Jedro

Tožeča stranka je po presoji sodišča utemeljeno vložila tožbo zaradi molka upravnega organa. Tožena stranka sicer dejstvu, da ni odločila pravočasno, ne oporeka, vendar pa meni, da je odlašanje z odločitvijo upravičeno, saj še vedno čaka na odločitev tožilca Zdravniške zbornice Slovenije in mnenje strokovnega organa, četudi za slednjega ugotavlja, da ni povsem jasno, kdo naj bi podal tako oceno. Sodišče meni, da razlogi, ki jih navaja tožena stranka, niso razlogi, ki bi jih bilo mogoče šteti za upravičene razloge, da še ni sprejela odločitve, še zlasti ne zato, ker postopek sedaj teče več kot tri leta. Tožena stranka je namreč tista, ki mora skladno z določbo 35. člena ZZDej preveriti in zbrati vse podatke o tem, ali tožeča stranka izpolnjuje pogoje za opravljanje dejavnosti hiperbarične medicine.

Izrek

I. Tožbi tožeče stranke zaradi molka organa se ugodi tako, da se toženi stranki naloži, da mora v roku 30 dni od prejema te sodbe izdati upravni akt, s katerim bo odločila o vlogi tožeče stranke za izdajo odločbe o izpolnjevanju pogojev za opravljanje zasebne zdravstvene dejavnosti na področju hiperbarične medicine.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Tožeča stranka je dne 25. 2. 2014 pri toženi stranki vložila vlogo za izdajo dovoljenja za opravljanje zdravstvene dejavnosti na področju otorinolaringologije in hiperbarične medicine. Tožena stranka je na podlagi te vloge dne 25. 5. 2015 tožeči stranki izdala dovoljenje za opravljanje specialistične zunajbolnišnične zdravstvene dejavnosti otorinolaringologije, medtem ko o izvajanju zdravstvene dejavnosti na področju hiperbarične medicine še ni odločila.

2. Tožeča stranka je tožbo vložila zaradi molka tožene stranke glede odločitve o njeni vlogi za opravljanje dejavnosti na področju hiperbarične medicine. Ker tožena stranka o vlogi v tem delu ni odločila, jo je, skladno z določbo 28. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) z zahtevo z dne 18. 10. 2016 pozvala, naj o tem delu vloge odloči v sedmih dneh, česar pa tožena stranka ni storila. Tožeča stranka v nadaljevanju pojasnjuje, da se hiperbarična medicina izvaja s pomočjo hiperbarične komore, zdravljenje pa mora opravljati zdravnik, ki je za to strokovno usposobljen. Tožeča stranka, oziroma njen zakoniti zastopnik A.A., se na tem področju aktivno izobražuje in deluje že več kot 18 let, o čemer so bila toženi stranki predložena dokazila, poleg tega pa je tožena stranka tudi pooblaščeni distributer hiberbaričnih komor proizvajalca B. iz Koreje za področje Evrope. Zakon o zdravstveni dejavnosti (v nadaljevanju ZZDej) v 3. členu določa, da lahko zdravstveno dejavnost na podlagi dovoljenja ministrstva, pristojnega za zdravje, opravlja vsaka domača in tuja pravna in fizična oseba, ki izpolnjuje vse predpisane pogoje. Te pogoje za zdravljenje s pomočjo hiperbarične komore tožeča stranka tudi izpolnjuje. Po večkratnih prošnjah, ki jih je tožeča stranka poslala toženi stranki z namenom, da bi odločila o njeni vlogi tudi glede tega zdravljenja, jo je tožena stranka z dopisom z dne 13. 3. 2014 obvestila, da o vlogi ne bo odločila dokler ne prejme odgovora glede razsodbe tožilca Zdravniške zbornice Slovenije ter da pričakuje tudi strokovno stališče najvišjega strokovnega kolegija v zvezi s tem, kdo lahko opravlja tako zdravstveno dejavnost. Tožeča stranka v nadaljevanju tožbe pojasnjuje, kako poteka zdravljenje s to metodo ter da se v Sloveniji tak program izvaja le na Medicinski fakulteti, torej v ustanovi, ki nima dovoljenja za opravljanje zdravniške dejavnosti. Predstavlja tudi reference zakonitega zastopnika tožeče stranke. Navaja, da se dejavnost hiperbarične medicine uvršča med druge zdravstvene dejavnosti, za kar je tožeča stranka registrirana. Sodišču primarno predlaga, da tožbi ugodi ter odloči, da se tožeči stranki izda dovoljenje za zdravljenje s hiperbarično komoro, podredno pa, da sodišče toženi stranki naloži, da o izdaji dovoljenja za opravljanje tega zdravljenja odloči v roku 30 dni.

