Jedro

Glede na to, da je objektivno ugotovljeno le lažje zmanjšanje življenjskih aktivnosti, ni moč slediti pritožniku, da intenzivno duševno trpi.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem zavrnilnem delu in v odločitvi o pravdnih stroških delno spremeni, tako da spremenjena sedaj glasi: Tožena stranka - zavarovalnica, je dolžna tožeči stranki B. K., F. ..., Š., plačati odškodnino v znesku 4.634,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi po predpisani obrestni meri zamudnih obresti od 11.7.2008 dalje do prenehanja obveznosti, vse v roku 15 dni in pod izvršbo.

V presežku, to je še za zahtevanih 9.366,00 EUR z zahtevanimi zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11.7.2008 dalje do prenehanja obveznosti, se tožbeni zahtevek kot neutemeljen zavrne.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti 724,86 EUR pravdnih stroškov v roku 15 dni, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po izteku 15-dnevnega roka za plačilo pravdnih stroškov, pod izvršbo.

Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti 56,95 EUR pravdnih stroškov v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po izteku 15-dnevnega roka za plačilo pravdnih stroškov, pod izvršbo.“ V preostalem še izpodbijanem delu se pritožba zavrne in se v še izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti 174,07 EUR stroškov pritožbenega postopka v roku 15 dni od prejema pisnega odpravka te sodbe.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da mora tožena stranka tožeči plačati odškodnino v znesku 1.034,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi po predpisani obrestni meri zamudnih obresti od 11.7.2008 dalje do prenehanja obveznosti, v presežku, za še zahtevanih 12.966,00 EUR z zahtevanimi zamudnimi obrestmi od 11.7.2008 dalje do prenehanja obveznosti pa je tožbeni zahtevek zavrnilo kot neutemeljen. Odločilo je še, da je tožena stranka dolžna povrniti tožeči 153,76 EUR, tožeča stranka pa toženi 79,05 EUR pravdnih stroškov.

