Jedro

Upravni organ je na podlagi obravnavanega ravnanja tožnika z orožjem (streljanja v steno lastne hiše), le tega ocenil za posameznika, ki ni (več) zanesljiv v smislu citiranih določb tretje alineje drugega odstavka 14. člena v zvezi s prvim odstavkom 16. člen ZOro-1. Z navedenim dejanjem je tožnik ogrožal sebe, kot druge, saj streljanje v steno sobe v lastni hiši ni mogoče šteti za nadzorovano in varno streljanje niti ni v skladu z namenom, zaradi katerega je bil tožniku izdan orožni list.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je Upravna enota Slovenska Bistrica tožniku po uradni dolžnosti skladno z 58. členom Zakona o orožju (v nadaljevanju ZOro-1) odvzela orožje, strelivo in orožni list, in sicer polavtomatsko pištolo revolver, 63 nabojev, kalibra 7,65 mm, 544 nabojev, kalibra 0,22 mm, dovoljenje za posest orožja, št. DP ... z dne 8. 6. 2010 na njegovo ime in orožni list za varnostno orožje št. OL ... z dne 7. 11. 2017 na ime tožnika. Iz pobude Policijske postaje Slovenska Bistrica, prejete dne 11. 12. 2019 izhaja, da je dne 2. 11. 2019 A. A. prijavila, da ji je mož B. B. dejal, da ga sedaj zadnjič vidi. Odšel je v spalnico, kjer je nato dva krat ustrelil s pištolo v steno sobe. Iz opravljenih poizvedb pri Policijski postaji Slovenska Bistrica ter pridobljenih podatkov iz uradnih evidenc pristojnih sodišč in Ministrstva za pravosodje ne izhaja, da bi bil tožnik v preteklosti kadarkoli obravnavan za kazniva dejanja ali prekrške z elementi nasilja, ki bi predstavljali zadržke za posedovanje orožja po 14. členu ZOro-1. Organ je v postopku pridobil podatke iz uradnih evidenc, odločbo o prekršku z dne 17. 12. 2019, pravnomočno 28. 12. 2019, zaslišal tožnika in tri priče. Zaslišani tožnik je na zapisnik izjavil, da je bil dne 2. 11. 2019 na prireditvi na ..., kjer je s prijatelji nekaj spil, nato se je vrnil domov in se je sprl s soprogo. Rekel ji je, da ga v tej hiši ne bo več videla. Po prepiru z ženo je v jezi dejansko dva krat ustrelili v steno, vendar s tem ni nikogar ogrožal. Pravi, da tudi nima nobenih zdravstvenih in psihičnih težav. Nato je zaslišana priča A. A., žena tožnika na zapisnik potrdila to izjavo tožnika. Sama je poklicala policijo in sina. Povedala je tudi, da je tožnik več let nazaj pri čiščenju orožja se ustrelil v roko in krogla je šla v steno. Dne 4. 3. 2007 pa ji je napisal tudi poslovilno pismo in odšel za nekaj ur. Pištolo je vozil s seboj v avtu. Prav tako je bil zaslišan sin C. C., ki je povedal, da mu sicer sporni dogodek ni znan, vendar je na mamin klic prišel domov, da vidi, kaj se dogaja. Glede zdravstvenih težav meni, da oče mogoče malo preveč pije. Glede hrambe orožja pa zagotovo ni skrben, saj orožje pušča vsepovsod.

2. Upravni organ je odločil, da stranka pri ravnanju z orožjem ni ravnala s posebno skrbnostjo (22. člena ZOro-1). Na podlagi zaslišanj prič je tako ugotovil, da ravnanje in vedenje tožnika kaže, da ne izpolnjuje več pogojev za posest in nošenje orožja - zanesljivosti določenega v 16. členu ZOro-1. Tožniku se očita tudi nestrokovno in malomarno ravnanje z orožjem, ker ni bilo pravilno hranjeno in je bilo dostopno neupravičenim osebam, kar je v nasprotju s 25. členom ZOro-1. 3. Po pritožbi tožnika je Ministrstvo za notranje zadeve njegovo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno. Tožnik v pritožbi ni oporekal temu, da je izstrelil dva naboja v spalnici, temveč da je v postopku pri organu prve stopnje vseskozi aktivno sodeloval pri razjasnitvi dejanskega stanja oz. dogodka, ki se je zgodil dne 2. 11. 2019. Pri tem je poudarjal, da s storjenim dejanjem, torej izstrelitvijo dveh nabojev ni ogrožal nobenega bližnjega v svoji stanovanjski hiši. Organ druge stopnje pri odločanju ni mogel spregledati dejstva, da je tožnik, ki ima izdan orožni list, iz razloga varnosti v opisanem primeru ravnal skrajno malomarno in neodgovorno s tem, ko je streljal v stanovanjski hiši ne glede na to ali je prišlo do sprožitve namenoma ali ne, oz. ali je k takemu dejanju pripomogel tudi alkohol oz. psihično stanje zaradi prepira z ženo.

