Jedro

Revizijska trditev, da v obravnavanem primeru ni bilo mogoče uporabiti določbe 12. člena Navodila o merilih za ocenjevanje vrednosti podržavljenih premičnin, nepremičnin, podjetij oziroma premoženja (Uradni list RS, št. 23/92 - v nadaljevanju navodilo) ni točna in je posledica napačnega izhodišča nasprotnega udeleženca, da predstavlja izmera stavbišča, kot je navedena v zemljiški knjigi (parc. št... - stavbišče 518 m2), obenem tudi določitev funkcionalnega zemljišča. Glede tega vprašanja se revizijsko sodišče strinja s pravnim stališčem drugostopnega sodišča, da z navedbo izmere stavbišča v zemljiški knjigi funkcionalno zemljišče k objektu še ni bilo določeno. Zato je bilo v obravnavanem primeru določbo 12. člena navodila, po kateri se v primerih, ko funkcionalno zemljišče k objektu še ni določeno, šteje za funkcionalno zemljišče k objektu še največ dvakratna površina stavbišča, mogoče uporabiti oziroma zaradi uporabe navedene določbe navodila ni prišlo do zmotne uporabe materialnega prava, kot v reviziji neutemeljeno zatrjuje nasprotni udeleženec.

Po oceni izvedenih dokazov (zlasti izvedeniškega mnenja) sta sodišči prišli tudi do zaključka, da je mogoče glede na lego zemljišč obe zemljišči komunalno opremiti brez večjih stroškov. V skladu z določbo 4. odstavka 11. člena navodila sta zato pri izračunu odškodnine pravno pravilno šteli, da ne gre za kmetijski zemljišči ampak za komunalno opremljeni stavbni zemljišči. Vrednost podržavljenega premoženja se določi po stanju premoženja v času podržavljenja in ob upoštevanju njegove sedanje vrednosti (1. odstavek 44. člena ZDen). Ker gre v obravnavanem primeru za stanovanjsko hišo, je potrebno njeno vrednost ugotoviti na način, ki ga določa pravilnik o merilih in načinu za ugotavljanje vrednosti stanovanj in stanovanjskih hiš ter sistem točkovanja, Ur. list SRS, št. 25/81 - v nadaljevanju pravilnik (2. odstavek 44. člena ZDen), in pri načinu ugotavljanja vrednosti uporabiti enačbo: Vst = št.tč. x vt x p x fs oziroma fr (93. člen ZDen).

Izrek

Reviziji se delno ugodi in se sklep sodišča prve stopnje v 2. in 3. točki izreka v delu, ki se nanaša na višino odškodnine za objekt, in v enakem obsegu sklep sodišča druge stopnje, razveljavita, zadeva pa vrne v tem obsegu sodišču prve stopnje v novo odločanje.

V ostalem se revizija zavrne kot neutemeljena.

Zahteva predlagatelja za povrnitev stroškov revizijskega postopka se zavrne.

Po delni ugoditvi reviziji se izrek sklepa sodišča prve stopnje glasi:

1. Upravičenec do denacionalizacije je J. J., roj.13.3.1869 na Ž., jugoslovanski državljan, ki je umrl 27.6.1949, z zadnjim prebivališčem Ž.

2. Določi se odškodnina za nepremičnine - zemljišči parc. št... in ..., obe k.o... - v višini 12.719,57 DEM, v tolarski protivrednosti po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan plačila.

3. Zavezanec S. o. s. d.d. je dolžan za plačilo v 2. točki izreka sklepa določene odškodnine izročiti pravnim naslednikom denacionalizacijskega upravičenca J. J. obveznice S. o. s. v nominalni vrednosti 12.719,57 DEM, v roku treh mesecev, da ne bo izvršbe.

4. S. o. s. d.d. je dolžan povrniti predlagatelju M. J. stroške postopka v znesku 362.050,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 18.3.1996 dalje do plačila v 8 dneh, da ne bo izvršbe.