Zoper zavrnilni del sodbe in posledično zoper odločitev o pravdnih stroških se je pravočasno pritožila tožeča stranka zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Meni, da odločitev sodišča ni pravilna, saj je prisojena odškodnina, ki ne dosega 7 povprečnih plač v državi, bistveno prenizka. Tožeča stranka v nadaljevanju povzema ugotovitve sodišča prve stopnje o vrsti utrpelih poškodb in navaja, da je sodišče le delno pravilno povzelo ugotovitve izvedenca glede trajanja in intenzitete bolečin, kakor tudi neugodnosti, vendar obseg pretrpljene negmotne škode zaradi pretrpljenih telesnih bolečin in neugodnosti v času zdravljenja ni ustrezno vrednotilo, saj je tožeči stranki prisodilo le dve in pol povprečni plači, kar je bistveno premalo glede na obstoječo sodno prakso. Tožeča stranka meni, da ne gre zanemariti, da je od poškodovanja pa do operativnega posega minilo leto dni, s potrebnimi FTH terapijami, ki so bile prav tako neprijetne in boleče, pa več kot leto dni in v vsem tem času je tožnik trpel telesne bolečine, saj je ravno zato bil zdravljen najprej pri svojem osebnem zdravniku (25.4.2007), nato pa pri specialistih in nazadnje operiran. Navedene ugotovitve izvedenca jasno kažejo, da je skupno bolečinsko obdobje trajalo vsaj leto dni. Sodišče je dalo premajhen poudarek številnim neugodnostim v času zdravljenja, zato meni, da bi mu za to obliko škode pripadala celotna uveljavljana odškodnina v višini osmih povprečnih plač. Glede odmerjene odškodnine za prestani strah pritožba navaja, da je bila diagnosticirana okvara kolena in vse do končanja rehabilitacije po izvršenem operativnem posegu je bil tožnik upravičeno resno zaskrbljen za izid svojega zdravljenja in svojo bodočo funkcionalnost. Sekundarni strah je tako prestajal relativno dolgo obdobje, to je več kot leto dni po poškodovanju, ko ga je zelo skrbelo za funkcionalnost enega najpomembnejših vitalnih sklepov. Zahtevana odškodnina v višini dobrih dveh povprečnih plač zato ne more biti pretirana, kakor tudi ni pretirana zahtevana odškodnina v višini manj kot desetih povprečnih plač za prestane in bodoče duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Prvostopenjsko sodišče je pri odmeri odškodnine očitno zavedla ocena izvedenca, da so tožnikove vsakodnevne življenjske aktivnosti zmanjšane v lažji meri. Tožeča stranka meni, da gre za subjektivno in povsem relativno oceno, ki je lahko različna od osebe do osebe, kaj za nekoga pomeni nezmožnost opravljanja določenih življenjskih aktivnosti. Tožniku to, da ne more več hoditi po neravnem terenu, po brežinah, da se ne more več aktivno igrati, zlasti igre z žogo s svojimi otroki, se z njimi loviti, da je moral opustiti vse športne aktivnosti, razen kolesarjenja, zaradi česar je omejen tudi pri druženju z vrstniki, ogromno pomeni in zato intenzivno duševno trpi. Tožnik je prikrajšan v pomembnem delu svojih dnevnih aktivnostih, zato je odmerjena odškodnina v višini dobrih treh povprečnih plač bistveno prenizka. Tožeča stranka predlaga, da se pritožbi ugodi ter sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu ustrezno spremeni, posledično pa spremeni tudi odločitev o stroških pravdnega postopka.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba je delno utemeljena.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnik v škodnem dogodku – prometni nezgodi dne 16.11.2006 utrpel zvin vratne hrbtenice, udarnino in odrgnino desnega kolena z delno raztrganino sprednje križne vezi, udarnino desne strani prsnega koša, odrgnino 3. prsta leve roke in udarnino glave. Od zahtevanih 7.500,00 € odškodnine za prestane telesne bolečine in neugodnosti v zvezi z zdravljenjem je sodišče prve stopnje tožniku odmerilo odškodnino v višini 2.500,00 €, kar tudi po oceni pritožbenega sodišča ni primerna in pravična denarna odškodnina glede na ugotovljen obseg in intenziteto utrpele tovrstne škode. Tožnikov pritožbeni očitek, da je sodišče le delno pravilno povzelo ugotovitve izvedenca, je nekonkretiziran, zato nanj ni moč odgovoriti. Sicer pa sodišče druge stopnje ugotavlja, da tak očitek tudi sicer ni utemeljen, saj je prvostopenjsko sodišče pravilno povzelo ugotovitve izvedenca dr. K. Sodišče je tako na podlagi izvedenskega mnenja pravilno ugotovilo, da je tožnik trpel občasne hude telesne bolečine 1 dan (po artroskopiji kolena), trajne zmerne do 1 teden, občasne zmerne 4 tedne, trajne lažje 1 teden in pojemajoče občasne lažje telesne bolečine do 6 tednov. Med zdravljenjem pa je moral tožnik prestajati naslednje neugodnosti, katere je prvostopenjsko sodišče prav tako pravilno ugotovilo: pregled v ambulanti za nujno medicinsko pomoč, 5 pregledov v urgentni kirurški in travmatološki ambulanti, ambulantno fizioterapijo za vratno hrbtenico (7 krat) in za koleno (20 krat), 1 dan hospitalizacije, odvzem krvi, paranteralno terapijo v bolnišnici (analgetik), operativni poseg v spinalni anesteziji (artoskopija kolena), preveze in odstranitev šivov, jemanje sredstev za lajšanje bolečin, razgibalne vaje za mišice vratu in stegna, rengensko slikanje (7 ekspozicij), preiskavo kolena z nuklearno magnetno resonanco, hlajenje bolečin in preglede pri izbranem osebnem zdravniku. Tožeča stranka ni imela pripomb na mnenje izvedenca, zato je sodišče prve stopnje glede stopnje in trajanja bolečin mnenje v celoti sprejelo in mu sledilo. Tožeča stranka zato neutemeljeno v pritožbi navaja, da sodišče ne bi smelo zanemariti , da je tožnik od poškodbe pa vse do operativnega posega, do katerega je prišlo po enem letu, trpel telesne bolečine. Tožeča stranka bi namreč lahko, v kolikor bi bila menila, da se izvedenec ni opredelil do vseh zatrjevanih telesnih bolečin, predlagala dopolnitev izvedenskega mnenja, česar pa ni storila. Z mnenjem je izrecno soglašala. Ker izvedenec ni objektiviziral bolečin tudi v obdobju, za katerega meni tožeča stranka v pritožbi, da je tožnik trpel bolečine, sodišče prve stopnje utemeljeno v tem delu ni moglo slediti trditvam, ki jih je potrdil v svoji izpovedbi le tožnik. Sodišče prve stopnje je zato po oceni pritožbenega sodišča popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje v zvezi s to obliko škode. Kot že rečeno, pa je v tem delu zmotno uporabilo materialno pravo pri odmeri višine odškodnine. Po oceni pritožbenega sodišča je tožnik glede na ugotovljeno trajanje in stopnjo telesnih bolečin in glede na opisane neugodnosti v zvezi z zdravljenjem, upoštevaje pri tem tudi njegovo izpovedbo v obsegu, kot jo potrjuje izvedensko mnenje, glede na merila, določena v 179. čl. Obligacijskega zakonika (OZ), upravičen do primerne in pravične odškodnine v znesku 4.000,00 €, in je v tem delu pritožba utemeljena, ne pa tudi do še višje zahtevane odškodnine, saj dejstva glede trajanja in intenzivnosti prestanih telesnih bolečin ter neugodnosti v zvezi z zdravljenjem ob pravilnem upoštevanju tako načela individualizacije višine odškodnine kot načela objektivne pogojenosti višine odškodnine ne upravičujejo odmere odškodnine za to obliko škode v še višjem znesku, zato v tem delu pritožba ni utemeljena.

