Jedro

V prehodni določbi 397. člena ZPIZ-1 je določeno, da uživalci pravic na podlagi preostale delovne zmožnosti, uveljavljenih po predpisih, ki so se uporabljali do 1. 1. 2003, obdržijo te pravice v nespremenjenem obsegu tudi po navedenem datumu. Pravice iz invalidskega zavarovanja po ZPIZ-1 se namreč pridobijo in odmerjajo le v primeru nastanka nove invalidnosti, kar pa v obravnavanem primeru ni podano. V konkretnem primeru je do ponovnega odločanja o denarnem nadomestilu zaradi dela s skrajšanim delovnim časom prišlo izključno iz razloga, ker uživalcu pravnomočno že priznanega nadomestila ta dajatev v času čakanja na delo doma ni pripadala. Kot uživalcu nadomestila zaradi dela v skrajšanem delovnem času pa mu je bila dajatev v letu 2003 priznana in odmerjena po 131. členu ZPIZ-92, ker je bilo že tedaj ugotovljeno, da je bil tožnik prijavljen in zavarovan na temelju 8. člena ZPIZ-92, kar ustreza 13. členu ZPIZ-1, torej na podlagi delovnega razmerja.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se prvi stavek drugega odstavka I. tč. izreka izpodbijane sodbe spremeni tako, da se glasi: „Tožnik, invalid II. kategorije invalidnosti s pravico do dela s krajšim delovnim časom ima pravico do nadomestila plače zaradi dela s skrajšanim delovnim časom, ki je enako razliki med plačo, ki jo prejema za krajši delovni čas od polnega, in plačo, ki bi jo dobival, če bi opravljal isto delo s polnim delovnim časom, tudi v obdobju od 1. 5. 2011 do 9. 2. 2013.“ V ostalem se pritožba zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku ugodilo, tako da je odpravilo odločbo tožene stranke št. ... z dne 4. 8. 2011, sklep o popravi pomote št. ... z dne 24. 10. 2011 in odločbe št. ... z dne 17. 11. 2011, št. ... z dne 21. 11. 2012 in št. ... z dne 23. 1. 2013. Odločilo je, da ima tožnik, invalid II. kategorije invalidnosti pravico do nadomestila plače zaradi dela s skrajšanim delovnim časom od 1. 5. 2011 dalje. Hkrati je izreklo, da je tožena stranka dolžna v roku 30 dni po pravnomočnosti sodbe izdati odločbo o višini nadomestila plače tožniku kot invalidu II. kategorije invalidnosti zaradi dela s skrajšanim delovnim časom od 1. 5. 2011 dalje. Toženo stranko je hkrati zavezalo, da izplača neizplačana ali premalo izplačana nadomestila plače skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Odločilo je še, da je tožena stranka dolžna tožniku v roku 15 dni povrniti stroške postopka v višini 372,50 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku 15 dnevnega roka dalje do plačila.

Zoper navedeno sodbo je tožena stranka pravočasno vložila pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov s predlogom na spremembo v smeri zavrnitve tožbenega zahtevka oziroma podrejeno na razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Meni, da je sodišče zmotno uporabilo 131. člen Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 12/92 s spremembami) in v zvezi z navedenim tudi zmotno ugotovilo dejansko stanje. Sklicuje se na podatke v upravnem dosjeju, iz katerih izhaja, da je bil na dan nastanka invalidnosti tožnik pokojninsko in invalidsko zavarovan po 12. členu ZPIZ-92 oziroma po drugem odstavku 15. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami), kar ustreza 12. členu ZPIZ-92. S tem je bila utemeljena odmera nadomestila po določbi 132. člena ZPIZ-92, ne pa po določbi 131. člena ZPIZ-92, na katerega je svojo odločitev oprlo sodišče prve stopnje. Poudarja, da je pravno odločilen status ob nastanku invalidnosti in ne morebitni kasnejši drugačni statusi. Meni, da je nadomestilo plače zaradi dela s skrajšanim delovnim časom zavarovancem, ki so bili vključeni v eno izmed oblik zavarovanja navedenih v 132. členu ZPIZ-92 ob času nastanka invalidnosti, vselej potrebno odmeriti v skladu s 132. členom ZPIZ-92 in to ne glede na eventualne kasnejše spremembe statusov. Glede navedb o pravnomočni odločbi z dne 22. 4. 2003 meni, da je šlo za postopek v zvezi z drugo zahtevo in drugim obdobjem uživanja nadomestila plače zaradi dela s skrajšanim delovnim časom, o sami lastnosti zavarovanca, ki je odločilno dejstvo, pa ni bilo pravnomočno odločeno nasprotno, kot to izhaja iz matične evidence. Res je, da je tožnik ohranil pravice v okviru razvrstitve v II. kategorijo invalidnosti, o pravici do nadomestila pa je bilo odločeno glede na novo dejstvo nastopa zaposlitve s skrajšanim delovnim časom v novem obdobju. Sklicuje se na sodbo Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 131/2009 z dne 11. 10. 2010. Sodišče prve stopnje je tudi bistveno kršilo določbe postopka, saj svoje odločitve ni sprejelo v obsegu izpodbijanih odločb in je širilo „časovni obseg“ odločb. Navedeno je v nasprotju z določbo 63. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004; v nadaljevanju ZDSS-1), ki določa kdaj je dopusten socialni spor. V danem primeru je socialni spor dopusten zgolj za obdobje, ki ga opredeljujejo izpodbijane odločbe, tj. od 1. 5. 2011 do 9. 2. 2013. Stanje po 9. 2. 2013 ne more biti predmet socialnega spora v zvezi z izpodbijanimi odločbami.