4. Tožnik je vložil tožbo v upravnem sporu in navaja, da je izpodbijana odločba nezakonita, saj v postopku za izdajo pravnega akta na zakon oprt predpis in drug zakonito izdan predpis ali splošni akt izdan za izvrševanje javnih pooblastil ni bil uporabljen ali ni bil pravilno uporabljen. V postopku pred izdajo upravnega akta upravni organ ni ravnal po pravilih postopka in je to vplivalo ali je moglo vplivati na zakonitost oz. pravilnost odločbe. Dejansko stanje ni bilo pravilno in popolno ugotovljeno oz. je bil iz ugotovljenih dejstev napravljen napačen sklep o dejanskem stanju. Meni, da ni podano in ugotovljeno nobeno pravno relevantno dejstvo, ki bi privedlo do sklepa, da bo tožnik orožje zlorabljal ali ga neprevidno, nestrokovno ter malomarno uporabljal in shranjeval ali ga prepuščal osebi, ki ni upravičena do posesti orožja. Izstrelitev dveh nabojev v steno sobe nikakor ne predstavlja nevarnosti. Tožena stranka je nekritično in neobrazloženo prezrla dejstvo, da niti policija niti Državno tožilstvo v izstrelitvi naboja v steno lastne hiše hiši ne prepozna povzročitve splošne nevarnosti niti prekrška, zato zoper tožnika tudi v nobenem oziru ni bilo ukrepano oz. ravnanju ni bilo sankcionirano. Nepravilna je nadaljnja pavšalna ocena tožene stranke, da izstrelitev dveh nabojev v steno hiše predstavlja nestrokovno malomarno ravnanje. Tožnik s takšnim ravnanjem ni nikogar neposredno ogrožal. Neobrazložena in neutemeljena je tudi odločitev tožene stranke, da streljanje v steno sobe ni mogoče šteti za nadzorovano in varno streljanje. Tožnik je poznal debelino svoje stene, prav tako pozna moč svojega orožja in slednje pomeni, da je vedel, da izstreljen naboj ne more povzročiti nobene škode na drugi strani stene. Poškodovanje lastne stvari, kar je bilo v konkretnem primeru, pa ne predstavlja protipravnega ravnanja. V čem je takšen strel v steno nestrokoven, malomaren in nenadzorovan in nevaren, tako ni pojasnjeno niti takšen strel sam po sebi kaj takšnega sploh ne predstavlja in se ne razlikuje od drugih strelov v tarče. Zagotovo pa takšen strel ne predstavlja tiste pravne podlage, ki bi narekovala odvzem orožja, streliva in orožnega lista. Tožnik svoje orožje, ki ga ima v posesti hrani vedno tako, da ne pride v roke neupravičeni osebi in to v posebni omari v spalnici, saj ima orožni list izdan iz razloga varnosti. Slednje pa ne pomeni, da to ni bilo zagotovljeno s hrambo v posebni zaklenjeni nočni omari v spalnici, ki jo je proti volji tožnika odprl sin ob prihodu policistov. Policisti sami ob tem niso zaznali nepravilnosti hrambe orožja. Tako je izpovedal tudi policist v postopku zaslišanja pri toženi stranki 10. 3. 2020. Tožniku tako ni mogoče očitati, da je neustrezno hranil orožje in kršil 25. člen ZOro-1, tako so policisti in sin brez dovoljenja tožnika ali odredbe sodišča vstopili v stanovanje tožnika in ga preiskali. Prav tako je neutemeljena odločitev tožene stranke, da je tožnik zlorabil orožje, v čem bi naj bi izhajala zloraba orožja ni pojasnjeno in je tako odločba v tem delu neobrazložena. Zaradi alkoholiziranosti in izstrelitve dveh nabojev v steno tožnik tudi ni v ničemer kršil ZOro-1. Slednje namreč določa, da je posameznik nezanesljiv le, če je odvisen od alkohola in mamil, kar pa tožnik ni. Izjave prič, da ima težave z alkoholom, pa so neresnične in nepodprte z zdravstvenim stanjem tožnika ali drugo zdravstveno dokumentacijo, pri čemer pavšalna ocena prič tega ne more nadomestiti. Tožeča stranka zato predlaga v primarnem zahtevku, da sodišče tožeči stranki v celoti ugodi in izpodbijano odločbo odpravi ter postopek ustavi. V podrednem zahtevku predlaga, da sodišče v celoti ugodi tožeči stranki ter izpodbijano odločbo kot nezakonito odpravi in zadevo vrne v ponovno odločanje istemu organu. Priglaša tudi stroške postopka.

5. Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da je odločba tožene stranke pravilna in zakonita glede na dejansko stanje, ki je razvidno iz dokumentacije v upravnem spisu. Navedbe tožeče stranke pa so neutemeljene iz razlogov, ki jih je organ druge stopnje navedel v odločbi z dne 28. 10. 2020. Zato predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

6. Sodišče je na seji dne 19. 4. 2023 sprejelo sklep, opr. št. II U 9/2021, da v zadevi na podlagi tretje alineje drugega odstavka 13. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1)1 odloča sodnica posameznica, glede za predmetno zadevo relevanten obseg in vrsto dejanskih ter pravnih vprašanj.

7. Sodišče je v skladu z določili ZUS-1 in 22. ter 23. členom Ustave RS izvedlo glavno obravnavo, do katere imajo stranke pravico, saj se šele pred sodiščem srečajo v enakopravnem položaju. Izvedba glavne obravnave zagotavlja pravico do učinkovitega sodnega pravnega varstva pravic, med katerimi je tudi pravica do poštenega postopka, kar ustreza tudi 6. členu Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic (v nadaljevanju EKČP) in 47. členu Listine EU o temeljnih pravicah. Sodišče je zato v zadevi odločilo po opravljeni glavni obravnavi (prvi odstavek 51. člena ZUS-1).

8. Tožeča stranka je na glavni obravnavi vztrajala pri tožbi in meni, da je s strani tožene stranke do tožnika prišlo do kršitve z ustavo varovanih pravic, zato dokazi, ki jih je zoper tožnika uporabila tožena stranka niso dovoljeni in so pridobljeni v nasprotju z Ustavo RS. Dejansko stanje pri tožniku pred kritičnim enkratnim dogodkom ni bil izrečen noben prekršek, ni bil obsojen za kaznivo dejanje, niti ni bil v nobenem prekrškovnem postopku pa kaže na to, da ni utemeljena bojazen po ponovitveni nevarnosti.

9. Tožena stranka je navedla, da ravnanje tožnika z dne 2. 11. 2019 pa je imelo vse znake nestrokovnega in malomarnega ravnanja z orožjem, s čimer je ogrozil tako sebe, potencialno pa tudi druge. Ob dogodku je bila ugotovljena tudi neprimerna hramba orožja, ki je bilo dostopno družinskim članom oz. drugim osebam, tožnik pa je tudi posedoval naboje, katerih uporaba na območju Slovenije je prepovedana in naboje za uporabo katerih ni imel orožne listine. Vse navedeno nesporno dokazuje, da tožnik ni ravnal z orožjem strokovno in s posebno skrbnostjo, kot to zahteva splošno načelo 22. člena ZOro-1, in sama narava orožja, saj iz 1. člena ZOro-1 izhaja, da je orožje nevarna stvar.

10. Sodišče je izvedlo dokaz z vpogledom v izpodbijano odločbo Upravne enote Slovenska Bistrica z dne 14. 9. 2020 (priloga A3) in odločbo Ministrstva za notranje zadeve z dne 23. 11. 2020 (priloga A2), pritožbo tožnika z dne 5. 10. 2020 (priloga A4), sklep Upravne enote Slovenska Bistrica z dne 15. 10. 2020 (priloga A5), potrdilo o zasegu orožja z dne 3. 11. 2019 z oddajnim listom z dne 5. 12. 2019 (priloga A6), zapisnik o zaslišanju stranke B. B. z dne 28. 1. 2020 (priloga A7), zapisnik o zaslišanju priče A. A. z dne 14. 2. 2020 (priloga A8), zapisnik o zaslišanju priče C. C. z dne 14. 2. 2020 (priloga A9), zapisnik o zaslišanju priče D. D. z dne 10. 3. 2020 (priloga A10), zapisnik o izjavi stranke B. B. z dne 16. 6. 2020 (priloga A11), potrdilo Ministrstva za pravosodje z dne 19. 5. 2020 (priloga A12), dopis Oddelka za prekrške Okrajnega sodišča v Mariboru z dne 19. 5. 2020 (priloga A13), izpis Ministrstva za pravosodje iz evidence pravnomočnih sodb oz. sklepov o prekrških z dne 19. 5. 2020 (priloga A14), potrdilo Ministrstva za pravosodje z dne 14. 5. 2020 (priloga A15) ter vse listine, ki se nahajajo v upravnem in sodnem spisu. V dokazne namene je bil zaslišan tudi tožnik.