Prav tako se mora pritožbeno sodišče glede na ugotovitve prvostopenjskega sodišča, da je tožnik utrpel intenziven primarni strah par sekund, sekundarni strah v obliki zaskrbljenosti glede utrpelih poškodb, ki je bil zmeren do prvega pregleda pri kirurgu in se je nato postopoma v nekaj dneh umiril, ter v času zdravljenja lažja zaskrbljenost glede izida zdravljenja, predvsem zaradi težav s kolenom, ki se niso umirile, strinjati s pritožnikom, da je predvsem zaradi dolgega obdobja sekundarnega strahu odmerjena odškodnina prenizka in znaša primerna in pravična odškodnina glede na ugotovljene okoliščine 850,00 €. Do odmere še višje odškodnine za tovrstno nepremoženjsko škodo pa tožnik, glede na ugotovljene okoliščine in tudi ob primerjavi prisojenih odškodnin za to škodo v podobnih primerih, ni upravičen.

Tožniku je sodišče prve stopnje od zahtevanih 9.500,00 € odmerilo za prestane in bodoče duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti primerno in pravično odškodnino v znesku 3.000,00 €. Tožnikove navedbe, da je prvostopno sodišče očitno zavedla navedba izvedenca, ki ocenjuje, da so njegove vsakodnevne življenjske aktivnosti zmanjšane v lažji meri in da gre za subjektivno in povsem relativno oceno, niso utemeljene, saj tožnik, kot je že bilo rečeno, ni imel pripomb na izvedensko mnenje in ni zahteval njegove dopolnitve. Ker sta obe stranki mnenje sprejeli brez pripomb, je prvostopenjsko sodišče tudi v tem delu upravičeno o objektivnih posledicah utrpelih poškodb sledilo izvedencu. Sodišče prve stopnje je tako pravilno ugotovilo, da je posledica delne raztrganine sprednje križne vezi lažja nestabilnost desnega kolenskega sklepa, ki tožnika ovira pri hoji po neravnem terenu, hoji po brežinah, še posebej navzdol, pri kontaktnih športih oziroma pri telesnih aktivnostih, ki zahtevajo hitre spremembe smeri giba, zaradi česar je podano lažje zmanjšanje tožnikove življenjske aktivnosti. Sodišče prve stopnje je glede na izpovedbo tožnika pravilno ugotovilo, da je pred nezgodo veliko igral nogomet in košarko, po nezgodi pa se je omejil le še na kolesarjenje. Ker tožnik niti v tožbi ni zatrjeval, da je bil do poškodovanja nadpovprečno športno aktiven, pač pa samo, da je opustil vse športnorekreativne dejavnosti razen kolesarjenja, so te navedbe v pritožbi ne le tožnikova osebna ocena, pač pa tudi nedopustna pritožbena novota. Kljub temu pa se pritožbeno sodišče strinja s pritožnikom, da je sodišče prve stopnje pri odmeri odškodnine v premajhni meri upoštevalo, da je bil tožnik ob škodnem dogodku star 31 let in premalo upoštevalo izpovedbo tožnika, da zaradi ugotovljenih omejitev, ki pomenijo lažje zmanjšanje življenjske aktivnosti in ki se kažejo tako pri poklicnem delu kot pri delu doma in pri aktivnostih v prostem času, duševno trpi in bo te duševne bolečine moral glede na starost ob škodnem dogodku in pričakovano življenjsko dobo trpeti še vrsto let. Glede na to, da pa je objektivno ugotovljeno le lažje zmanjšanje življenjske aktivnosti, ni moč slediti pritožniku, da intenzivno duševno trpi. Ob pravilni uporabi materialnega prava je po oceni pritožbenega sodišča tožnik glede na ugotovljen obseg, intenzivnost in trajanje duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti upravičen do primerne in pravične denarne odškodnine v znesku 5.000,00 EUR. V presežku pa je njegov zahtevek glede na obrazloženo neutemeljen, zato je tudi v tem delu pritožba le delno utemeljena.

