Jedro

V postopku zavarovanja terjatve je obligatorno le vročanje ugovora v odgovor upniku, ne pa tudi odgovora na ugovor dolžniku. Načelo kontradiktornosti bi bilo lahko kršeno le, če bi sodišče prve stopnje izpodbijano odločitev oprlo na trditev ali dokaz upnice iz odgovora na ugovor, ne da bi prej dalo možnost dolžniku, da se o tem izjavi, kar v konkretnem primeru ni bilo podano.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo ugovor tožene stranke zoper sklep o zavarovanju z začasno odredbo VII Pg 1066/2012 z dne 19. 2. 2015 (I. točka izreka). Odločitev o stroških je pridržalo za končno odločbo (II. točka izreka).

2. Zoper sklep se je pravočasno iz vseh pritožbenih razlogov iz 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) pritožila tožena stranka in predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrne v nov postopek. Priglasila je pritožbene stroške.

3. Pritožba toženke je bila vročena tožnici, ki je nanjo odgovorila in predlagala, da jo pritožbeno sodišče zavrne ter izpodbijani sklep potrdi. Priglasila je pritožbene stroške.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Ne drži pritožbeni očitek, da je bila tožencu v postopku zavarovanja kršena pravica do obravnavanja, zaradi česar je podana absolutno bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP s tem, da naj mu sodišče prve stopnje ne bi vročilo odgovora na njegov ugovor, ki ga je vložila tožeča stranka. Iz podatkov v spisu izhaja, da je sodišče odgovor na ugovor toženi stranki po pooblaščencu vročilo skupaj s sklepom z dne 4. 5. 2015, s katerim je zavrnilo toženkin ugovor in sicer je to pošiljko pooblaščenec toženca prejel 6. maja 2015. Vročilnica je pripeta k izpodbijanemu sklepu pod redno številko 116. Tožena stranka trdi, da naj tega odgovora ne bi prejela niti skupaj s sklepom. Kot dokaz predlaga, da naj sodišče pridobi podatke o teži pošiljke s strani Pošte Ljubljana. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožena stranka ni podala ustreznih dokazov, da te pošiljke ni prejela (saj bi potrdilo o teži pošiljke lahko pribavila na Pošti Slovenije sama), poleg tega pa je že ustaljeno stališče sodne prakse, da je v postopku zavarovanja terjatve obligatorno le vročanje ugovora v odgovor upniku, ne pa tudi odgovora na ugovor dolžniku. Načelo kontradiktornosti bi bilo lahko kršeno le, če bi sodišče prve stopnje izpodbijano odločitev oprlo na trditev ali dokaz upnice iz odgovora na ugovor, ne da bi prej dalo možnost dolžniku, da se o tem izjavi,(1) kar v konkretnem primeru ni bilo podano. Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu zgolj odgovarjalo na ugovorne navedbe toženca in pritrdilo navedbam tožnice, ki jih je podala že v rednem sodnem postopku, na katere je imel toženec možnost odgovarjati.

6. Določba prvega in drugega odstavka 270. člena zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) določata, da sodišče izda začasno odredbo v zavarovanje denarne terjatve, če izkaže upnik za verjetno, da terjatev obstoji ali da mu bo terjatev zoper dolžnika nastala. Upnik mora verjetno izkazati tudi nevarnost, da je zaradi dolžnikovega odtujevanja, skrivanja ali kakšnega drugačnega razpolaganja s premoženjem uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena.