5. Ker je upravičenec do denacionalizacije J. J. umrl, se v 2. točki izreka tega sklepa določena odškodnina daje v začasno upravljanje skrbniku za posebne primere M. J., Ž., S. I. in sicer do pravnomočnosti sklepa o dedovanju po pokojnem J. J. in je skrbnik za posebne primere M. J. upravičen do prevzema obveznic določenih v 3. točki izreka tega sklepa".

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je upravičen do denacionalizacije J. J., roj. 13.3.1869, ki je umrl dne 27.6.1949. Za nepremičnine, ki so predmet denacionalizacijskega postopka, to je objekt na parceli št... in zemljiški parceli ... in ..., vse k.o. Ž., je določilo odškodnino v višini 240.429,35 DEM v tolarski protivrednosti po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan plačila in S. o. s. d. d. kot zavezancu naložilo, da je dolžan to odškodnino izročiti pravnim naslednikom denacionalizacijskega upravičenca v obveznicah S. o. s. v treh mesecih pod izvršbo. S. o. s. je še naložilo, da mora predlagatelju povrniti stroške postopka.

Sodišče druge stopnje je z izpodbijanim pravnomočnim sklepom pritožbo S. o. s. d.d. zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

Proti sklepu sodišča druge stopnje je vložil S. o. s. d.d. (v nadaljevanju zavezanec) pravočasno revizijo in v njej uveljavljal revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. V postopku ni bila ugotovljena konkretna sila, grožnja ali zvijača državnega organa ali predstavnika oblasti. Zato pogoji za denacionalizacijo iz 5. člena zakona o denacionalizaciji (ZDen) niso izpolnjeni. Materialno pravo pa je zmotno uporabljeno tudi v zvezi s cenitvijo nepremičnin. Sodišče se neutemeljeno sklicuje na izvedeniško mnenje cenilca R. L., saj to mnenje ni v skladu z določbo 2. člena Pravilnika o merilih in načinu za ugotavljanje vrednosti stanovanj in stanovanjskih hiš.

Predvsem je zmotno stališče izvedenca, da je potrebno zaradi obnove objekta upoštevati pri točkovanju obdobje od leta 1971 do 1980. Tudi vrednost stavbnega zemljišča, ki pripada objektu, ni bila ugotovljena v skladu z veljavnimi predpisi. Hiša je že imela funkcionalno zemljišče, zato cenilec ne bi smel uporabiti določbe 12. člena Navodila o merilih za ocenjevanje vrednosti podržavljenih premičnin, nepremičnin, podjetij oziroma premoženja. Parceli št... in ... v času podržavljenja tudi nista izpolnjevali pogojev iz 11. člena istega pravilnika. Zato ju ni mogoče šteti za komunalno opremljeni zemljišči oziroma zemljišči, ki bi ju bilo mogoče tako opremiti brez večjih stroškov. Napačna je tudi odločitev o stroških postopka. Reviziji naj se zato ugodi.

Revizija je bila vročena predlagatelju, ki je na revizijo odgovoril, ter Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (390. člen zakona o pravdnem postopku - ZPP v zvezi s 37. členom zakona o nepravdnem postopku - ZNP).

V revizijskem odgovoru je predlagatelj navedel, da revizija ni utemeljena, saj sta obe sodišči materialno pravo pravilno uporabili, glede na doseženi uspeh v postopku, pa sta pravilno odločili tudi o stroških postopka.

Revizija je delno utemeljena.

