Jedro

Huda načetost stopnic (zlasti zadnje, ki se je odkrušila, ko je tožnica stopila nanjo) uporabniku ne omogoča varnega prehoda in ne predstavlja normalnega pojava na površinah, ki ga mora pričakovati povprečno skrben pešec.

Ob neizpodbijani ugotovitvi, da se je tožnica poškodovala na delu, ki je skupen več večstanovanjskim stavbam, je podana solidarna odgovornost etažnih lastnikov.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z vmesno sodbo odločilo, da sta toženki krivdno odgovorni tožnici za škodo, utrpelo v škodnem dogodku 9. 8. 2008 in da bo o višini tožbenega zahtevka iz naslova odškodnine za nepremoženjsko škodo odločalo po pravnomočnosti vmesne sodbe. Odločitev o stroških postopka je pridržalo za končno sodbo.

2. Zoper sodbo se pritožujeta obe toženki, obe zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in nepravilne uporabe materialnega prava.

3. Prvotoženka nasprotuje zaključku sodišča, da se ugovor glede zavarovalnega deleža in odbitne franšize v višini 10 % nanaša na višino odškodnine. Obveznost zavarovalnic je namreč v skladu z zavarovalno pogodbo omejena za posameznega zavarovanega solastnika z odstotkom njegovega pripadajočega deleža na skupnih prostorih. Zavarovalne pogodbe niso sklenili vsi etažni lastniki posamezne večstanovanjske stavbe, temveč le nekateri. Obveznost prvotoženke predstavlja vsoto deležev tistih etažnih lastnikov, ki so sklenili pogodbo in je skupni delež razviden iz priloge –Pregled deležev stanovanj v zgradbi G1 (zavarovanje je sklenjeno v deležu 11,6017 %) in za stavbo G2 (zavarovanje je sklenjeno v deležu 9,6442 %). Zahtevek zoper njo je zato utemeljen kvečjemu v obsegu vsote deležev tistih solastnikov, ki so zavarovali svojo odgovornost preko zavarovanca prvotoženke, to je M. D., d.o.o. Gre za vprašanje temelja in ne le višine, saj prvotoženka ne more odgovarjati za več ali drugače, kot je dogovorjeno v zavarovalni pogodbi. Prvotoženka nasprotuje odločitvi sodišča, da je neutemeljen očitek nepazljivosti in nezadostne pozornosti tožnice pri hoji. V kolikor ne gre za odgovornost tožnice same, gre vsaj za njeno sokrivdo. Če bi bila tožnica pri hoji pozorna in pazljiva in bi uporabljala nameščeno ograjo ob strani stopnišča, do škodnega dogodka ne bi prišlo. Sama je povedala, da je vedela, da so stopnice poškodovane, da je videla skrušenost stopnic, zato ni izkazala zadostne skrbnosti. Predlaga, da pritožbeno sodišče njeni pritožbi ugodi in vmesno sodbo primarno spremeni v obsegu pritožbenih razlogov, podredno pa, da jo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

4. Drugotoženka v pritožbi, enako kot prvotoženka, nasprotuje zaključku sodbe, da se ugovor glede zavarovalnega deleža nanaša na višino odškodnine. Zavarovalni delež opredeljuje temelj oziroma obseg obveznosti druge toženke glede na sklenjeno zavarovalno pogodbo, ki je niso sklenili vsi etažni lastniki. Obveznost zavarovalnice je v skladu z zavarovalno pogodbo omejena za posameznega zavarovanega solastnika z odstotkom njegovega pripadajočega deleža na skupnih prostorih (tretji odstavek 6. člena Splošnih pogojev za zavarovanje splošne civilne odgovornosti O-05/07). Drugotoženka odgovarja kvečjemu do višine zavarovalnega deleža. Gre za vprašanje temelja, saj drugotoženka ne more odgovarjati za več ali drugače, kot je dogovorjeno v zavarovalni pogodbi. Nasprotuje stališču sodbe, da je neutemeljen očitek nepazljivosti in nezadostne pozornosti tožnice pri hoji. Iz fotografije v spisu si ni mogoče ustvariti vtisa o tem, ali, in iz katere perspektive bi tožnica poškodovanost stopnic lahko videla. Sodišče ni opravilo ogleda kraja nezgode, zato so zaključki sodbe o tem, kaj in od kod bi lahko tožnica videla poškodovanost stopnice brez podlage. Po lastni izpovedbi je tožnica sicer gledala navzdol, se pa je vmes pogovarjala, kar vsekakor ne predstavlja povprečne skrbnosti, ko je sicer videla splošno slabo stanje stopnic oziroma so se, kot je povedala priča D. P., stopnice luščile na več mestih. Sodišče prve stopnje prezre tudi tožničino izpovedbo, da je videla skrušenost stopnic ampak „ko greš pač stopiš ...“ Sokrivda tožnice je utemeljena vsaj v obsegu 20 %, saj bi v konkretnih okoliščinah morala biti pozorna na to, kako se stopa, ker so bile stopnice, ki jih je pred padcem tožnica že prehodila poškodovane že višje. Predlaga, da pritožbeno sodišče njeni pritožbi ugodi, sodbo spremeni v obsegu pritožbenih razlogov in odločitev o pritožbenih stroških pa pridrži za končno odločbo.