11. Dne 14. 8. 2021 je pričel veljati Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o orožju (ZOro-1C), ki v prvem odstavku 51. člena določa, da se postopki, ki so bili začeti pred uveljavitvijo tega zakona, zaključijo po določbah spremenjenega in dopolnjenega zakona. Glede na to, da sta bili odločbi obeh upravnih organov izdani pred že pred uveljavitvijo ZOro-1C, je sodišče to zadevo presodilo na podlagi določb ZOro-1. **K točki I izreka:**

12. V obravnavanem primeru sodišče presoja pravilnost in zakonitost izpodbijane odločbe, s katero je upravna enota tožniku odvzela navedeno orožje, strelivo in orožni list. 13. Iz dejanska stanja nesporno izhaja, da je 2. 11. 2019 prišlo do obravnavanega dogodka, ko se je tožnik vrnil domov iz prireditve na ..., kjer so s prijatelji malo proslavili in spili. Z ženo sta se sporekla in je odšel v svojo sobo ter dvakrat ustrelil v steno. Pri tem tožnik meni, da nihče ni bil ogrožen. Tožnik je v izpovedi na glavni obravnavi potrdil, da mu je bilo orožje odvzeto v stanovanju, ker je bil prisoten. Tožnik je odklenil omarico, kjer ima posebej shranjeno orožje in naboje v drugem predalu ter pustil ključ na omarici, da je lahko sin izročil orožje in naboje uradni osebi.

14. Sporno je ali tožnik glede na obravnavano ravnanje in vedenje še izpolnjuje pogoje za posest in nošenje orožja po določilih ZOro-1. ZOro-1 v 58. členu določa, da pristojni organ odvzame orožje in orožne listine posamezniku, ki ne izpolnjuje več pogojev iz 2. - 6. točke drugega odstavka 14. člena tega zakona in sicer: da ni zadržkov javnega reda (2. točka), da je zanesljiv (3. točka), da ima opravičen razlog za izdajo orožne listine (4. točka), da ima opravljen zdravniški pregled (5. točka) in da je opravil preizkus znanja v ravnanju z orožjem (6. točka).

15. Tisti, ki orožje poseduje, mora biti zanesljiv (tretja alineja drugega odstavka 14. člena ZOro-1). Zanesljivost posameznika opredeljuje 16. člen ZOro-1. Glede na prvi odstavek tega člena je posameznik zanesljiv, če se na podlagi ugotovljenih dejstev lahko sklepa, da orožja ne bo zlorabljal ali ga neprevidno, nestrokovno ter malomarno uporabljal in shranjeval, ali ga prepuščal osebi, ki nima veljavnega orožnega lista, dovoljenja za posest orožja, dovoljenja za zbiranje orožja, pooblastila za nošenje orožja ali pooblastila za prenos orožja ali mladoletni osebi, razen če zakon določa drugače.2

16. Sodišče ne more slediti stališču tožnika, da je posamezniku nezanesljivost dopustno očitati zgolj v primeru, če je bil pravnomočno obsojen za prekršek ali kaznivo dejanje. Posameznik se v nobenem primeru ne šteje za zanesljivega, če je pravnomočno obsojen za naklepno kaznivo dejanje, zaradi katerega je neprimeren za posedovanje orožja oziroma rokovanje z orožjem ali je od njega mogoče pričakovati, da bo orožje zlorabil (druga alineja drugega ostavka 16. člena ZOro-1). Slednji je eden izmed razlogov nezanesljivosti na katerega je upravni organ vezan. V obravnavanem primeru iz podatkov spisa ne izhaja in tudi tožena stranka ne zatrjuje, da je bil tožnik pravnomočno obsojen za naklepno kaznivo dejanje, zaradi katerega je neprimeren za posedovanje orožja oziroma rokovanje z orožjem kaznivo dejanje v skladu z Zakonom o kazenskem postopku. Iz odločbe o prekršku, št. 5550087559931 z dne 17. 12. 2019 izhaja, da tožnik ni bil obravnavan zaradi izstrelitve nabojev v steno lastne hiše, temveč je bil odgovoren za prekršek in kaznovan z globo, da je posedoval orožje in strelivo brez ustrezne orožne listine (4. točka prvega odstavka 81. člena ZOro-1) ter nabave ali posedovanja prepovedanega orožja (19. točka prvega odstavka 81. člena ZOro-1).