Res mora za presojo, ali ima po 5. členu zakona o denacionalizaciji (Ur. list RS, št. 27/91-I, 31/93, 74/95 in 49/97 - ZDen) kdo status upravičenca do denacionalizacije, predlagatelj izkazati konkretno grožnjo ali silo, ki je bila razlog za sklenitev pravnega posla, za kar gre v tej zadevi. Dejanske ugotovitve nižjih sodišč pa vodijo k pravnemu sklepu, da je bil pravni posel (prodajna pogodba z dne 25.7.1946) sklenjen zaradi grožnje državnih organov oziroma predstavnikov oblasti. Iz ugotovitev nižjih sodišč namreč izhaja, da je prišlo dne 25.7.1946 do sklenitve prodajne pogodbe med prodajalcem J. J. in kupcem Krajevnim ljudskim odborom Ž. zato, ker se je J. J. bal, da ga bodo sicer pregnali in da se bo z njim zgodilo tako kot s sosedom S., ki se po tistem, ko je bil poklican na občino zaradi sklenitve prodajne pogodbe, nikoli več ni vrnil domov. Nadalje sta sodišči tudi ugotovili, da kupec dogovorjene kupnine ni nikoli plačal, prodajalec J. J. pa zneska dogovorjene kupnine kljub stiski, v katero je zašel zaradi plačila stroškov zdravljenja, ni upal niti terjati. Iz ugotovitev nižjih sodišč tudi izhaja, da je bila predmet prodaje hiša, v kateri je prodajalec (ki dogovorjene kupnine ni nikoli prejel) pred sklenitvijo pogodbe oddajal v najem stanovanja in si na ta način zagotavljal vir dohodkov za preživljanje, po sklenitvi prodajne pogodbe pa je ta vir dohodkov izgubil, zaradi česar so ga morali "preživljati domači", kot je v razlogih sklepa zapisalo sodišče prve stopnje. Ob upoštevanju navedenih pravnoodločilnih dejstev zato tudi po presoji revizijskega sodišča ne more biti prav nobenega dvoma, da so v obravnavanem primeru pogoji iz 5. člena ZDen v celoti izpolnjeni. Nasprotne revizijske trditve zato niso utemeljene.

Revizijska trditev, da v obravnavanem primeru ni bilo mogoče uporabiti določbe 12. člena Navodila o merilih za ocenjevanje vrednosti podržavljenih premičnin, nepremičnin, podjetij oziroma premoženja (Uradni list RS, št. 23/92 - v nadaljevanju navodilo) ni točna in je posledica napačnega izhodišča nasprotnega udeleženca, da predstavlja izmera stavbišča, kot je navedena v zemljiški knjigi (parc. št... - stavbišče 518 m2), obenem tudi določitev funkcionalnega zemljišča. Glede tega vprašanja se revizijsko sodišče strinja s pravnim stališčem drugostopnega sodišča, da z navedbo izmere stavbišča v zemljiški knjigi funkcionalno zemljišče k objektu še ni bilo določeno. Zato je bilo v obravnavanem primeru določbo 12. člena navodila, po kateri se v primerih, ko funkcionalno zemljišče k objektu še ni določeno, šteje za funkcionalno zemljišče k objektu še največ dvakratna površina stavbišča, mogoče uporabiti oziroma zaradi uporabe navedene določbe navodila ni prišlo do zmotne uporabe materialnega prava, kot v reviziji neutemeljeno zatrjuje nasprotni udeleženec.

Revizijska trditev, da nepremičnini parc. št... in ... v času podržavljenja nista izpolnjevali pogojev iz 11. člena prej omenjenega navodila, pa je v nasprotju z ugotovitvami obeh sodišč. Obe zemljišči namreč po ugotovitvah nižjih sodišč ležita ob glavni cesti skozi kraj Ž., ki je tam, kjer poteka še danes, potekala že v času podržavljenja. Po oceni izvedenih dokazov (zlasti izvedeniškega mnenja) sta sodišči prišli tudi do zaključka, da je mogoče glede na lego zemljišč obe zemljišči komunalno opremiti brez večjih stroškov. V skladu z določbo 4. odstavka 11. člena navodila sta zato pri izračunu odškodnine pravno pravilno šteli, da ne gre za kmetijski zemljišči ampak za komunalno opremljeni stavbni zemljišči. V opisanem obsegu (glede uporabe določbe 5. člena ZDen, določitve odškodnine za stavbno zemljišče, ki ne pripada objektu, v višini 11.631,20 DEM in odškodnine za kmetijska zemljišča v znesku 1.088,37 DEM) je zato revizijsko sodišče revizijo zavrnilo kot neutemeljeno (393. in 400. člen ZPP v zvezi s 37. členom ZNP).