Tožnik v pisnem odgovoru predlaga zavrnitev pritožbe. Meni, da se tožena stranka neupravičeno sklicuje na svoje evidence o statusu v času nastanka invalidnosti. Očitno je, da jih ni ažurirala v trenutku izdaje lastne odločbe. Tožena stranka je z odločbo odločala o statusu tožnika pred nastankom invalidnosti, sporno je bilo vprašanje ali je tožnik zaposlen kot delavec ali kot direktor in lastnik. Ne nasprotuje uskladitvi datumov trajanja pravice do izplačila določenih zneskov iz sodbe in odločb tožene stranke. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba je delno utemeljena.

Ob preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje. V postopku ni prišlo do procesnih kršitev iz drugega odstavka 350. člena v zvezi s 339. členom Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/2007 in 45/2008, v nadaljevanju ZPP), na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti. Sodišče prve stopnje pa je delno nepravilno uporabilo materialno pravo, s tem ko pravico do denarnega nadomestila ni časovno omejilo do datuma do katerega je dajatev priznana z izpodbijanim dokončnim posamičnim upravnim aktom.

Sodišče prve stopnje je presojalo drugostopenjsko odločbo št. ... z dne 17. 11. 2011 o zavrnjeni pritožbi zoper prvostopenjsko odločbo št. ... z dne 4. 8. 2011, popravljeno s sklepom o popravku pomote z dne 24. 10. 2011. S slednjo odločbo je tožena stranka odločila, da ima tožnik, delovni invalid II. kategorije invalidnosti, še nadalje pravico do izplačevanja nadomestila plače zaradi dela s skrajšanim delovnim časom v znesku 245,48 EUR na mesec od 1. 5. 2011 do 30. 6. 2011. Hkrati je izrekla, da od 1. 7. 2011 nadomestilo plače znaša 246,64 EUR na mesec. Odločila je še, da se nadomestilo izplačuje do 31. 8. 2012. Sodišče prve stopnje je zaradi združitve zadev opr. št. VIII Ps 3139/2011 in opr. št. VIII Ps 855/2013 presojalo tudi drugostopenjsko odločbo št. ... z dne 23. 1. 2013, s katero je bila zavrnjena pritožba zoper prvostopenjsko odločbo št. ... z dne 21. 11. 2012. S slednjo odločbo je tožena stranka odločila, da ima tožnik, delovni invalid II. kategorije invalidnosti, še nadalje pravico do izplačevanja nadomestila plače zaradi dela s skrajšanim delovnim časom v znesku 246,64 EUR na mesec od 1. 9. 2012 dalje in izrekla, da se nadomestilo tožniku izplačuje do 9. 2. 2013. V obravnavani zadevi gre za spor zaradi višine nadomestila zaradi dela s skrajšanim delovnim časom uživalca pravice na podlagi preostale delovne zmožnosti, pridobljene po Zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 12/92 s spremembami; v nadaljevanju ZPIZ-92). Pri pritožbeni rešitvi zadeve je tako potrebno izhajati iz 397. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami; v nadaljevanju ZPIZ-1). V prehodni določbi ZPIZ-1 je namreč izrecno določeno, da uživalci pravic na podlagi preostale delovne zmožnosti, uveljavljenih po predpisih, ki so se uporabljali do 1. 1. 2003, obdržijo te pravice v nespremenjenem obsegu tudi po navedenem datumu. Pravice iz invalidskega zavarovanja po ZPIZ-1 se namreč pridobijo in odmerjajo le v primeru nastanka nove invalidnosti, kar pa v obravnavanem primeru ni podano. V konkretnem primeru je do ponovnega odločanja o denarnem nadomestilu zaradi dela s skrajšanim delovnim časom namreč prišlo izključno iz razloga, ker uživalcu pravnomočno že priznanega nadomestila ta dajatev v času čakanja na delo doma ni pripadala. Kot uživalcu nadomestila zaradi dela v skrajšanem delovnem času pa mu je bila dajatev že v letu 2003, in sicer z odločbo št. ... z dne 22. 4. 2003 priznana in odmerjena po 131. členu ZPIZ-92, ker je bilo že tedaj ugotovljeno, da je bil tožnik že od 1. 6. 1993 dalje prijavljen in zavarovan na temelju 8. člena ZPIZ-92, kar ustreza 13. členu ZPIZ-1, torej na podlagi delovnega razmerja. Takšna ugotovitev izhaja tudi iz zapisnika o opravljeni reviziji št. ... z dne 14. 3. 2003. Zgolj dejstvo, da kljub že takrat ugotovljenem nepravilnem vpisu v matični evidenci ta napaka ni bila popravljena, ne pogojuje uporabe drugačnega temelja za odmero nadomestila, kot zmotno meni tožena stranka.