17. Sodišče pojasnjuje, da je izpodbijana odločba bila izdana v upravnem postopku po procesnih pravilih Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) in materialno pravnih določbah ZOro-1. Sodno varstvo zoper dokončne upravne akte, s katerimi se posega v pravni položaj tožnika, je zagotovljeno pred upravnim sodiščem.3 Kolikor ugotovljeno dejansko stanje predstavlja tudi prekršek, pristojni prekrškovni organ izvede postopek o prekršku, ki je samostojen postopek in se lahko zaključi z izrekom prekrškovne sankcije po določbah Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1)4 in kjer je predvideno tudi sodno varstvo ob vloženi zahtevi za sodno varstvo pred Okrajnim sodiščem.

18. Ne glede na dejstvo, da prekrškovni organ ni obravnaval tožnikovega ravnanja (streljanja v steno lastne hiše), kot tudi ni kazenske obsodilne sodbe, je upravni organ dolžan v upravnem postopku ugotavljati pogoje zanesljivosti oz. nezanesljivosti za odvzem orožja pri čemer kršitev obstaja, če je izpolnjen samo eden izmed pogojev, ki jih določa prvi odstavek 16. člen ZOro-1. Tako tudi tožbene navedbe, da dokazi, ki jih je zoper tožnika uporabila tožena stranka niso dovoljeni in so pridobljeni v nasprotju z Ustavo RS kot tudi navedbe, da so policisti brez dovoljenja tožnika vstopili v stanovanje tožnika in ga preiskali, so ugovori, ki jih tožnik lahko uveljavlja z rednimi in izrednimi pravnimi sredstvi pred rednimi sodišči.5 Upravni organ je na podlagi obravnavanega ravnanja tožnika z orožjem (streljanja v steno lastne hiše), le tega ocenil za posameznika, ki ni (več) zanesljiv v smislu citiranih določb tretje alineje drugega odstavka 14. člena v zvezi s prvim odstavkom 16. člen ZOro-1, pravilnost in zakonitost te odločitve pa sodišče presoja v konkretnem upravnem sporu.

19. Tožnik se zaveda, da obravnavano dejanje „ni normalna uporaba orožja“6, vendar meni, da ne predstavlja nestrokovno in malomarno ravnanje ter podlage, ki bi narekovala odvzem orožja. Sodišče ne more slediti tožniku, da obravnavano (streljanje v steno lastne hiše) ravnanje ne predstavlja kršitev določb ZOro-1. Slednji v 22. členu opredeljuje splošno pravilo, ki od posameznika zahteva, da mora z orožjem in strelivom ravnati s posebno skrbnostjo, ki se kaže v njegovi pravilni in strokovni uporabi, nošenju, prenašanju in hrambi ter prizadevanju, da je orožje v brezhibnem stanju. Orožje se lahko zaupa osebi, pri kateri se glede na njeno obnašanje lahko pričakuje, da je sposobna imeti v oblasti svoje ravnanje, ter bo orožje posedovala, uporabljala in hranila v skladu s predpisi.

20. Posameznik mora orožje, ki ga ima v posesti, hraniti tako, da ne pride v roke neupravičeni osebi. Orožje mora hraniti zaklenjeno in ločeno od streliva, razen če sta orožje in strelivo shranjena v ognjevarni omari, sefu ali posebej zavarovanem prostoru (1. in 2. odstavek 25. člena ZOro-1), česar pa tožnik ne zatrjuje. S tem, ko je tožnik odklenil omarico, kjer ima posebej shranjeno orožje in naboje v drugem predalu ter pustil ključ na omarici, da je lahko sin C. C. izročil orožje in naboje uradni osebi, je prepustil dostop do orožja neupravičeni osebi, kar je v nasprotju s 25. členom ZOro-1. Slednje izhaja tudi iz odločbe o prekršku, št. 5550087559931 z dne 17. 12. 2019, kjer je bil tožnik odgovoren za prekršek in kaznovan z globo, da sta policistom iz nočne omarice v spalnici orožje in naboje izročila C. C. (sin) in A. A. (žena). Prav tako je bil tožnik odgovoren za prekršek, ker je posedoval naboje za katere ni imel dovoljenja.