5. Tožnica na pritožbi ni odgovorila.

6. Pritožbi nista utemeljeni.

7. V predmetni zadevi tožnica vtožuje plačilo odškodnine iz naslova nepremoženjske škode, ki jo je utrpela 9. 8. 2008, ko je hodila po stopnišču, ki vodi od G. ulice proti S. ulici v M., mimo stanovanjskih blokov z naslovi G1 - G8. 8. Sodba zavzame stališče, da je podana krivdna odgovornost etažnih lastnikov, ker kot (so)lastniki niso poskrbeli za ustrezno vzdrževanje in popravilo stopnic, na katerih je tožnica ob sestopanju padla.

9. V pritožbenem postopku ni več sporno, da je tožnica padla ob vznožju stopnic, ki so v solasti etažnih lastnikov. Toženki v pritožbi tudi ne ugovarjata več vzroku padca. Po ugotovitvi sodbe je tožnica padla ob vznožju stopnic zaradi poškodovane (zadnje) stopnice in sicer zato, ker se ji je zadnja stopnica odkrušila. Stanje te stopnice je jasno razvidno iz predložene fotografije (priloga A2). Ni bilo potrebno, da bi sodišče opravilo ogled na kraju samem, kot očita drugotoženka.

10. Ob neizpodbijanem dejstvu, da je do padca prišlo zato, ker se je stopnica odkrušila, je neupoštevno sklicevanje toženk na nezadostno pozornost in nepazljivost tožnice pri hoji. Dejstvo, da so bile stopnice, po katerih je tožnica sestopala, poškodovane že prej (luščile so se), je brez pomena. Sicer pa toženki nista prebrali tožničinih trditev (narok 19. 2. 2014), da je bilo stanje stopnišča bistveno slabše v spodnjem delu, pri čemer je bila najbolj poškodovana zadnja stopnica (ko je tožnica nanjo stopila, se je odkrušila).

11. Zakaj tožnici ni mogoče pripisati izključne odgovornosti, kot sta uveljavljali toženki (v pritožbi se zavzemata za soodgovornost tožnice), v zadostni meri in pravilno odgovori že sodba. Pritožbene trditve ne vzbujajo dvoma v pravilnost zaključka sodbe, da tožnica ni bila nepazljiva in premalo skrbna. Sokrivde tožnici ni mogoče pripisati zato, ker se ni držala za ograjo ob stopnicah, kot se zavzema drugotoženka. Gre za nivojske, široke stopnice, po katerih je tožnica sestopala skupaj s hčerko po sredini. Do škodnega dogodka je prišlo v poletnem času, ob suhem vremenu, tožnica je imela primerno obutev, zato ni bilo potrebe, da bi se držala za ograjo. Pritrditi je sodbi, da huda načetost stopnic (zlasti zadnje stopnice) uporabniku ne omogoča varnega prehoda in ne predstavlja normalnega pojava na površinah, ki jih mora povprečno skrben pešec pričakovati. Sicer pa toženki niti v postopku pred sodiščem prve stopnje niti v pritožbi ne izpostavljata okoliščin, ki bi terjale, da bi tožnica sestopala po stopnicah s prijemom za ograjo. Nezadostne skrbnosti tožnice pa toženki tudi nista utemeljevali z npr. poznanim stanjem stopnic zaradi vsakodnevne uporabe. Tožnica pa je sicer ob zaslišanju povedala, da stopnic ni pogosto uporabljala, čemur toženki ne oporekata.

12. Neutemeljeno je zavzemanje toženk, da odgovarjata kvečjemu do višine zavarovalnega deleža, ker zavarovalne pogodbe niso sklenili vsi etažni lastniki posamezne večstanovanjske stavbe, temveč le nekateri. Ob neizpodbijani ugotovitvi, da se je tožnica poškodovala na delu, ki je skupen več večstanovanjskim stavbam (stopnice na parc. št. 1478/3 k. o. X), je, kot pravilno obrazloži že sodba, podana solidarna odgovornost etažnih lastnikov na podlagi prvega odstavka 186. člena OZ. Po določbi četrtega odstavka 22. člena Stanovanjskega zakona (SZ-1), s takšnim skupnim delom upravljajo etažni lastniki skupno (v njihovem imenu upravniki). Po izrecni določbi petega odstavka istega člena je tak skupen del skupna lastnina. Njihova solidarna odgovornost je zato podana tudi na podlagi drugega odstavka 72. člena Stvarnopravnega zakonika (SPZ-1). Zmotno je zato stališče toženk, da odgovarjata le v obsegu vsote tistih solastnikov, ki so zavarovali svojo civilno odgovornost, čeprav bi odločanje o tem res spadalo v podlago zahtevka. Odbitno 10 % franšizo, na katero se sklicuje drugotoženka, bo sodišče, kot pravilno pojasni že sodba, upoštevalo pri odločitvi o višini odškodnine. Če je dogovorjeno, da zavarovanec sam nosi del škode (odbitna franšiza), se odškodnina, ki jo mora plačati zavarovalnica, zmanjša za dogovorjeni znesek.(1)

13. Uveljavljana pritožbena razloga nista podana in ker ni procesnih in materialnih kršitev na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno ter potrdilo vmesno sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

14. Odločitev o zavrnitvi pritožbenih stroškov se pridrži za končno odločbo (164. člen ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).

(1) Primerjaj sodbo VSL II Cp 1268/2012 z dne 14. 11. 2012, VSM I Cp 1515/2013 z dne 18. 2. 2014 in druge.