3. Tožena stranka je v odgovoru na tožbo pritrdila navedbam tožeče stranke o tem, kdaj je vložila vlogo za pridobitev dovoljenja za opravljanje zdravstvene dejavnosti na področju otorinolaringologije in hiperbarične medicine, nadalje o tem, da ji je izdala dovoljenje le za opravljanje prve dejavnosti ter da o dovoljenju za opravljanje dejavnosti na področju hiperbarične medicine še ni odločila, ker pričakuje odgovor tožilca Zdravniške zbornice Slovenije in strokovno stališče. Pojasnjuje tudi, da razširjeni strokovni kolegij za hiperbarično medicino ne obstaja in je zato tožena stranka zaprosila Zdravniško zbornico Slovenije, da pojasni, kdo lahko opravlja tako dejavnost ter da se opredeli do vprašanja o pogojih, ki jih mora v smislu znanja in usposobljenosti imeti zdravnik, ki želi opravljati tako zdravljenje. Zdravniška zbornica je predlagala, da bi tovrstno delo lahko opravljali specialisti klinične fiziologije, ki bi v času te specializacije najmanj 6 mesecev delali v hiperbaričnem centru in najmanj 3 mesece v intenzivni enoti. Tožena stranka ni usposobljena za oceno ali je tožeča stranka strokovno usposobljena za izvajanje takega zdravljenja in bo zato njeno vlogo obravnavala šele, ko bo prejela mnenje strokovnega organa Zdravniške zbornice Slovenije, za katerega bo obenem ocenila, ali je pristojen podati relevantno mnenje. Sodišču predlaga, naj tožnikovo tožbo zavrne.

K točki I izreka:

4. Drugi odstavek 28. člena ZUS-1 določa, da če organ druge stopnje v dveh mesecih ali pa v krajšem, s posebnim predpisom določenem roku ne izda odločbe o strankini pritožbi zoper odločbo prve stopnje in če je tudi na novo zahtevo ne izda v nadaljnjih sedmih dneh, sme stranka sprožiti upravni spor, kot če bi bila njena pritožba zavrnjena. Na tak način sme ravnati tožnik tudi, če organ prve stopnje ne izda odločbe, zoper katero ni pritožbe (tretji odstavek 28. člena ZUS-1). Če je tožba vložena zaradi molka, sodišče pa spozna, da je upravičena, ji s sodbo ugodi in pod pogoji iz prvega oziroma petega odstavka 65. člena ZUS-1 samo odloči o stvari (če narava stvari to dopušča in če dajejo podatki postopka za to zanesljivo podlago ali če je sodišče na glavni obravnavi samo ugotovilo dejansko stanje, oziroma kadar je s tožbo zahtevana odločitev o pravici, obveznosti ali pravni koristi po 7. členu ZUS-1) ali pa naloži pristojnemu organu kakšen upravni akt naj izda, oziroma če odločba ni bila vročena, naloži vročitev odločbe.

5. Med strankama ni sporno, da je po določbi 3. člena ZZDej mogoče zdravstveno dejavnost opravljati le na podlagi dovoljenja ministrstva, pristojnega za zdravje in da zoper odločitev ministrstva ni pritožbe, da pa je dopustno s tožbo sprožiti upravni spor. Prav tako ni sporno, da je tožeča stranka dne 25. 2. 2014 pri toženi stranki vložila vlogo za izdajo dovoljenja za opravljanje zdravstvene dejavnosti na področju otorinolaringologije in hiperbarične medicine ter da je tožena stranka dne 25. 5. 2015 tožeči stranki izdala dovoljenje le za opravljanje zunajbolnišnične zdravstvene dejavnosti otorinolaringologije, medtem ko o vlogi za izdajo dovoljenja o izvajanju zdravstvene dejavnosti na področju hiperbarične medicine še ni odločila. Med strankama tudi ni sporno, da je tožeča stranka pri toženi stranki z vlogo z dne 18. 10. 2016 zahtevala, naj o njeni vlogi za pridobitev dovoljenja za opravljanje zdravstvene dejavnosti na področju hiperbarične medicine odloči v roku osmih dni ter da bo v nasprotnem s tožbo sprožila upravni spor.

