Jedro

Obveznost posrednika pri pogodbi o posredovanju je le iskanje priložnosti za sklenitev določene pogodbe, opozoriti nanjo naročitelja, posredovati pri pogajanjih in si prizadevati, da pride do sklenitve pogodb.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da sta toženi stranki dolžni nerazdelno plačati tožečima strankama znesek 656.292,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30.6.1998 do plačila ter jima povrniti pravdne stroške v znesku 195.632,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13.10.2003 do plačila.

Zoper takšno sodbo sta se pritožili toženi stranki zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava (2. in 3. točka I. odst. 338. čl. Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP). V pritožbi sta navedli, da je zaključek sodišča prve stopnje, da je bilo med pravdnima strankama sklenjena posojilna pogodba, napačen. Iz izpovedb strank izhaja, da je bila med njimi sklenjena posredniška pogodba, saj sta tožnika tožencema izročila denar, da bi ga le ta posodila naprej R. B. za visoke obresti, ki naj bi jih nato prejela tožnika, del pa bi kot provizijo zadržala toženca. Tožnika sta namreč vedela, da toženca poznata B., zato sta denar plasirala preko tožencev, sicer pa bi ga sama plasirala pri B.. To dokazuje listina o priznanju dolga, v kateri ni napisan rok povrnitve, kar kaže na obstoj dogovora, da bo denar vrnjen, ko ga bosta toženca prejela od B.. Dejstvo, da sta toženca del denarja izročila tožnikoma, pa ne kaže na njuno priznanje dolga, ampak sta to storila zgolj iz svoje dobre volje in glede na situacijo, v katero je vse spravila B.. Prav tako prvostopno sodišče ni pravilno ugotovilo roka zapadlosti oziroma vrnitve posojila. Glede na to, da sta tožnika nesporno izročila tožencema denar v DEM in je bila tudi vrnitev dogovorjena v tuji valuti, mora biti vrnjeno tisto število denarnih enot, kot je bilo posojeno, torej DEM oziroma EUR. Zato bi morala tožnika svoj tožbeni zahtevek ustrezno modificirati. Tožnikoma pa tudi ne gredo zakonite zamudne obresti, ampak obresti na vpogled za devize. Toženca sta zato predlagala razveljavitev sodbe sodišča prve stopnje in vrnitev zadeve prvostopnemu sodišču v ponovno odločanje oziroma njeno spremembo tako, da se tožbeni zahtevek zavrne.

Tožeči stranki na pritožbo nista odgovorili.

Pritožba ni utemeljena.

Toženca sta tako med postopkom pred sodiščem prve stopnje, pa tudi v pritožbi, zatrjevala, da je bila med pravdnima strankama sklenjena pogodba o posredovanju, vendar nista dokazala obsoja elementov te vrste pravnega posla oziroma pogodbe, ki je urejena v 813. čl. do 826. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR), ki ga je potrebno uporabiti na podlagi določila 1060. čl. Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). S pogodbo o posredovanju se posrednik zaveže, da si bo prizadeval najti in spraviti v stik z naročiteljem osebo, ki se bo z njim pogajala za sklenitev določene pogodbe, naročitelj pa se zavezuje, da mu bo dal določeno plačilo, če bo pogodba sklenjena (813. čl. ZOR). Pri tem pa naročilo za posredovanje ne vsebuje za posrednika pravice, da bi smel sprejeti za naročitelja izpolnitev obveznosti iz pogodbe, sklenjene z njihovim posredovanjem, ampak mora imeti posrednik za sprejem izpolnitve pismeno pooblastilo. Obveznost posrednika, kar toženca zatrjujeta, da sta v konkretnem primeru, je tako le iskanje priložnosti za sklenitev določene pogodbe, opozoriti nanjo naročitelja, posredovati pri pogajanjih in si prizadevati, da pride do sklenitve pogodb. R. B., ki je bila zaslišana kot priča, je izpovedala, da ni bila v nobenem stiku s tožnikoma oziroma da ju sploh ne pozna, ampak je sodelovala samo s toženko, kar dokazuje, da s strani tožencev ni šlo za posredovanje pri sklenitvi posojilne pogodbe med tožencema in R. B. v smislu zgoraj citiranih določb ZOR. Tudi sodišče druge stopnje je glede na ugotovljeno dejansko stanje zaključilo, da sta tožnika denar izročila tožencema kot posojilo njima, toženca pa sta se zavezala posojeni denarni znesek skupaj z obrestmi vrniti. Toženca tega, da sta od tožnikov prejela denar, niti nista zanikala, nista pa, kot je bilo pojasnjeno že zgoraj, uspela dokazati, da ni šlo za posojilo, ampak sta le posredovala pri izročitvi denarja R. B.. Dokazi, ki jih je izvedlo in pravilno dokazno ocenilo prvostopno sodišče, namreč v celoti potrjujejo izpovedbo tožnikov o naravi pravnega posla - posojilne pogodbe, ki je bil sklenjen med pravdnima strankama. Že sama ravnanja tožencev nasprotujejo njuni trditvi, da med strankami ni bila sklenjena posojilna pogodba, saj sta celo lastnoročno podpisala listino, v kateri sta v izrecno priznala, da sta tožnikoma ob podpisu dolgovala znesek 9.000 DEM, ki sta si ga izposodila od njiju, podpisa te listine nista zanikala, prav tako pa nista dokazala nobenih napak volje ob zapisu te listine. V navedeni listini sicer ni napisan rok vrnitve posojila, kar pa ne more izpodbiti pravilnosti zaključka sodišča prve stopnje, da sta si toženca od tožnikov denar izposodila, saj poleg izrecne navedbe v tej listini, da sta si toženca, ki sta tudi podpisana kot posojilojemalca, izposodila denar od tožnikov, to potrjuje tudi nesporno dejstvo, da sta toženca tožnikoma dolg delno že vrnila, kar dodatno dokazuje, kot je pravilno zaključilo sodišče prve stopnje, da je šlo za posojilo in ne za posredovanje. Da gre za njun dolg pa potrjuje tudi njuna izpovedba, da denarni znesek, ki je predmet tega pravdnega postopka, sama s civilno tožbo iztožujeta od R. B., za kar pa v primeru, če bi bila le posrednika, sploh ne bi bila aktivno legitimirana. Toženca sta tudi neuspešno izpodbijala izpovedbo tožnikov, ki trdita, da sta denar posodila tožencema in da R. B. takrat niti nista poznala, saj jo je potrdila tako slednja, ki je pojasnila, da je bila v poslovnem razmerju samo s toženko, kot tudi priča M. H., ki je povedal, da je toženka posojala denar B. in da mu je sama povedala, da si bo denar izposodila od tožnika.

