družbe A. d.o.o. iz Ljubljane, dano v letu 2018, saj zgolj z navedbo pavšalnega zneska, glede na vse zgoraj navedeno, ne more uspeti. Prav tako se ne more sklicevati na sodbo Višjega sodišča v Ljubljani I Cpg 625/2012 z dne 24. 10. 2013, saj se ta nanaša na drugo obdobje zaračunavanja stroškov upravljanja, poleg tega pa dejansko stanje in ugovori tožene stranke v navedeni zadevi niso bili povsem enaki, kot v obravnavani pravdni zadevi, kot je to pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje.
15. Odločitev sodišča prve stopnje se ob povedanem izkaže kot pravilna. Pritožbeno sodišče je glede na navedeno pritožbi zavrnilo in izpodbijani sodbi potrdilo (353. člen ZPP), ko je pred tem ugotovilo, da v delu, relevantnem za odločitev, ni podan nobeden od uveljavljanih pritožbenih razlogov niti nobeden od tistih, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP).
16. Na ostale pritožbene navedbe pritožbeno sodišče ni odgovarjalo, ker niso odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).
17. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Ker tožeča stranka s pritožbama ni uspela, nosi sama svoje pritožbene stroške. Toženi stranki pa je dolžna povrniti stroške odgovorov na pritožbi. Ti znašajo 1.213,29 EUR in predstavljajo nagrado odvetniku tožene stranke za sestavo odgovora na pritožbo zoper sodbo z dne 19. 2. 2019 v višini 746,64 EUR (za sestavo pritožbe 600,00 EUR, pavšal za stroške 12,00 EUR ter 22 % DDV v višini 134,64 EUR) in 466,65 EUR za sestavo odgovora na pritožbo zoper dopolnilno sodbo (375,00 EUR za sestavo odgovora, pavšal za stroške v višini 7,5 EUR in 22 % DDV v višini 84,15 EUR). Stroški so odmerjeni po specificiranem stroškovniku, v skladu z določbami Odvetniške tarife.