Jedro

Tožeča stranka (delodajalec) od toženke (delavke) zahteva plačilo odškodnine za škodo, ki ji je nastala s popravilom poškodovanega službenega vozila. Parkirna zavora je delovala brezhibno, zato je toženka ravnala hudo malomarno, ko je na dvorišču pred domačo hišo na rahli strmini avto pustila v nevtralnem položaju in ni zategnila ročne zavore. Tako ravnanje je v nasprotju z 62. členom Zakona o pravilih cestnega prometa, ki določa, da mora voznik, ki zapusti vozilo, ukreniti vse potrebno, da se vozilo ne more samo premakniti. Zato je toženka odgovorna tožeči stranki za nastalo škodo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana soba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo naložilo toženi stranki, da je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni plačati 1.893,44 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 93,44 EUR od 22. 5. 2012 dalje do plačila in od zneska 1.800,00 EUR od 28. 5. 2012 dalje do plačila. Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 526,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

2. Zoper navedeno sodbo se pritožuje toženka zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni oziroma razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, tožeči stranki pa naloži povrnitev pravdnih stroškov. Navaja, da je tudi izvedenec potrdil, da je naklon na dvorišču minimalen, in da sodišče ni upoštevalo ugotovitve izvedenca o tem, da se vozilo, če parkirna zavora ni bila aktivirana, kljub naklonu mesta parkiranja najverjetneje ne bi premaknilo. Trdi, da je ugotovitev, da ni mogoče slediti toženki v tem, da je bil vzrok premika vozila neustrezno delovanje ročne zavore, v nasprotju s to ugotovitvijo izvedenca, in da je nerelevantno, kako zategnjena je bila ročna zavora. Izvedenec kot vzrok premika omenja sunek vetra ali zapiranje vrat, zato meni, da ji ni mogoče očitati hude malomarnosti. Navaja, da je sodišče tudi zanemarilo dejstvo, da noben od zaslišanih policistov, ki so bili na ogledu kraja dogodka, ni mogel potrditi, da ročna zavora ne bi bila dovolj zategnjena oziroma se nihče od njih ni spomnil detajlov v zvezi z ročno zavoro. Trdi, da v postopku ni bilo izkazano, da ročna zavora ni bila ustrezno zategnjena. Ker izredni tehnični pregled po nesreči ni bil odrejen, trdi, da ni z ustrezno verjetnostjo izkazano, da je do nezgode prišlo zaradi ravnanja toženke. Poudarja, da se tudi izvedenec o tem, ali je ročna zavora na dan dogodka delovala brezhibno, ni mogel izreči. Navaja, da iz pojasnil izvedenca izhaja, da naklon terena kaže na manjšo strmino, a da se vozilo tudi v prostem teku ni moglo premakniti, če je parkirna zavora delovala ustrezno. Trdi, da ni ravnala skrajno nepazljivo, saj ob normalnem delovanju ročne zavore do nezgode ne bi prišlo. Parkirala je na način kot tolikokrat poprej. Ker razen obstoja škode ni podan noben drug element odškodninske odgovornosti, bi bilo treba po njeni oceni z uporabo pravila o dokaznem bremenu tožbeni zahtevek zavrniti. Priglaša stroške pritožbe.

3. Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo navaja, da se toženka neutemeljeno sklicuje na ugotovitev izvedenca, da se vozilo najverjetneje ne bi premaknilo, če parkirna zavora ni bila aktivirana. Trdi, da je napačno sklepanje toženke o nerelevantnosti dejstva, ali je bila zavora zategnjena. Navaja, da pravila cestnega prometa zahtevajo, da mora voznik zagotoviti, da se vozilo ne premakne, toženka pa ni izvedla nobenega izmed ukrepov za preprečitev gibanja vozila. Navaja, da trditev o tem, da noben policist ni potrdil, da zavora ne bi bila dobro zategnjena, ni podala nobena stranka. Sodišče je na podlagi izvedenih dokazov ocenilo, da je parkirna zavora delovala brezhibno, toženka pa tega ni uspela izpodbiti oziroma dokazati, da je ročno zavoro dovolj zategnila. Navaja, da toženka napačno povzema standard hude malomarnosti, saj to pomeni zanemarjanje tiste pazljivosti in skrbi, ki se pričakuje od vsakega človeka. Od toženke kot policistke pa se pričakuje še večja skrbnost. 4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbi in na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere se pazi po uradni dolžnosti, medtem ko pritožba bistvene kršitve določb pravdnega postopka uveljavlja le pavšalno, zato pritožbeni preizkus v tem delu ni bil možen.

6. V tem individualnem delovnem sporu tožeča stranka od toženke zahteva plačilo odškodnine za škodo v višini 1.893,44 EUR, ki ji je nastala s popravilom poškodovanega službenega vozila, za poškodbo katerega je odgovorna toženka. Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo, da je toženka ravnala hudo malomarno, ker pri parkiranju na rahli strmini na domačem dvorišču ni ravnala ustrezno in ni poskrbela, da se vozilo ne bi premaknilo samo. Tožbenemu zahtevku je ugodilo v celoti. Sodišče prve stopnje je popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo, zato je sprejeta odločitev v celoti pravilna. Pritožbeno sodišče se strinja z razlogi sodišča prve stopnje, glede na pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena (1. odstavek 360. člena ZPP), pa dodaja:

7. Pravna podlaga za odločanje je podana v 177. členu Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013), ki v 1. odstavku določa, da je delavec, ki na delu ali v zvezi z delom namenoma ali iz hude malomarnosti povzroči škodo delodajalcu, slednjemu škodo dolžan povrniti. Odškodninska odgovornost se ugotavlja skladno z Obligacijskim zakonikom (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 in naslednji), ki v 131. členu določa, da je dolžan povzročitelj škode škodo povrniti, razen če dokaže, da je nastala brez njegove krivde.