Za odločitev je torej bistveno zgolj dejstvo, ali je bil tožnik vključen v zavarovanje na podlagi 12. člena ZPIZ-92, torej kot družbenik zasebne družbe, ki je poslovodna oseba in ni zavarovana na drugi podlagi, ali pa je bil v zavarovanje vključen na podlagi delovnega razmerja po 8. členu ZPIZ-92. Pritožbeno sodišče soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje, da je tožena stranka že v odločbi št. ... z dne 22. 4. 2003 ugotovila, da je bila podlaga za zavarovanje popravljena oziroma bi glede na drugačne pritožbene navedbe morala biti že zdavnaj popravljena, in da je bil torej tožnik zavarovan na temelju 8. člena ZPIZ-92, torej na podlagi delovnega razmerja.

Kot že omenjeno pa pritožba utemeljeno opozarja na pomanjkljivost izreka, ker prvostopenjsko sodišče ni določilo, do kdaj je tožnik upravičen do nadomestila. Sodišče je presojalo prvostopenjski in drugostopenjski odločbi tožene stranke, kar pomeni, da je bilo za odločitev bistveno, ali je tožnik upravičen do tega nadomestila v času od 1. 5. 2011 do 9. 2. 2013. S tem, ko sodišče v izreku ni določilo datuma, do kdaj je tožnik upravičen do nadomestila, je odločilo mimo časovnih okvirov, določenih s prvostopenjskima odločbama (z dne 4. 8. 2011 in z dne 21. 11. 2012) tožene stranke. Pritožbeno sodišče je zato v tem delu ugodilo pritožbi in poseglo v prvi stavek drugega odstavka I. točke izreka izpodbijane sodbe.

Glede višine nadomestila je v obravnavani zadevi potrebno izhajati iz 131. člena ZPIZ-92, ki izrecno določa da je nadomestilo plače zaradi dela s skrajšanim delovnim časom enako razliki med plačo, ki jo prejema zavarovanec s preostalo delovno zmožnostjo za krajši delovni čas od polnega, in plačo, ki bi jo dobival, če bi opravljal isto delo s polnim delovnim časom. Pritožbeno sodišče poudarja, da je bil glede na sistemsko ureditev denarnih dajatev na temelju preostale delovne zmožnosti v ZPIZ-92 delodajalec tisti, ki odmerja in izplačuje nadomestilo plače zaradi dela s skrajšanim delovnim časom delovnim invalidom II. in III. kategorije in ne tožena stranka (drugi odstavek 139. člena ZPIZ-92 v zvezi z 94. členom ZPIZ-92). Tožena stranka namreč ni razpolagala in ne razpolaga s podatki za mesečno odmerjanje tega nadomestila. Prav tako se to nadomestilo praktično odmerja ob vsakem izplačilu plače zato ne bi bilo primerno, če bi ga tako kot druga nadomestila odmerjala in usklajevala tožena stranka.(1) Na podlagi 142. člena ZPIZ-92 pa se nadomestilo plače zaradi dela s skrajšanim delovnim časom povrne delodajalcem iz sredstev tožene stranke. Tožena stranka povrne sredstva delodajalcem na podlagi njihovega zahtevka po preteku vsakega trimesečja.

Pritožbeno sodišče je na podlagi navedenega prvi stavek drugega odstavka I. točke izreka spremenilo in odločilo tako, da ima tožnik pravico do nadomestila plače zaradi dela s skrajšanim delovnim časom, ki je enako razliki med plačo, ki jo prejema za krajši delovni čas od polnega, in plačo, ki bi jo dobival, če bi opravljal isto delo s polnim delovnim časom, tudi v obdobju od 1. 5. 2011 do 9. 2. 2013. V preostalem je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Sodišče o stroških ni odločalo, ker jih tožnik v odgovoru na pritožbo sploh ni specificiral. .

Op. št. (1): Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju s komentarjem, Gospodarski vestnik, Ljubljana 1992, str. 171.