Utemeljeno pa revizija izpodbija odločitev nižjih sodišč v delu, ki se nanaša na izračun vrednosti objekta v znesku 227.709,78 DEM, pri čemer je v navedenem znesku zajeta poleg vrednosti objekta tudi vrednost stavbnega zemljišča, ki pripada objektu (glej 2. odstavek na 6. strani razlogov sodišča prve stopnje). V dosedanjem postopku je sodni cenilec in izvedenec namreč ponudil sodišču kar nekaj načinov izračuna vrednosti objekta (točke A, B in C poročila izvedenca z dne 19.10.1995 - list. št. 102 sodnega spisa), po katerih je, odvisno od upoštevanja amortizacijske dobe, adaptacije objekta v letu 1930 in "časovnega zamika", v točki A ugotovljena vrednost za upravičenca do denacionalizacije najbolj ugodna, v točki B ugotovljena vrednost manj ugodna, v točki C izračunana vrednost pa najmanj ugodna. Nobeden od navedenih načinov izračuna vrednosti objekta pa ni v skladu z določbami materialnega prava.

Vrednost podržavljenega premoženja se določi po stanju premoženja v času podržavljenja in ob upoštevanju njegove sedanje vrednosti (1. odstavek 44. člena ZDen). Ker gre v obravnavanem primeru za stanovanjsko hišo, je potrebno njeno vrednost ugotoviti na način, ki ga določa pravilnik o merilih in načinu za ugotavljanje vrednosti stanovanj in stanovanjskih hiš ter sistem točkovanja, Ur. list SRS, št. 25/81 - v nadaljevanju pravilnik (2. odstavek 44. člena ZDen), in pri načinu ugotavljanja vrednosti uporabiti enačbo: Vst = št.tč. x vt x p x fs oziroma fr (93. člen ZDen). Kateri elementi so odločilni pri ugotavljanju vrednosti, je natančno opredeljeno v 2. členu pravilnika (vsebino tega člena revizija v celoti povzema), ki v dosedanjem postopku, predvsem zaradi upoštevanja različnih "časovnih zamikov", ki jih določba 2. člena pravilnika ne pozna, pri ugotavljanju vrednosti ni bil pravilno uporabljen. Revizijsko sodišče je zato v tem delu (glede zneska 227.709,78 DEM, ki v odločbah sodišč druge in prve stopnje predstavlja izračunano vrednost objekta in stavbnega zemljišča, ki pripada objektu) reviziji ugodilo, sklepa sodišč druge in prve stopnje v tem delu razveljavilo in zadevo vrnilo v tem obsegu sodišču prve stopnje v novo odločanje (395. in 400. člen ZPP v zvezi s 37. členom ZNP).

Nasprotni udeleženec je z revizijo izpodbijal tudi odločitev o stroških postopka, vendar pa revizijsko sodišče v tem delu odločitve nižjih sodišč ni moglo (in smelo) preizkusiti. Sklep o odmeri stroškov postopka namreč ni sklep s katerim je postopek pravnomočno končan (400. člen ZPP).

Nasprotni udeleženec je izpodbijal odločitev sodišča druge stopnje v celoti, z revizijo pa je le delno uspel. Zato revizijsko sodišče v stroškovno odločitev sodišča prve stopnje kljub delni ugoditvi reviziji ni poseglo. Glede stroškov revizijskega postopka pa je odločilo, da mora predlagatelj stroške revizijskega odgovora trpeti sam, saj njegov odgovor na revizijo ni v ničemer pripomogel k rešitvi zadeve v revizijskem postopku. Stroškov revizijskega odgovora zato ni mogoče opredeliti kot stroške, ki so bili v postopku potrebni (155. člen ZPP v zvezi s 37. členom ZNP). O revizijskih stroških vlagatelja revizije pa revizijsko sodišče ni odločalo, ker jih vlagatelj v reviziji ni zaznamoval.