8. Med strankama ni bilo sporno, da je bilo toženki dne 11. 4. 2012 v uporabo dodeljeno vozilo tožeče stranke A. Tožnica je vozilo parkirala na dvorišču svoje stanovanjske hiše in ga pustila v „leru“, vozilo pa se je premaknilo in se ustavilo pri kovinski ograji cca 20 metrov od kraja, kjer ga je tožnica parkirala. Tožnica trdi, da je ročno zavoro zategnila, a je bila ta v okvari, zaradi česar se je vozilo premaknilo, tožena stranka pa okvaro ročne zavore zanika.

9. Iz izvedenskega mnenja izvedenca prometne stroke B.B. z dne 18. 6. 2015 res izhaja, da se vozilo najverjetneje ne bi premaknilo, če parkirna zavora ni bila aktivirana, vendar je potrebno upoštevati tudi nadaljevanje mnenja izvedenca, in sicer, da bi se vozilo premaknilo ob delovanju zunanje sile nanj, pri čemer bi bil dovolj sunek vetra ali močnejše zapiranje vrat. Pritožbeno sodišče izpostavlja, da je izvedenec navedel, da se vozilo najverjetneje ne bi premaknilo, kar ne pomeni, da se zagotovo ne bi premaknilo. Predvsem pa je potrebno upoštevati, da gre za rahlo strmino in domače dvorišče, ki bi ga toženka morala poznati, hkrati pa se je od nje kot policistke pričakovalo pazljivejše ravnanje. Vse navedeno je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo pri presoji stopnje krivde, pritožbeno sodišče pa k temu dodaja še dejstvo, da je toženka upravljala s službenim vozilom, ki torej ni njena last, in bi zato morala biti še posebej pozorna pri upravljanju le-tega.

10. Ni utemeljena pritožbena navedba, da je nerelevantno, ali je bila ročna zavora sploh zategnjena. Iz mnenja izvedenca izhaja, da bi bil za premik vozila v prostem teku in ob nezategnjeni ročni zavori dovolj že sunek vetra ali močnejše zapiranje vrat. To pa nista dogodka, ki bi ju lahko opredelili kot nekakšno višjo silo in ki ju toženka ne bi mogla pričakovati, temveč gre za vsakdanja dogodka in dejansko majhno silo, ki povzroči premik vozila, zato mora upravljalec z vozilom (ki je po sodni praksi tudi nevarna stvar) ravnati skrbno in (vsaj) zategniti ročno zavoro. Tega pa tožnica očitno ni storila.

11. Prav tako so neutemeljene pritožbene navedbe, da nobeden izmed policistov, ki so opravili ogled kraja dogodka, ni potrdil, da ročna zavora ne bi bila dovolj zategnjena, saj pritožba hkrati navaja, da se nihče od njih ni spomnil podrobnosti v zvezi z ročno zavoro. Policisti so namreč le preverili, ali ročna zavora deluje, in ugotovili, da deluje brezhibno, izvedenec pa je pojasnil, da bi zagotovo zaznali, če bi bila potezna žica strgana in bi bila ročna zavora okvarjena. Ob ugotovitvi izvedenca, da lahko pride do premika vozila le ob objestnem dejanju tretje osebe (česar toženka ni zatrjevala), strganosti potezne žice (česar policisti in predhodni uporabniki vozila niso zaznali) ali ker parkirna zavora ni bila zategnjena, je edini možni odgovor zadnja možnost, torej da parkirna zavora ni bila zategnjena.

12. Neutemeljena je pritožbena navedba, da tožeča stranka ni zadostila dokaznemu bremenu in da ni z zadostno verjetnostjo izkazala, da je do nezgode prišlo ravno zaradi toženkinega ravnanja. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja: - da je zavorni učinek parkirne zavore na tehničnem pregledu dne 19. 3. 2012 znašal 23 %, na tehničnem pregledu 4. 10. 2015 pa 25 %, kar je nad najmanjšo predpisano vrednostjo 16 %.; - da zavora v vmesnem času ni bila predmet popravila; - da so policisti na kraju dogodka poskusili premakniti vozilo ob zategnjeni ročni zavori, a se ni premaknilo; - da o okvari rožne zavore niso poročali ne policisti, ki so opravili ogled nesreče, kot tudi ne predhodni uporabniki vozila.

Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je dokazano, da je parkirna zavora delovala brezhibno, kar pomeni, da je toženka ravnala hudo malomarno, ko je na dvorišču pred domačo hišo na rahli strmini avto pustila v nevtralnem položaju, in tudi ni zategnila ročne zavore. Tako ravnanje je, kot je pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje, v nasprotju tudi z 62. členom Zakona o pravilih cestnega prometa (Ur. l. RS, št. 82/2013 in spremembe; ZPrCP), ki določa, da mora voznik, ki zapusti vozilo, ukreniti vse potrebno, da se vozilo ne more samo premakniti. Glede na vse navedeno je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je toženka odgovorna toženi stranki za nastalo škodo v višini 1.983,44 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

13. Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti pritožbeni razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

14. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbah 165. člena in 154. člena ZPP. Toženka s pritožbo ni uspela, zato sama krije stroške pritožbe.