Glede na navedeno je prvostopno sodišče popolno in pravilno ugotovilo vsa pravno odločilna dejstva in sprejelo tudi pravilen zaključek, da je bila med pravdnimi strankami sklenjena posojilna pogodba, na podlagi katere sta tožnika izročila tožencema 8.150 DEM, ki sta se jih toženca zavezala skupaj z obrestmi vrniti. Glede na delno vračilo dolgovanega zneska, njun dolg znaša še 7.000 DEM, saj sta od dolga v znesku 9.000 DEM, ki sta ga v tej višini pisno priznala, plačala le 2.000 DEM v letu 1999. Prav tako pa ni nobenega razloga, da ne bi verjeli tožnikoma glede datuma roka vrnitve posojila (30.6.1998), ki je bil dogovorjen med pogodbenimi strankami, saj toženca nasprotnega nista uspela dokazati, takšno ugotovitev sodišča prve stopnje pa tudi v svoji pritožbi izpodbijata le pavšalno, zato njunim pritožbenim trditvam, ob zgoraj že obrazloženem in pritožbeno potrjenem zaključku, da gre za posojilno razmerje, ni mogoče slediti. Dogovorjeni rok za vrnitev posojenega zneska je torej že potekel, zato sta toženca v skladu s I. odst. 562. čl. ZOR dolžna vrniti preostali znesek 7.000 DEM, ki ga še vedno dolgujeta in vračilo katerega sta tožnika zahtevala s to tožbo. Tožnika sta tožbeni zahtevek postavila pravilno in so tako nasprotne pritožbene trditve neutemeljene. V skladu z določili Zakona o denarni enoti Republike Slovenije, Zakona o deviznem poslovanju in Zakona o Banki Slovenije, je namreč denarna enota v Republiki Sloveniji tolar, ki je edino plačilno sredstvo na območju R. S., zato je izpolnitev obveznosti dogovorjene v tuji valuti mogoče zahtevati le v domači valuti, torej v SIT. Sodna praksa je tako sprejela stališče, da zahtevek v tuji valuti ni dovoljen in se kot neutemeljen zavrne.

Ker toženca svoje denarne obveznosti nista izpolnila v dogovorjenem roku in sta prišla v zamudo z izpolnitvijo, na podlagi 277. čl. ZOR dolgujeta poleg glavnice tudi zamudne obresti. Zamudne obresti od zapadlih denarnih obveznosti, dogovorjenih v tuji valuti, pa je v skladu s pravnim mnenjem vrhovnega sodišča (Poročilo o sodni praksi št. 1/93) mogoče zahtevati na dva načina in sicer s preračunom denarne obveznosti (glavnice) izražene v tuji valuti v SIT, po tečaju, ki velja na dan zapadlosti denarne obveznosti in od takrat dalje zakonske zamudne obresti, kot sta to storila tožnika, ali pa z vezavo denarne obveznosti na tujo valuto in napovedjo njenega preračuna v SIT po tečaju, ki bo veljal, ko bo dolžnik izpolnil svojo obveznost, v tem primeru pa morajo biti zamudne obresti vezane na tujo valuto, njihova višina pa določena z uporabo 399. čl. ZOR, kar pomeni, da je mogoče zahtevati obresti po obrestni meri, po kateri se v kraju izpolnitve obrestujejo v tuji valuti nominirane devizne hranilne vloge na vpogled. Tožnika, ki sta glavnico v znesku 7.000 DEM preračunala v tolarje po tečaju na dan 30.6.1998 (datum zapadlosti obveznosti), sta tako upravičena do zakonskih zamudnih obresti, kot je pravilno odločilo sodišče prve stopnje.

Glede na vse navedeno je pritožba neutemeljena, zato jo je sodišče druge stopnje zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. čl. ZPP). Pri tem tudi ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (II. odst. 350. čl. ZPP).

Izrek o stroških pritožbenega postopka odpade, ker niso bili priglašeni.