7. Glede pritožbenih navedb, da je sodišče prve stopnje napačno ugotovilo, da je podana verjetnost obstoja terjatve, ker ni upoštevalo materialnopravnega ugovora zastaranja, pritožbeno sodišče odgovarja, da je odločitev sodišča pravilna, čeprav iz drugih razlogov. Toženec je ugovarjal zastaranje le glede razširjenega dela zahtevka (ki je glede na celotno zahtevano terjatev sorazmerno nizek). Njegov ugovor je nekonkretiziran. Ugovor zastaranja predstavlja materialnopravni ugovor prenehanja izterljivosti terjatve, zato mora toženec zadostiti standardu njegove obrazloženosti v okviru trditvene in dokazne podlage, torej ponuditi dejanske predpostavke za njegovo utemeljitev.(2) Toženec pa je v ugovoru zoper izdano začasno odredbo zgolj navedel, da so domnevne terjatve po razširjenem zahtevku že v celoti zastarane, saj gre za valutne pogodbe, ki so bile sklenjene v letu 2002, in naj bi zapadle v letu 2006 in 2007, ko naj bi bila znana tudi višina škode. Več kot očitno je, da so že zdavnaj potekli vsi zastaralni roki, tako triletni subjektivni, kateri je zadnji (upoštevajoč leto 2007) potekel v letu 2010, kot tudi objektivni pet letni, kateri je potekel v letu 2012. Takšne trditve so presplošne, da bi jih bilo mogoče obravnavati, saj toženec ni navedel, na točno katere pogodbe se ugovor nanaša, niti ni datumsko opredelil, kdaj po njegovem je zastaranje začelo teči, niti kdaj se je izteklo. Takšen pavšalen ugovor za ugotovitev, da terjatev ni verjetna, ne zadošča. 8. Prav tako sodišče v fazi odločanja o zavarovanju terjatve, ki je hiter postopek, in ugotavlja zgolj verjetnost terjatve, ni dolžno postavljati izvedenca, ki bi ugotavljal obstoj terjatve, saj gre v tem primeru za višjo stopnjo prepričanja, to je gotovost, ki se zahteva za končno odločitev sodišča. 9. Sodišče prve stopnje je obstoj subjektivne nevarnosti, da bo uveljavitev terjatve brez izdane začasne odredbe onemogočena ali precej otežena (270. člen ZIZ) in s tem povezanega toženčevega skrivanja premoženja utemeljevalo s tem, da je na eni strani toženec skorajda brez vsakega vrednejšega premoženja (to dejstvo izhaja iz javno dostopnih evidenc), na drugi strani pa je prejel: od družbe G. d.o.o., kateri edini družbenik je, 251.562,00 EUR plač v času od 2007-2012, od tožnice znesek 94.770,00 EUR in od družbe H. d.o.o. znesek 43.064,00 EUR. Tudi pritožbeno sodišče skledi razlogom prvostopenjskega, da takšna situacija predstavlja verjetni obstoj subjektivne nevarnosti, da tožnica ne bo prišla do poplačila v primeru, da s svojim tožbenim zahtevkom uspe, ker je verjetno izkazano, da toženec svoje premoženje skriva. Takšne ugotovitve ne more omajati zgolj pavšalno zatrjevanje, da sta bili pri omenjeni družbi zaposleni dve osebi in ne le on sam, da gre pri znesku 251.562,00 EUR, ki jih je družba G. d.o o. namenila za plače svojih zaposlenih, za dve osebi in da sam ni prejel takšnega zneska. Sodišče prve stopnje ima prav, da pritožnik dejstev s tem v zvezi ni ne konkretiziral (na primer koliko in katere osebe so bile v kritičnem obdobju zaposlene pri družbi G. d.o.o, koliko je iz družbe on sam dejansko prejel, torej kakršna je bila njegova plača), niti ni predložil dokazov s tem v zvezi. Prav tako ni zanikal prejema zneskov, ki jih je prejel od tožnice in njene hčerinske družbe.

10. Pritožnik tudi nima prav, ko sodišču prve stopnje očita, da enači premoženje družbe G. d.o.o. s premoženjem tožene stranke. Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu zgolj navedlo, da toženec ni prerekal, kakšne dohodke je imela družba G. d.o.o. med leti 2007 in 2011 ter da ni prerekal, da je bil v tej družbi zaposlen, da je bil njen edini družbenik in direktor in da je v letih 2013 prišlo do nenadnega znižanja sredstev družbe z 267.317,00 EUR na 18.309,00 EUR in da je to znižanje časovno sovpadlo s pravnomočno dosojeno odškodnino, ki bi jo moral toženec plačati v drugi zadevi. Vsa našteta dejstva so pomembna zato, ker takšno nenadno nižanje sredstev družbe(3) vpliva tudi na premoženje toženca kot njenega edinega družbenika. Pritožbena trditev, da je pri zmanjšanju sredstev družbe G. d. o.o. šlo za finančno naložbo-posojilo, pa je nova in ni dovoljena, saj pritožnik ni navedel, zakaj tega dejstva ni pravočasno navedel (337. člen ZPP).

11. Pritožnik ponovno le pavšalno navaja, da je zaradi izdane začasne odredbe ogroženo njegovo preživljanje in preživljanje njegovih otrok, ki jih je dolžan preživljati po zakonu, saj pri tem ne navede ne starosti, ne imena otrok, prav tako pa ne predloži dokazov za svoje trditve (kar bi bilo tudi sicer prepozno) in tako pritožbeno sodišče ne more slediti njegovim navedbam. Prav ima tudi sodišče prve stopnje, ko navede, da dolžnik ni predložil plačilne liste, na podlagi katere bi bila mogoča zneskovna omejitev začasne odredbe v skladu z določbo 102. člena ZIZ.

12. Sodišče je glede na navedeno pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje, saj pritožbeni razlogi niso podani, niti ne razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 353.čl. ZPP). Skladno z določbo prvega odstavka 360. člena ZPP se je pritožbeno sodišče opredelilo le do navedb pritožnika, ki so odločilnega pomena in se tako ni izrekalo o predlogu za izločitev prvostopenjske sodnice, o času vložitve tožbe in izdaje sklepa o začasni odredbi, o medijskih objavah.

13. O zahtevi za povrnitev stroškov odloči sodišče po četrtem odstavku 163. člena ZPP (ki se v skladu s 15. členom ZIZ v postopkih zavarovanja uporablja subsidiarno) v sodbi ali v sklepu, s katerim se konča postopek pred njim. Pritožbeno sodišče je zato glede stroškov pritožbenega postopka odločilo tako, kot je razvidno iz izreka tega sklepa.

Op. št. (1): Glej tudi sklep VSL II Cp 182/2013, III Cp 2964/2005, VSM sklep I Ip 308/2014, VSL sklep II Ip 2927/2014 Op. št. (2): Glej tudi Sodba VSRS, III Ips 63/2014 Op. št. (3): katere direktor je toženec, česar ni prerekal, in tako kot njen zakoniti zastopnik izjavlja voljo pravne osebe. Logične presoje ne vzdržijo pritožbene navedbe, da družba kot pravna oseba sama izjavlja voljo glede lastnega premoženja. To lahko stori v njenem imenu zgolj njeni zakoniti zastopnik-direktor.