6. Tožeča stranka je v tožbi sodišču primarno predlagala, naj odloči v sporu polne jurisdikcije tako, da ji izda dovoljenje za zdravljenje s hiperbarično komoro ter da določi, da to zdravstveno dejavnost opravlja zakoniti zastopnik tožeče stranke. Sodišče temu predlogu tožeče stranke ni sledilo, saj, ob upoštevanju prej opisane določbe 65. člena ZUS-1, meni, da narava v tem upravnem sporu obravnavane stvari in podatki postopka ne dajejo zanesljive podlage za sprejem predlagane odločitve. V 35. členu ZZDej so namreč določeni pogoji za izdajo dovoljenja za opravljanje zasebne zdravstvene dejavnosti, in sicer strokovni, tehnični in drugi pogoji, ki jih predpiše minister, pristojen za zdravje (peti odstavek 35. člena ZZDej). Sodišče meni, da v odločitve, ki so predvsem strokovne narave, brez utemeljenega razloga ne gre posegati in zato ni sledilo predlogu tožeče stranke, da odloči v sporu polne jurisdikcije.

7. Po mnenju sodišča pa je utemeljen podredni tožbeni zahtevek tožeče stranke, s katerim sodišču predlaga, da toženi stranki naloži, da o njeni vlogi za izdajo dovoljenja za opravljanje zasebne zdravstvene dejavnosti na področju hiperbarične medicine odloči v roku 30 dni. Tožeča stranka je namreč svojo vlogo za izdajo dovoljenja vložila že dne 25. 2. 2014, torej dve leti in devet mesecev pred vložitvijo tožbe. Četudi je toženo stranko večkrat pozivala naj v zadevi odloči, ta tega ni storila niti takrat, ko jo je z vlogo z dne 18. 10. 2016 pozvala, naj to stori v roku osmih dni, ker bo sicer v nasprotnem primeru s tožbo sprožila upravni spor. Tožeča stranka zato je po presoji sodišča utemeljeno vložila tožbo zaradi molka upravnega organa. Tožena stranka sicer dejstvu, da ni odločila pravočasno, ne oporeka, vendar pa meni, da je odlašanje z odločitvijo upravičeno, saj še vedno čaka na odločitev tožilca Zdravniške zbornice Slovenije in mnenje strokovnega organa, četudi za slednjega ugotavlja, da ni povsem jasno, kdo naj bi podal tako oceno. Sodišče meni, da razlogi, ki jih navaja tožena stranka, niso razlogi, ki bi jih bilo mogoče šteti za upravičene razloge, da še ni sprejela odločitve, še zlasti ne zato, ker postopek sedaj teče več kot tri leta. Tožena stranka je namreč tista, ki mora, skladno z določbo 35. člena ZZDej preveriti in zbrati vse podatke o tem ali tožeča stranka izpolnjuje pogoje za opravljanje dejavnosti hiperbarične medicine. Ker je iz njenih pojasnil mogoče razumeti, da odločitve ne more sprejeti brez ustreznega mnenja pristojne zbornice ali strokovnega združenja (5. alineja prvega odstavka 35. člena ZZDej), to po mnenju sodišča pomeni, da mora sama poiskati in uveljaviti ustrezne mehanizme, da bo tako mnenje prejela, nikakor pa to ni opravičljiv razlog za odlašanje z odločitvijo.

8. Ker je torej po presoji sodišča tožeča stranka upravičeno vložila tožbo zaradi molka organa, je sodišče tožbi ugodilo in toženi stranki naložilo, da o zahtevi tožeče stranke odloči v skladu s prvim odstavkom 69. člena ZUS-1. K točki II izreka:

9. Ker je sodišče tožbi ugodilo in toženi stranki naložilo, da mora izdati upravni akt, je tožeča stranka po določbi tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 upravičena do povračila stroškov postopka. Te stroške je sodišče, skladno z določbo 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu, odmerilo v pavšalnem znesku 347,70 EUR (285,00 EUR in 22 % DDV), glede na to, da je bila zadeva rešena na seji, tožečo stranko pa je zastopala odvetniška družba.