21. Po presoji sodišča je upravni organ imel zadostno podlago za ugotovitev, da tožnik ni več zanesljiv za posest in nošenje orožja v smislu 3. točke drugega odstavka 14. člena v zvezi s prvim odstavkom 16. člena in prvim odstavkom 58. člena ZOro-1. Ob upoštevanju citiranih zakonskih določil je odločitev tožene stranke pravilna in zakonita, izhaja iz podatkov v upravnih spisih, ter ima oporo v materialnih predpisih, na katere se sklicuje. Prvostopenjski organ je v obrazložitvi izpodbijane odločbe pojasnil vse razloge za svojo odločitev, to pa je dodatno argumentiral drugostopenjski organ ter se opredelil tudi do vseh pritožbenih navedb tožeče stranke. Oba upravna organa pa sta v svojih obrazložitvah navedla utemeljene razloge za sprejeto odločitev, na podlagi izvedenega ugotovitvenega postopka.

22. Po oceni organa prve in druge stopnje navedeno ravnanje tožnika nedvomno predstavlja nestrokovno in malomarno ravnaje, ki lahko pomeni resno grožnjo za varnost ljudi. Posledice ravnanj stranke bi lahko bile tudi tragične, saj streljanje v steno zagotovo ne predstavlja varne in strokovne uporabe orožja oziroma ravnanja z orožjem in s strelivom s posebno skrbnostjo. Z navedenim dejanjem je tožnik ogrožal sebe, kot druge, saj streljanje v steno sobe v lastni hiši ni mogoče šteti za nadzorovano in varno streljanje niti ni v skladu z namenom, zaradi katerega je bil tožniku izdan orožni list. Sodišče razlogom, ki so navedeni v izpodbijani odločbi v celoti sledi in se nanje sklicuje (drugi odstavek 71. člena ZUS-1).

23. Tožba je tako po presoji sodišča neutemeljena in jo je sodišče po tem, ko tudi ni našlo nepravilnosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

**K točki II izreka:**

24. Glede zahtevanih stroškov je sodišče odločilo v skladu s četrtim odstavkom 25. člena ZUS-1, po katerem, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

1 Po prvi alineji drugega odstavka 13. člena ZUS-1 upravno sodišče odloča po sodniku posamezniku, če če vrednost spornega predmeta v zadevah, v katerih je pravica in obveznost stranke izražena v denarni vrednosti, ne presega 20.000 EUR, pa ne gre za pomembno pravno vprašanje oz. gre v zadevi za enostavno dejansko in pravno stanje (tretja alineja drugega odstavka 13. člena ZUS-1). 2 Posameznik se v nobenem primeru ne šteje za zanesljivega, če izpolnjuje katerega od pogojev iz drugega odstavka tega člena: 1) če je pravnomočno obsojen za naklepno kaznivo dejanje, zaradi katerega je neprimeren za posedovanje orožja oziroma rokovanje z orožjem ali je od njega mogoče pričakovati, da bo orožje zlorabil, 2) če mu je odvzeta poslovna sposobnost, 3) če je odvisen od alkohola ali mamil, 4) če okoliščine, v katerih živi, kažejo, da ni primeren za posedovanje orožja (drugi odstavek 16. člena ZOro-1). 3 V upravnem sporu odloča sodišče o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v pravni položaj tožnice oziroma tožnika. O zakonitosti drugih aktov odloča sodišče v upravnem postopku samo, če tako določa zakon (prvi odstavek 2. člena ZUS-1). 4 Zakon o prekrških določa splošne pogoje za predpisovanje prekrškov in sankcij zanje, splošne pogoje za odgovornost za prekrške, za izrekanje in za izvršitev sankcij za prekrške, postopek za prekrške ter organe in sodišča za odločanje o prekrških (1. člen ZP-1). 5 V konkretnem primeru bi tožnik lahko te ugovore uveljavlja v zahtevi za sodno varstvo v postopku o prekršku. 6 Izpoved tožnika na glavni obravnavi 7. 6. 2023.