Po spremembi odmere višine odškodnine znaša pravična in primerna odškodnina za negmotno škodo, ki jo je tožnik utrpel v škodnem dogodku, 9.850,00 €. Sodišče druge stopnje ocenjuje, da je tudi kot celota odmerjena odškodnina primerna in pravična in primerljiva z odškodninami, ki jih sodišča prisojajo v podobnih primerih. Po odbitku valoriziranega plačanega zneska na račun odškodnine za negmotno škodo (skupaj 5.216,00 €), je tožena stranka dolžna tožniku plačati še 4.634,00 €.

Sprememba odločitve o glavni stvari terja spremembo odločitve o pravdnih stroških, saj se je uspeh v pravdi spremenil. Pravdni uspeh tožeče stranke je po spremembi 33 %, uspeh tožene stranke pa 67 %. Tožeča stranka je glede na spremembo uspeha v pravdi upravičena do povrnitve potrebnih in priznanih pravdnih stroškov v obsegu 33 % od zneska 2.196,55 €, kar znaša 724,86 €. Tožena stranka pa je glede na spremembo uspeha v pravdi upravičena do povrnitve potrebnih in priznanih pravdnih stroškov v obsegu 67 % od zneska 85,00 € oziroma do zneska 56,95 €.

Glede na obrazloženo je sodišče druge stopnje delno ugodilo pritožbi tožeče stranke in ob pravilni uporabi materialnega prava na podlagi določbe 5. alineje 358. člena ZPP delno spremenilo sodbo sodišča prve stopnje v zavrnilnem delu, tako kot izhaja iz izreka te sodbe, v preostalem delu pa je neutemeljeno pritožbo zavrnilo in v še izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. čl. ZPP), ker glede tega dela niso podani ni pritožbeno zatrjevani razlogi niti tisti, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (II. odst. 350. čl. ZPP).

Tožeča stranka je v pritožbenem postopku uspela z 28 %, zato ji mora tožena stranka v skladu z dol. II. odst. 154. čl. v zv. z II. odst. 165. čl. ZPP povrniti 28 % priznanih in odmerjenih pritožbenih stroškov. Sodišče druge stopnje je tožeči stranki kot potrebne priznalo in v skladu z ZPP, Odvetniško tarifo in Zakonom o sodnih taksah odmerilo naslednje stroške: za sestavo pritožbe 625 točk, za sestavo poročila stranki 20 točk (in ne priglašenih 50 tč.,glede na 4. tč. Tar. št. 19 OT), 2 % materialnih stroškov, 20 % DDV na odvetniške storitve in sodno takso za pritožbo (259,32 €). Tožena stranka mora pritožbene stroške, odmerjene glede na dosežen uspeh s pritožbo na 174,07 €, povrniti tožeči stranki v roku 15 dni od prejema te sodbe.