Jedro

Zakonodajalec je taksativno določil krog upravičencev do vložitve zahteve za varstvo zakonitosti, med temi upravičenci pa ni zasebnega tožilca.

Izrek

Zahteva zasebnega tožilca K.Z. za varstvo zakonitosti se zavrže.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Celju je s sklepom z dne 31.1.2005 na podlagi 1. odstavka 58. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) ustavilo kazenski postopek zoper obdolženega K.Z. zaradi kaznivega dejanja žaljive obdolžitve po 1. odstavku 171. člena KZ, zasebnemu tožilcu P.M. pa po 3. odstavku 96. člena ZKP naložilo v povračilo stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. točke 2. odstavka 92. člena ZKP, potrebne obdolženčeve izdatke ter potrebne izdatke in nagrado njegove zagovornice in povprečnino v znesku 60.000 SIT. Višje sodišče v Celju je z uvodoma navedenim pravnomočnim sklepom zavrnilo pritožbi zasebnega tožilca, vloženi zoper prvostopenjski sklep, ter odločilo, da je zasebni tožilec dolžan kot strošek pritožbenega postopka plačati 60.000 SIT povprečnine.

Zoper ta pravnomočni sklep je zasebni tožilec P.M. dne 6.3.2006 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti. V njej opisno navaja številne postopkovne kršitve, ki da sta jih storili sodišči prve in druge stopnje, nato pa Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi ugodi in "vse izreke in sklepe v zadevi ... razveljavi".

Zahteva ni dovoljena.

Po 1. odstavku 420. člena ZKP se sme zoper pravnomočno sodno odločbo in zoper sodni postopek, ki je tekel pred tako pravnomočno odločbo, po pravnomočno končanem kazenskem postopku iz razlogov, naštetih v 1. do 3. točki iste določbe, vložiti zahteva za varstvo zakonitosti. Zahtevo za varstvo zakonitosti smejo po 1. odstavku 421. člena ZKP vložiti vrhovni državni tožilec, obdolženec in zagovornik, po obdolženčevi smrti pa jo smejo v njegovo korist vložiti osebe iz 2. odstavka 367. člena ZKP. Zakonodajalec je taksativno določil krog upravičencev do vložitve tega izrednega pravnega sredstva in ga zato ni mogoče širiti tudi na druge procesne udeležence. Med temi upravičenci pa ni zasebnega tožilca.

Vrhovno sodišče ugotavlja, da je zahtevo za varstvo zakonitosti vložil zasebni tožilec, torej nekdo, ki ni imel take pravice. Zato bi morala zahtevo v skladu z 2. odstavkom 422. člena ZKP v zvezi s 429. členom ZKP zavreči že sodnica prvostopenjskega sodišča. Ker pa tega ni storila, je zahtevo zasebnega tožilca P.M. za varstvo zakonitosti, ki ni dovoljena, po 2. odstavku 423. člena ZKP zavrglo Vrhovno sodišče.